Jedro

Sama kategorizacija res ne predstavlja škodnega ravnanja, je pa protipravno, če občina kategorizira cesto, ki poteka po zemljišču v zasebni lasti, ne da bi poprej z lastnikom zemljišča sklenila ustrezen pravni posel o prenosu lastninske pravice oziroma poskrbela za razlastitev, torej odvzem ali omejitev lastninske pravice na zemljišču v skladu z zakonom. S kategorizacijo namreč prometna površina pridobi status javne ceste in s tem status javnega dobra. Posledica za dotedanjega lastnika zemljišča je popolna izvotlitev njegove lastninske pravice, saj svoje nepremičnine ne more več imeti v posesti, je uporabljati in z njo razpolagati kot poprej.

Toženka je tožnika dejansko razlastila, brez nadomestila v naravi ali plačila odškodnine in ne glede na predpisane zakonske pogoje. Takšno toženkino ravnanje je bilo ne samo protipravno, ampak tudi protiustavno.

Predmet spora v tej pravdi je škoda, ki je tožniku nastala z dejansko razlastitvijo, mimo predpisanega zakonskega postopka. Obravnavanje takšnih zahtevkov spada v pristojnost pravdnega sodišča. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). V tožnikovem primeru ta rok teče od kategorizacije ceste v oktobru 2010, kar pomeni, da je do toženkine poravnalne ponudbe že pretekel. Ker pa je toženka v prej navedenem dopisu dejansko pisno pripoznala svojo zastarano obveznost, se je s tem odpovedala zastaranju (prvi odstavek 341. člena OZ). Tožnikova pravica do uveljavljanja odškodnine torej kljub poteku časa ni prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 32.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2010 dalje in mu povrniti 7.965,18 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni pojasnilo, v čem naj bi se omejitev tožnikove lastninske pravice pred in po kategorizaciji ceste razlikovala. Cesta je bila ves čas v javni rabi, kar je potrdil tudi sam tožnik. Poleg tega ceste ni zgradila toženka, ampak so jo zgradili vaščani preko gradbenega odbora, kot je bilo tedaj v navadi. Dejansko stanje se po kategorizaciji ni spremenilo. Kategorizacija ne more predstavljati škodnega ravnanja. Ker ni podana vzročna zveza, ni toženkine odškodninske odgovornosti. Poleg tega sodišče ni odločalo o uporabnini, temveč o odškodnini. Ta predstavlja nadomestilo za zemljišče, ki bi moralo pripasti v last toženki. Sodišče o takem zahtevku ni bilo pristojno odločati. Tožnik bi moral prej predlagati razlastitev. Tožniku s kategorizacijo ni bila odvzeta lastninska pravica. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da je bila kategorizacija protipravna. Tudi odločitve o ugovoru zastaranja ni ustrezno obrazložilo. Toženkina ponudba za odkup nepremičnine namreč ne predstavlja ponudbe za plačilo odškodnine. Sicer pa tožnik ne more zahtevati povrnitve tujih vlaganj, saj razen golega zemljišča k zgraditvi ceste ni ničesar prispeval. Upravičen bi bil kvečjemu do odškodnine za zemljišče brez zgrajene ceste, vendar cenilec tako zamejene vrednosti nepremičnine ni ugotavljal. Toženka zato nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejstva, ki jih toženka znova izpostavlja v svoji pritožbi, so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena in ustrezno upoštevana pri odločanju o podlagi in višini tožnikove odškodninske terjatve.

6. Sama kategorizacija res ne predstavlja škodnega ravnanja, je pa protipravno, če občina kategorizira cesto, ki poteka po zemljišču v zasebni lasti, ne da bi poprej z lastnikom zemljišča sklenila ustrezen pravni posel o prenosu lastninske pravice oziroma poskrbela za razlastitev, torej odvzem ali omejitev lastninske pravice na zemljišču v skladu z zakonom. S kategorizacijo namreč prometna površina pridobi status javne ceste in s tem status javnega dobra. Posledica za dotedanjega lastnika zemljišča je popolna izvotlitev njegove lastninske pravice, saj svoje nepremičnine ne more več imeti v posesti, je uporabljati in z njo razpolagati kot poprej.

7. Tudi toženka je tožnika dejansko razlastila, brez nadomestila v naravi ali plačila odškodnine in ne glede na predpisane zakonske pogoje. Takšno toženkino ravnanje je bilo ne samo protipravno, ampak tudi protiustavno, upoštevaje 33. in 69. člen Ustave RS. Pri tem ni bistveno, da je bila sporna cesta že prej v javni rabi in da je ni zgradila toženka. Vse do njene kategorizacije je namreč tožnik še lahko izvrševal svoja lastninska upravičenja. Odveč je zato pritožbeni pomislek o obstoju vzročne zveze. Jasno je namreč, da je toženka tožnika, ki mu je zaradi dejanske razlastitve od lastninskih upravičenj ostala le še gola pravica, gmotno prikrajšala. Tožniku zato dolguje (najmanj) odškodnino za tisti del njegovih zemljišč, po katerih poteka zdaj javna cesta. Gre za prav takšno odškodnino, kot bi jo toženka dolgovala tožniku v primeru zakonito izvedenega razlastitvenega postopka. Res bi tožnik lahko zahteval od toženke tudi plačilo uporabnine. Če pa tega ni storil, ampak zahteva manj, je toženkino nasprotovanje njegovemu zahtevku toliko bolj neutemeljeno.

8. Pritožbeni pomislek glede pristojnosti sodišča nima podlage. Predmet spora v tej pravdi je namreč škoda, ki je tožniku nastala z dejansko razlastitvijo, mimo predpisanega zakonskega postopka. Obravnavanje takšnih zahtevkov spada v pristojnost pravdnega sodišča (1. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Nepravdno sodišče je pristojno za odločanje o odškodnini le takrat, ko je bila nepremičnina odvzeta s formalno oziroma pravno pravilno razlastitvijo.1

9. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine šele, če bi prej zahteval razlastitev. Po Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1), ki je še veljal ob vložitvi tožbe, lastnik zemljišča oziroma razlastitveni zavezanec ni mogel predlagati svoje razlastitve. Pritožbena trditev, da bi morali tisti deli tožnikovih parcel, po katerih poteka sporna javna cesta, po plačilu odškodnine pripasti toženki, je sicer utemeljena, vendar bo morala za to poskrbeti toženka sama, tako da bo pri pristojnem upravnem organu predlagala uvedbo razlastitvenega postopka.

10. Toženka neutemeljeno nasprotuje višini prisojene odškodnine. Sodišče je tožnikovo škodo pravilno ocenilo ob pomoči izvedenca gradbene stroke, ki je v svojem mnenju izhajal iz dejanskega in pravnega stanja nepremičnin pred izgradnjo ceste, ovrednotil pa je samo golo zemljišče, brez ceste in vlaganj, potrebnih za njeno izgradnjo. Drugačna pritožbena trditev je očitno protispisna in zato neutemeljena.

11. Končno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi toženkin ugovor zastaranja. Kot je jasno razvidno iz dopisa toženkinega pooblaščenca z dne 3. 1. 2016 (pravilno 2017 - priloga A11), je toženka tedaj tožniku ponudila plačilo odškodnine za odvzete nepremičnine in ne zgolj njihov odkup, kot zdaj trdi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je to toženkino ponudbo sicer zmotno štelo za pripoznavo dolga; napačno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da za zastaranje tožnikove terjatve velja splošni, petletni rok. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo namreč zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). V tožnikovem primeru ta rok teče od kategorizacije ceste v oktobru 2010, kar pomeni, da je do toženkine poravnalne ponudbe že pretekel. Ker pa je toženka v prej navedenem dopisu dejansko pisno pripoznala svojo zastarano obveznost, se je s tem odpovedala zastaranju (prvi odstavek 341. člena OZ). Tožnikova pravica do uveljavljanja odškodnine torej kljub poteku časa ni prenehala.

12. Po navedenem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, kljub deloma drugačnim materialnopravnim razlogom glede ugovora zastaranja. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je toženka s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 2018.