Jedro

Izbris vknjižbe pomeni samo vzpostavitev takega stanja v zemljiški knjigi, kakršno je bilo pred neveljavno vknjižbo. Nič pa ni s tem odločeno o siceršnjih pravnih razmerjih med strankami.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odredilo izbris vknjižbe lastninske pravice na ime tožencev pri nepremičnini vl.št. 173 k.o. I. Ugotovilo je, da je bila vknjižena lastninska pravica na prvo toženko na podlagi poravnave z dne 7.10.1992 opr.št. N 61/91, čeprav toženka svoje obveznosti po tej poravnavi ni v celoti izpolnila. Zavrnilo je toženkine navedbe, da je preostanek svoje obveznosti po poravnavi v znesku 3.000 DEM poravnala s pobotom. Zato poravnava ne velja v delu, s katerim sta se stranki sporazumeli, da pridobi toženka hišo v izključno last. Poravnava zato ne predstavlja listine za vknjižbo lastninske pravice na toženko. Drugi toženec pa je s kupno pogodbo z dne 8.10.1992 kupil od prve toženke 3/16 hiše in se vknjižil kot solastnik. Pri tem ni bil v dobri veri. Ne glede na to je tožba vložena pravočasno, to je v roku 60 dni po izteku roka za pritožbo zoper zemljiškoknjižni sklep.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopnimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti tej sodbi vlaga prva tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodbi nimata razlogov, kolikor se nanašata na solastninski delež drugega toženca. Tožba je bila vložena prepozno. Pojasnjuje, da gre za skupno premoženje in bi se zato tožnikov zahtevek lahko nanašal le na 5/16 nepremičnine. Zanika, da bi poravnava pomenila fiksni posel. Navaja, da je bil neplačani del njene obveznosti po poravnavi vsekakor pobotan z njeno nasprotno terjatvijo. Sklicuje se na določbo 131. čl. zakona o obligacijskih razmerjih in navaja, da predstavlja neplačani znesek neznaten del obveznosti. Zato šteje tožnikov zahtevek in sodno odločitev za nemoralno. V dopolnitvi revizije opozarja še, da o njenem pobotnem ugovoru ni bilo odločeno s sodbo.

Revizija je bila vročena tožeči in drugi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

S sklepom opr.št. Dn 1742/92 z dne 19.11.1992 Temeljnega sodišča v ..., je bila na podlagi poravnave opr.št. N 61/92 z dne 7.10.1992 in prodajne pogodbe z dne 8.10.1992 vknjižena lastninska pravica pri nepremičnini vl.št. 173 k.o. I. na prvo toženko do 13/16 in na drugega toženca do 3/16. Vendar poravnava opr.št. N 61/91 z dne 7.10.1992 Temeljnega sodišča v ..., tedaj ni bila listina, na podlagi katere bi bilo mogoče veljavno vknjižiti lastninsko pravico na toženo stranko. Poravnava namreč določa, da postane prva toženka izključna lastnica stanovanjske hiše, če plača tožniku znesek 14.000 DEM do 8.10.1992 in nadaljnjih 3.000 DEM do 31.1.1993. Če toženka te obveznosti ne izpolni, je bilo določeno, da poravnava ne velja in se opravi fizična delitev hiše I. (četrti odstavek poravnave). Taka listina brez verodostojnega dokazila o izpolnitvi obveznosti, ki jo je prevzela toženka, ne predstavlja listine za vknjižbo lastninske pravice. Zato je bila vknjižba neveljavna, zahtevek na njen izbris pa utemeljen. Enako velja za vknjižbo solastninskega deleža na drugega toženca, za katerega je bilo ugotovljeno, da je dne 8.10.1992 v slabi veri sklenil kupno pogodbo s prvo toženko, pri čemer sta izposlovala vknjižbo lastninske pravice, vsak svojega solastninskega deleža, istočasno.

Izbris vknjižbe pomeni samo vzpostavitev takega stanja v zemljiški knjigi, kakršno je bilo pred neveljavno vknjižbo. Nič pa ni s tem odločeno o siceršnjih pravnih razmerjih med strankami, tudi ne o veljavnosti ali neveljavnosti poravnave ter prodajne pogodbe. Odločeno je samo o tem, da poravnava, taka kot je bila v trenutku vknjižbe, ni predstavljala veljavne podlage za izvedeno vknjižbo. Zato je razglabljanje o naknadnem roku, o neznatnosti neizpolnitve in drugo v tej pravdi odveč. To velja tudi za zatrjevani predpravdni pobot, ki bi imel pomen v tem sporu samo, če bi bil ustrezno listinsko izkazan. Zemljiškoknjižni postopek je formalen. Za vknjižbo je potrebna listina. Ta pa v obravnavanem primeru ni izkazovala veljavne podlage za vknjižbo lastninske pravice na toženko, ker ni potrjevala, da je toženka izpolnila svoje obveznosti, kar je bilo pogoj za veljavnost poravnave glede prenosa lastninske pravice nanjo. Očitki, da je tožba prepozno vložena, niso utemeljeni. Tožba je bila vložena dne 10.2.1993, ko še ni poteklo 90 dni od zemljiškoknjižnega sklepa, kar pomeni, da je pravočasna celo, če bi bilo mogoče šteti drugega toženca za dobrovernega kupca (70. čl. prejšnjega zakona o zemljiških knjigah), sicer pa velja zastralni rok po 69. čl., ki do vložitve tožbe vsekakor še ni potekel. Ni utemeljen revizijski očitek, da sodbi nimata razlogov glede drugega toženca. Prvostopna sodba te razloge izrečno navaja, drugostopna sodba pa jih potrjuje.

Pobotati je mogoče terjatev, ki se glasi na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste. V tej zadevi se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno ali drugo generično terjatev, pač pa na izbris vknjižbe. Takemu zahtevku ni mogoče ugovarjati s pobotom. Toženkine navedbe o pobotu se lahko nanašajo samo na predpravdno pobotanje medsebojnih obveznosti, o katerih se v tem postopku ne odloča. Zato izrek sodbe ne more zajeti pobotnega ugovora, ker ta v procesnem smislu v tej pravdi ni mogoč. Toženkino revizijsko opozorilo glede tega ni utemeljeno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prve tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).