Jedro

Izdajatelj lastne menice odgovarja kot akceptant trasirane menice. Zaradi nepravočasnega protesta imetnik menice ne izgubi pravice do plačila zoper izdajatelja lastne menice.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na ugovor tožene stranke razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in nadaljevalo postopek v pravdnem postopku. Z izpodbijano sodbo je sodišče v celoti ugodilo zahtevku in razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.12.1990 do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek. Pritožnik tudi zahteva, da mu tožeča stranka povrne vse pravdne stroške. V obrazložitvi navaja, da je bila sporna menica nepravočasno protestirana in je zaradi tega tožeča stranka izgubila svoje pravice iz menice. Poleg tega meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik pravna oseba tujega pravnega reda in kot taka bi lahko zahtevalo dolgovano vsoto le v hrvaških dinarjih in ne v slovenskih tolarjih.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenihh razlogov in ugotovilo, da uveljavljani razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, kakor tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni kršilo določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP.

Pritožnik dejstva nepravočasnega protesta v dosedanjem postopku ni uveljavljal in ima takšna navedba v pritožbi značaj novega dejstva. V skladu s 1. odst. 496.a člena ZPP se lahko nova dejstva in dokazi v pritožbi v gospodarskih sporih uveljavljajo le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave. Pritožnik pa v pritožbi kaj takega ni niti zatrjeval. Zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati ugovora nepravočasnega protesta.

Pa četudi bi tožena stranka takšne trditve podala do konca glavne obravnave, le-te ne bi bile utemeljene. Sporna menica, na osnovi katere tožnik uveljavlja svoje pravice, ima po Zakonu o menici značaj lastne menice. 1. odst. 110. člena Zakona o menici (Ur. l. SFRJ št. 10/46 - 57/89) določa, da je izdajatelj lastne menice odgovoren kot akceptant trasirane menice. Zoper njega pa po določilu 52. člena Zakona o menici imetnik menice kljub poteku roka za protest zaradi neplačila ne izgubi svoje pravice.

Pritožnik navaja tudi, da bi tožnik lahko zahteval plačilo le v hrvaških dinarjih in ne v slovenskih tolarjih in se tako ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, katero je naložilo plačilo v slovenskih tolarjih. Tudi ta odločitev sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Sporna menica je bila izdana v Republiki Sloveniji pred uveljavitvijo Zakona o uporabi denarne enote RS (Ur. l. RS 17/91). Omenjeni zakon v 8. čl. določa, da se za zneske, navedne na menicah izdanih do uveljavitve tega zakona šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije, zato vse ostale pritožbene trditve o vprašanju valute niso upoštevne. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da toženec dolguje tožniku imenično vsoto in sicer v slovenskih tolarjih. Iz navedenih razlogov je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in po 368. člen ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP odločilo, da pritožbene stroške nosi pritožnik sam.

Uporaba določb ZPP in Zakona o menici, na podlagi katerih je odločilo pritožbeno sodišče, temelji na 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.