Jedro

Tožbena trditev, s katero je tožnik zahtevane stvari označil kot „svoje“, je sicer pravna trditev, ki pa je nesporna in dovolj enostavna, da jo je mogoče sprejeti kot dejansko. Tudi za tako trditev zato velja domneva priznanja, ki jo povzroči odsotnost odgovora na tožbo.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, naj tožniku vrne njegove stvari, in sicer prikolico IMT, rotovator IMT za traktor, dvobrazdni plug, agregat za proizvodnjo električnega toka, kopačico tomos, nosilec (grušt) za gradbeno dvigalo, 50 železnih puntov – podpornikov, ki se uporabljajo pri zidanju, 100 posod za pobiranje grozdja, 10 železnih palic – rebrasto železo za gradnjo, debeline 30 mm in dolžine 5 m, 9 železnih nosilno-povezovalnih mrež za vgradnjo v beton 6,2 m, 16 m3 opažnih lesenih elementov, 4 m3 kratkih lesenih stebričkov za potrebe vinograda, 80 lesenih elementov, 1 cerado za pokrivanje lesa 20m x 10m, 1 veliko plastično kad za drobtine, 1 natezalec za žico v vinogradu, 2 plinska kuhalnika za kuhanje žganja, 2 motorni kosilnici, 7 lesenih vinskih sodov, 2000 litrov vina refošk, 5 kolutov pocinkane žice, 500 kg, 3 mm2 in 4 mm2, 10 m3 peska za betoniranje, 20 m2 novih keramičnih talnih ploščic, 50 litrov žganja, 10 steklenih posod flaškonov, oblečenih v plastiko, kapacitete 50 litrov, 1300 akacijevih kolov za vinograd, vsi dolgi 3 m, 1100 premera 12 cm, 200 pa premera 20 cm, 30 kg žebljev različnih dimenzij in 1050 m3 kamna za zidanje. Iz tožbenih trditev je povzelo, da je imel tožnik v zakupu več parcel na območju k. o. ..., na katerih je za potrebe obdelave in shranjevanja zgradil objekt shrambo, v kateri je po prenehanju zakupa pustil svoje stvari. Te parcele ima sedaj v zakupu toženec, ki je v omenjeni objekt vlomil, iz njega odvrgel tožnikove stvari in vanj prinesel svoje. Toženec je svoje ravnanje tožniku priznal in iz objekta odpeljal svoje stvari, vanj pa je vrnil le nekatere tožnikove stvari, ne pa tudi tistih, ki so zajete s predmetno tožbo. Kasneje je sodišče ugodilo toženčevemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in zamudno sodbo razveljavilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo, sklep o vrnitvi v prejšnje stanje razveljavilo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, toženčevo pritožbo pa je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča toženec vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. Uvodoma obširno nasprotuje zavrženju njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ni prepozen. Rok za vložitev predloga bi namreč moral začeti teči šele 20. 1. 2007, ko mu je bila vročena zamudna sodba, saj je šele tedaj zvedel za zamudo. Zavedanje toženca o pomenu in vsebini tožbe, ki je po ugotovitvah sodišča nastopilo 10. 1. 2007, še ne pomeni zavedanja o izteku roka oziroma zamudi, saj je bila toženčeva časovna orientacija pred tem (do 8. 1. 2007) zaradi posledic bolezni oziroma prometne nesreče porušena. Nasprotno stališče sodišča pomeni vzpostavitev toženčeve procesne sposobnosti oziroma spremembo njegovega zdravstvenega stanja za nazaj. V zvezi z izpodbijano sodbo opozarja na nesklepčnost tožbe zaradi nejasnosti trditev, kaj naj bi po dvanajstih letih od določenih stvari ostalo v objektu in kaj naj bi toženec od tega vzel. Volumen stvari, ki naj bi bile v objektu, poleg tega presega volumen objekta, ki je zgolj manjši gospodarski objekt in ne veliko skladišče. Tudi trditve, da je toženec vlomil v objekt in odvrgel tožnikove stvari, ne potrjujejo, da si je te stvari prisvojil. Omenjene stvari poleg vsega niso dovolj individualno določene, zato je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna (92. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Nadalje meni, da tožnik ni dokazal lastništva zahtevanih stvari in posesti toženca. Opozarja še, da je bil tožbeni zahtevek z zamudno sodbo prekoračen (tožnik je med drugim zahteval vrnitev 10 „mr“ peska za betoniranje, v izrek sodbe pa je sodišče prve stopnje zapisalo 10 „m3“ peska za betoniranje).

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper sklep ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

7. Revizija ni dovoljena zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj ne gre za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišče je zato moralo revizijo v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

8. Pravnomočno ugoditev vrnitvenemu zahtevku (92. člen SPZ) utemeljujejo jasne in sklepčne tožbene trditve. Da so zahtevane premičnine last tožnika, izhaja iz tožbenih navedb, s katerimi je te stvari označil kot „svoje“. Gre sicer za pravno trditev, ki pa je nesporna in dovolj enostavna, da jo je mogoče sprejeti kot dejansko.(1) Zatrjevana posest toženca na obravnavanih stvareh logično sledi iz navedb, da jih je tožnik imel v objektu, v katerega je toženec vlomil in iz katerega je stvari odstranil, nato pa vanj vrnil le nekatere stvari, ne pa tudi tistih, ki so predmet konkretnega vrnitvenega zahtevka. Toženec tem trditvam ne more uspešno nasprotovati že zato, ker ni pravočasno odgovoril na tožbo. Zaradi njegove pasivnosti se je vzpostavila absolutna domneva priznanja tožbenih trditev, na katere se opira tožbeni zahtevek.(2) Nedovoljene so tudi navedbe v zvezi s prostornino objekta, s katerimi revident nedopustno razširja dejansko podlago izpodbijane odločitve (drugi odstavek 338. člena ZPP in tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Zmotno je toženčevo mnenje o nezadostni individualni določenosti zahtevanih stvari in posledični neutemeljenosti tožbe. Tožnikov vrnitveni zahtevek vsebuje določeno opredelitev naštetih stvari, revident pa niti ne pojasni, čemu in pri katerih stvareh naj bi bila opredelitev pomanjkljiva. Tudi v tem pogledu je odločilno, da (se šteje, da) med strankama ni spora o tožnikovi lastnini in toženčevi posesti na zahtevanih stvareh (glej zgoraj, tč. 8). Materialnopravni zahtevi po individualizaciji stvari, na katero se izrecno sklicuje toženec, je po navedenem zadoščeno. Morebitnih procesnih kršitev v zvezi z določenostjo stvari oziroma tožbenega zahtevka revident ne uveljavlja, zato jih sodišče ni presojalo (371. člen ZPP).

10. Toženec ne more uspešno uveljavljati prekoračitve zahtevka, ki naj bi jo zagrešilo (že) sodišče prve stopnje. Revizija je namreč zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 370. člena ZPP).

11. Ker očitki v dovoljenem delu revizije niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): J. Juhart, Zbiranje pravdnega gradiva, Pravnik, št. 5-8/57, stran 208. Op. št. (2): Primerjaj Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 91.