Jedro

Gradnja enostavnega objekta se lahko začne brez gradbenega dovoljenja, vendar ne v nasprotju s prostorskim aktom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da takoj ustavi gradnjo na zemljišču s parc. št. 687/15 k.o. ... nelegalno zgrajene počitniške hiše tlorisa 4 x 6 metrov in WC kabine 1 x 1,5 metra. Tožniku je bilo tudi naloženo, da predmetno zgradbo na svoje stroške odstrani in na zemljišču vzpostavi prejšnje stanje do 31. 3. 2013. Za predmetno gradnjo in zemljišče so bile določene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožnik pa je bil tudi opozorjen na to, da se bo v primeru, če naložene obveznosti ne bo izvršil, izvršba te obveznosti opravila na njegove stroške po drugih osebah.

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor pri ogledu na kraju samem dne 20. 9. 2012, na podlagi zaslišanja zavezanca in zbrane dokumentacije ugotovil, da se je s predmetno gradnjo pričelo v letu 2000, tožnik pa si zanjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, katerega bi moral imeti tako po takratnih kot tudi po sedanjih predpisih. Gradnja tudi ni bila priglašena pristojnemu organu, kot je to predpisoval 46. člen takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov in tudi ne izpolnjuje pogojev, da zanjo lokacijsko dovoljenje ne bi bilo potrebno po 51. členu takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Razen tega je ugotovil, da se objekta ne uvrščata med enostavne objekte po Uredbi in tudi ne med pomožne objekte. Prav tako ne gre za redna vzdrževalna dela, investicijska vzdrževalna dela ali vzdrževalna dela v javno korist, za katera gradbeno dovoljenje ne bilo potrebno, pridobljena pa tudi ni bila odločba o dovolitvi priglašenih del. Z razvojnim planom Mestne občine Slovenj Gradec (Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Slovenj Gradec) je zemljišče, na katerem sta objekta, namenjeno za kmetijstvo. Na osnovi tega gradbeni inšpektor ugotavlja, da je gradnja zadevnih objektov nelegalna. Glede na to je gradbeni inšpektor odredil ukrepe po 152. členu ZGO-1, to je odredil, da se gradnja takoj ustavi, že zgrajeni del objekta pa odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Razen tega je izrekel tudi ukrepe v skladu s 158. členom ZGO-1, tožnika pa je opozoril tudi na to, da se bo v primeru, da ne bo izpolnil naloženega, opravila izvršba (tretji odstavek 148. člena ZGO-1).

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 0612-133/2012/2-00611139 z dne 31. 1. 2013 njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik na zemljišču s parc. št. 687/15 k.o. ... postavil predmetne objekte. Prav tako ni sporno, da si tožnik za postavitev predmetnih objektov ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja. Dovoljenost gradnje je treba presojati po predpisih, ki so veljali v času spornih objektov, kar je prvostopni organ tudi storil. V času, ko se je pričelo z gradnjo predmetnih objektov, to je v letu 2000, je bil v veljavi Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN), ki je v 50. členu določal, da mora investitor za gradnjo objektov in druge posege v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del po določbah 62. člena istega zakona, če je šlo za dela in objekte iz 51. člena ZUN, za katera lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno. Inšpektorat je pravilno ugotovil, da sporni objekti ne izpolnjujejo pogojev po 51. členu ZUN, da torej lokacijsko dovoljenje ne bi bilo potrebno.

V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ne razpolaga s kakršnimkoli upravnim dovoljenjem ali priglasitvijo za obravnavana objekta, zato je predmetni objekt nelegalna gradnja tudi po predpisih, ki so veljali v času gradnje. Obveznost pridobitve ustreznega gradbenega dovoljenja pa obstaja tudi po sedaj veljavnem ZGO-1, ki v 3. členu določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja oziroma na lastno odgovornost investitorja tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. Sporne gradnje pa ni mogoče uvrstiti med tiste gradnje, pri katerih te določbe ZGO-1 ne veljajo. Navedenega objekta pa tudi ni mogoče uvrstiti med enostavni objekt, katerega se sme graditi brez gradbenega dovoljenja (3.a člen ZGO-1). Ker gradnja brez predpisanega gradbenega dovoljenja predstavlja nelegalno gradnjo, je prvostopni organ pravilno izrekel ukrepe po 152. členu ZGO-1. Razen tega prvostopni organ tudi pravilno ugotavlja, da je gradnja v nasprotju z namensko rabo zemljišča, kot ga določa občinski prostorski akt, to je Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Slovenj Gradec za obdobje od leta 1986 do leta 2000, dopolnjenega v letih 1990 do 1998 ter družbenega plana Občine Slovenj Gradec za obdobje od leta 1986 do leta 1990, dopolnjenega v letih 1990 do 1998 za območje Mestne občine Slovenj Gradec (Ur. list RS, št. 93/99, 89/09). Glede pritožbenih navedb, da je tožnik podal na Mestno občino Slovenj Gradec pobudo za spremembo občinskih prostorskih aktov za predmetno zemljišče pa pritožbeni organ pojasnjuje, da teh navedb v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz razloga bistvenih kršitev določb upravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je iz vpogleda v Prostorski portal Republike Slovenije razvidno, da se na parceli št. 687/15 k.o. ... objekt ne nahaja. Razen tega tožeča stranka meni, da gre za enostavni objekt, za katerega gradbenega dovoljenja ni potrebno pridobiti. Izpodbijana odločba oziroma njen izrek tudi ni ustrezno določen in zaradi tega ni izvršljiv. Nikjer namreč ni natanko določeno, kaj pomeni vzpostavitev prvotnega stanja, način in obseg izvršitve namreč nista določena. Tožeča stranka nasprotuje tudi odločitvi iz 3. točke izpodbijane odločbe, da se bo izvršba opravila po drugih osebah. Tožeča stranka namreč meni, da bi moral pristojni organ način izvršbe natanko določiti, izvajalec izvršbe pa v konkretnem primeru ni določen. Tožeča stranka se sklicuje še na načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na to, da je že v pritožbi navedla, da je pri Mestni občini Slovenj Gradec podala pobudo za spremembo namembnosti predmetne nepremičnine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik predmetno gradnjo zgradil brez kakršnegakoli upravnega dovoljenja. Tožnik tej ugotovitvi ne nasprotuje, kar tudi po presoji sodišča zadošča za ugotovitev, da gre za nelegalno gradnjo ter izrek ukrepov po 152. členu ZGO-1. Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na to, da gre za enostavni objekt izpodbijane odločitve ne more omajati. Predmetna gradnja ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt, sicer pa se tudi gradnja enostavnega objekta resda lahko začne brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3a. člena ZGO-1), vendar pa ne v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek 3a. člena ZGO-1). V predmetni zadevi ni sporno, da je predmetno zemljišče namenjeno za kmetijstvo, zato gradnja na takem zemljišču v nobenem primeru ni dovoljena.

Tožeča stranka tudi z ostalimi tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Da se predmetna gradnja nahaja na v odločbi navedenem zemljišču, je bilo v postopku ugotovljeno s stopnjo zanesljivosti, zato tožeča stranka s sklicevanjem na Prostorski portal RS ne more uspeti. Okoliščina, da je dala pobudo za spremembo prostorskih aktov, nima nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Prav tako se ni mogoče strinjati s tožbenimi navedbami, da izpodbijana odločba ni določljiva. V njej je natančno opisana nelegalna gradnja, iz nje pa tudi jasno izhaja, da bo vzpostavitev prejšnjega stanja dosežena z njeno odstranitvijo, zato je obveznost tožeče stranke dovolj natančno določena. Prav tako ni nobene kršitve v tem, ker v odločbi ni navedeno, po kateri osebi se bo opravila izvršba. Opozorilo, da se bo v primeru, če tožnik naložene obveznosti ne bo izvršil, izvršba te obveznosti opravila na njegove stroške po drugih osebah, je v skladu s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1. Če tožeča stranka naloženega ne bo izpolnila sama, pa bo oseba, po kateri se bo opravila izvršba, določena v izvršilnem postopku. Kot je tožeči stranki pojasnil že drugostopni organ, pa tožeča stranka tudi sklicevanjem na to, da je dala pobudo za spremembo prostorskih aktov v tem postopku ne more biti uspešna.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.