Jedro

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da pri tožničinem posestnem predniku I. T. ni bilo pogojev za priposestvovanje, ker njegova posest ni bila dobroverna. Zato tožnica dobe njegove posesti ne more vštevati v svojo priposestvovalno dobo. Spričo ugotovitve, da je tožnica uživala sporne nepremičnine šele od leta 1978 dalje, ko je njen oče umrl, se sodišču niti ni bilo treba podrobneje ukvarjati z vprašanjem njene dobrovernosti. Ne glede na naravo njene posesti še do vložitve tožbe ni potekla 20 letna doba, ki bi bila potrebna za priposestvovanje po 4.odst. 28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR - Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90) in po pravnih pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo tega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na parcelah št. 266, 269, 270 in 428/26, vse k.o. S.Š. ter na izstavitev listine za vknjižbo lastninske pravice na parceli št. 266 na tožnico. Tožnici je naložilo, da povrne tožencema I. T. in A. Ž. pravdne stroške v znesku 57.760,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje. Tožničino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je I. T. sporne parcele ves čas obdeloval kot svoje. Tako je ravnala tudi tožnica, ki je bila ves čas prepričana, da so parcele njena last. Za priposestvovanje je važna dobroverna in nemotena posest, katero je tožnica tudi dokazala. Končno še navaja, da sodišče prve stopnje glede tožničine dobrovernosti ni izvedlo dokaznega postopka.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki so nanjo odgovorile. V odgovorih zanikajo, da bi bili podani pogoji za priposestvovanje in predlagajo zavrnitev revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Z revizijskimi navedbami, s katerimi izpodbija tožeča stranka dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (na katere je revizijsko sodišče vezano) pa sta sodišči pri odločitvi pravilno uporabili materialno pravo in uveljavljani revizijski razlog ni podan. Tožnica M. S., toženki A. Ž. in K. R. ter toženčev oče I. T. so bili vpisani pri spornih nepremičninah kot solastniki vsak do 1/4 od leta 1933 dalje na podlagi prisojilne listine v zapuščinskem postopku po njihovi pok. materi M. T. Takrat so bili vsi še mladoletni in nepremičnine je po posebnem dogovoru užival njihov oče I. T., po katerem je dedovala tožnica v letu 1979. Tožnica je sporne parcele uživala skupaj z ostalim podedovanim premoženjem. V nepravdnem postopku N 40/90 je prišlo do razdružitve solastnih nepremičnin tako, da je toženec prevzel na račun svojega solastninskega deleža parcelo št. 266, vsa ostala zemljišča je prevzela tožnica s tem, da izplača preostalima solastnicama (toženkama) vrednost njunih solastninskih deležev, tožencu pa razliko v vrednosti. Tožnica opira svoj zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na priposestvovanje. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da pri tožničinem posestnem predniku I. T. ni bilo pogojev za priposestvovanje, ker njegova posest ni bila dobroverna. Zato tožnica dobe njegove posesti ne more vštevati v svojo priposestvovalno dobo. Spričo ugotovitve, da je tožnica uživala sporne nepremičnine šele od leta 1978 dalje, ko je njen oče umrl, se sodišču niti ni bilo treba podrobneje ukvarjati z vprašanjem njene dobrovernosti. Ne glede na naravo njene posesti še do vložitve tožbe ni potekla 20 letna doba, ki bi bila potrebna za priposestvovanje po 4.odst. 28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR - Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90) in po pravnih pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo tega zakona. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Tožeča stranka nosi revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožene stranke pa nosijo stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.