Jedro

Določilo 4. točke prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, ki izključuje odgovornost zavarovalnice zaradi alkoholiziranosti osebe, ki je upravljala z vozilom v času nastanka škodnega dogodka, se presoja le v razmerju do zavarovanca (na podlagi določbe prvega odstavka 953. člena OZ) in ne (tudi) v razmerju do delavcev, ki jim je zavarovanec prepustil vozilo v upravljanje, ne glede na določilo 11. člena Splošnih pogojev, ki osebo, ki mu je vozilo prepuščeno v upravljanje, šteje kot sozavarovanca. Določba tretjega odstavka 953. člena OZ je kogentne narave in njene uporabe ni mogoče izključiti z določili Splošnih pogojev ter velja tudi v primeru zavarovančevega zahtevka zoper zavarovalnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - glede temelja spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen; - v preostalem delu (glede višine zahtevka in stroškov postopka) pa se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 47.374,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2018 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 253,10 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila po določilu 11. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/11-7 (v nadaljevanju: Splošni pogoji; priloga B7), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe – police, zavarovana tudi oseba, ki ji je zavarovanec prepustil zavarovano vozilo v upravljanje, v konkretnem primeru delavec tožeče stranke. Po določilu 4. točke prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev pa je bila iz zavarovalnega kritja pogodbeno izključena povrnitev škode, nastale, če je bil zavarovanec ali voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola (da je bil voznik – delavec tožeče stranke v času nastanka škodnega dogodka pod vplivom alkohola, ni sporno). Ker je šlo za prostovoljno zavarovanje avtomobilskega kaska, je v skladu z določbo prvega odstavka 953. člena Obligacijskega zakonika – OZ pogodbena izključitev določenih primerov povrnitve škode mogoča in dopustna, zato tožeča stranka do izplačila zavarovalne vsote v tem primeru zaradi izključenega kritja ni upravičena.

6. Tožeča stranka se je v pritožbi oprla na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 92/2015 z dne 19. 9. 2017 in na odločbo višjega sodišča I Cpg 1779/2013 z dne 10. 12. 2014. Gre za dve odločbi, vendar v isti zadevi – odločba Vrhovnega sodišča je odločitev o reviziji zoper sodbo višjega sodišča. V omenjenih odločbah sta sodišči zavzeli stališče, da razlog za izključitev zavarovalnega kritja ne more biti malomarno ali namerno ravnanje delavca zaposlenega pri tožeči stranki kot zavarovalcu in zavarovancu oziroma povedano drugače: delavci niso "sozavarovane osebe", za dejanja katerih je mogoča enaka pogodbena izključitev odgovornosti, kot je mogoča v razmerju do zavarovanca samega.

7. Upoštevajoč navedeno stališče višjega oziroma Vrhovnega sodišča se materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je imel delavec tožeče stranke v času škodnega dogodka položaj (so)zavarovanca, izkaže za napačno. Določilo 4. točke prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, ki izključuje odgovornost zavarovalnice zaradi alkoholiziranosti osebe, ki je upravljala z vozilom v času nastanka škodnega dogodka, se tako presoja le v razmerju do zavarovanca (na podlagi določbe prvega odstavka 953. člena OZ) in ne (tudi) v razmerju do delavcev, ki jim je zavarovanec prepustil vozilo v upravljanje, ne glede na določilo 11. člena Splošnih pogojev, ki osebo, ki mu je vozilo prepuščeno v upravljanje, šteje kot sozavarovanca. Določba tretjega odstavka 953. člena OZ1 je kogentne narave in njene uporabe ni mogoče izključiti z določili Splošnih pogojev ter, kakor je v citirani odločbi pojasnilo tudi Vrhovno sodišče, velja tudi v primeru zavarovančevega zahtevka zoper zavarovalnico. Omejitev zavarovalnega prava ne temelji na misli odgovornosti same, marveč na zavržnosti ravnanja, če je kdo zavarovalni primer sam povzročil. Te zavržnosti pa glede na to, da tretji ravna brez zavarovančevega sodelovanja, tukaj ni.2

8. Sodišče prve stopnje je poudarilo okoliščino, da je šlo v obravnavani zadevi za prostovoljno kasko zavarovanje (v citiranih odločbah, na kateri se je sklicevala tožeča stranka, pa je šlo za obvezno zavarovanje). Kot že rečeno, je določba tretjega odstavka 953. člena OZ kogentne narave, zato po presoji višjega sodišča ni razloga, da bi okoliščina, ali je šlo za prostovoljno ali obvezno zavarovanje, pomenila razliko v uporabi oziroma dometu te določbe.

9. Navedeno pomeni, da se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka izkaže kot napačna. Ker je bila torej pritožba utemeljena v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo podlago tožbenega zahtevka, pri čemer je bila glede podlage stvar zrela za odločitev že ob izdaji prvostopne odločbe, so izpolnjeni pogoji za izdajo vmesne sodbe v pritožbenem postopku. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi (prvi odstavek 315. člena ZPP), v preostalem delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo v nadaljnjem postopku preizkusilo še utemeljenost tožbenega zahtevka po višini in odločilo o stroških postopka.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Če nastopi zavarovalni primer, je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma. 2 Cigoj, S., v: Veliki komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, Ljubljana, 1986, str. 2477.