Jedro

V ospredju predkupne pravice ni zaokroževanje kmetijskih gospodarstev in posledično zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave. Zaokroževanje kmetijskih zemljišč je element razlikovanja med predkupnimi upravičenci s statusom kmeta, ni pa to temeljni namen, ki mu sledi ZKZ in zaradi katerega je uzakonjena predkupna pravica. Z vidika uveljavljanja predkupne pravice drugega kmeta je treba šteti, da je predkupna pravica uzakonjena in namen ZKZ dosežen že, ko kmetijsko zemljišče pridobi v last tisti, ki je bolj povezan s kmetovanjem in je njegov socialni položaj od njega odvisen in bo zato ohranjal njegovo pridelovalno funkcijo. Predkupne pravice drugega kmeta tako zakon ne veže na oddaljenost njegovih zemljišč od kmetijskih zemljišč, ki so predmet prodaje, in na velikost slednjih zemljišč. Sodišče zato ocenjuje, da ni mogoče očitati zlorabe statusa kmeta in z njim povezane predkupne pravice zgolj zato, ker gre za kmetijska zemljišča manjšega obsega, ki so od prebivališča predkupnega upravičenca oddaljena okoli 13 km, zlasti ne s stališčem, da na ta način ne bo prišlo do zaokroževanja kmetijskega posestva, če je bila predkupna pravica uveljavljena z namenom ohranjanja pridelovalne funkcije zemljišč.

Z vidika uporabe pravilnih določb v postopku prodaje ni bistvena dejanska raba, temveč namenska raba nepremičnin, kot je razvidna in prostorskih aktov. Dokler je nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, zanjo velja režim prodaje kmetijskih zemljišč po določbah ZKZ, kar velja tudi za možnost uveljavljanja predkupne pravice. Ta ni vezana na dejansko, temveč na namensko rabo nepremičnine.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-175/2017/3 z dne 27. 11. 2017 se odpravi in se vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 662,64 EUR EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III.Prizadeta stranka A. A. trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju pritožbeni organ ali toženec) je z izpodbijano odločbo št. 33008-175/2017/3 z dne 27. 11. 2017 odločilo: (-) da se pritožbi A. A. ugodi in se odločba Upravne enote Šentjur pri Celju št. 330-1505/2017-25 (245) z dne 24. 7. 2017 odpravi (1. točka izreka); (-) da se pravni posel za promet s kmetijskima zemljiščema parcela 503/2 in parcela 507/3, obe katastrska občina ..., sklenjen na podlagi izjave o sprejemu ponudbe med B. B. in C. C. kot prodajalcema in D. D. kot kupcem, zavrne (2. točka izreka); (-) da se pravni posel za promet s kmetijskima zemljiščema parcela 503/2 in parcela 507/3, sklenjen na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 9. 2016 med B. B. in C. C. kot prodajalcema in A. A. kot kupovalko, odobri (3. točka izreka).

2.Odločitev je pritožbeni organ utemeljil z ugotovitvijo, da sta A. A. in D. D. pri organu prve stopnje v zakonitem roku podala vlogo za odobritev pravnega posla za predmetni zemljišči. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku odločanja po opravljeni ustni obravnavi in po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, da A. A. v času sprejema ponudbe 5. 8. 2016 ni izpolnjevala pogojev statusa kmeta, ker je izjavo po 4. alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) podala kasneje, zato je ni šteti kot predkupno upravičenko. D. D. je uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, ki je status kmeta izkazal z odločbo Upravne enote Laško št. 330-1233/2017-8 z dne 7. 11. 2016. Glede na izveden dokazni postopek je organ prve stopnje ugotovil, da A. A. ne izpolnjuje tudi nobenega od pogojev za predkupno upravičenko po 23. členu ZKZ, D. D. pa izpolnjuje pogoj iz 4. alineje prvega odstavka 23. člena ZKZ, torej kot predkupni upravičenec s statusom drugega kmeta.

3.Pritožbeni organ je odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da se je D. D. v zadevah odobritve pravnega posla kot sprejemnik ponudbe pojavil v več pritožbenih zadevah, v katerih se pojavljajo medsebojno podobne in tipične značilnosti, primeroma prikazane v tabeli. Tudi v konkretni upravni zadevi sta predmet odobritve pravnega posla kmetijski zemljišči s parcelo 503/2 v izmeri 143 m² in s parcelo 507/3 v izmeri 346 m², z nakupom katerih ne bi bil dosežen namen ZKZ, ker gre za dve majhni kmetijski zemljišči, ki sta od prebivališča D. D. oddaljeni več kot 13 km, namen ZKZ pa je zaokrožanje kmetijskih gospodarstev in zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave kmetijskih zemljišč. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in okoliščine, znane pritožbenemu organu, v luči ustavnega načela zlorabe pravic in doseganja namena ZKZ, je pritožbeni organ ocenil, da je D. D. za pridobitev predmetnih kmetijskih zemljišč zlorabil svojo pravico, status kmeta. Ker organ prve stopnje ni preveril, ali se s prodajo predmetnih kmetijskih zemljišč dosega učinek oziroma namen ZKZ, je napačno uporabil materialni predpis in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato je pritožbeni organ na podlagi prvega in drugega odstavka 251. člena v zvezi s prvim odstavkom 250. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravil pomanjkljivosti in odločil, kot izhaja iz izreka odločbe. Uporabil je četrti odstavek 23. člena ZKZ, ki določa, da lahko v primeru, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan z zakonom in pod pogojem odobritve pravnega posla. Ker je pritožbeni organ ocenil, da gre v konkretnem primeru odobritve pravnega posla D. D. za zlorabo pravice, zloraba pravice pa je prepovedana, je v konkretnem primeru štel, da D. D. v postopku ne uveljavlja predkupne pravice. Zloraba pravice namreč ne more uživati pravnega varstva, zato se v postopku odobritve pravnega posla upošteva volja, ki sta jo pri izbiri kupca izjavila prodajalca, tako s sklenjeno kupoprodajno pogodbo s A. A. kot tudi s pisno izjavo v postopku pred organom prve stopnje, ob preveritvi, če izbrani kupec izpolnjuje pogoje sprejema ponudbe, določene v ZKZ.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožeča stranka D. D. (v nadaljevanju tožnik) se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je bil A. A. status kmeta priznan na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ z odločbo Upravne enote Šentjur pri Celju z dne 23. 11. 2016. Pojasnjuje, da je A. A. samostojni podjetnik in je njena glavna dejavnost strežba pijač. Prav tako je A. A. v postopku priznanja statusa kmeta podala neresnične podatke (ni opravljala preizkusa znanja, niti znanja ni izkazala z verodostojnim dokumentom, sodni izvedenec je napačno izračunal prihodek proizvodnje in letni dohodek iz kmetijske dejavnosti, izvedenec je upošteval pridelke, katerih v kmetijskem gospodarstvu sploh ni, itd...). Meni, da A. A. ne dosega dohodka iz kmetijske dejavnosti v višini 2/3 letne povprečne plače, ne kmetuje ekološko, niti v letu 2015 ni kmetovala na tej kmetiji. V kolikor pa je v letu 2016 kmetovala na tej kmetiji, pa tega ni izkazala z vrisom GERK-ov. Prav tako ni nikjer zaslediti certifikata o ekološki pridelavi njenih pridelkov.

5.Tožnik v tožbi tudi opozarja, da A. A. ni upravičena do uveljavljanja predkupne pravice kot kmet mejaš. Njeno zemljišče je namreč od zemljišč, ki se prodajajo, ločeno z javno potjo, na katero je pred časom postavila objekt. Prav tako ni mogoče šteti, da zemljišča rabi za zaokroženost svojih zemljišč, ker zakupna pogodba ni vpisana v zemljiško knjigo.

6.Glede očitane zlorabe kmetijskih površin s parcelama 164/27 in 164/25, obe katastrska občina ..., tožnik pojasnjuje, da je te parcele iz travnika spremenil v njivo in ima te površine v GERK-ih vpisane kot njive, zasajeno ima lucerno. V letu 2016 je v isti katastrski občini dokupil še delež parcele 164/28, ki jo je prav tako spremenil v njivo in v letu 2017 vpisal v GERK-e. Glede slik kamiona in bal, ki jih prilaga A. A., pojasnjuje, da je gramozirana pot namenjena lažjemu dostopu na travnike, da se iz njive ne nosi blata na glavno državno dvopasovno cesto. Na sliki se vidijo bale pridelka in parkiran kamion, prikolica podjetja E., d. o. o., zato so očitki, da se tožnik ukvarja s transportom, neutemeljeni.

7.Tožnik nadalje zanika namige v zvezi z ureditvijo parkirnih prostorov na zemljiščih, ki so predmet kupoprodajne pogodbe, in v zvezi z očitano oddaljenostjo njegovih zemljišč. Pojasnjuje tudi, da je lastnik parcele 146 katastrska občina ..., ki je travnik, v naravi oddaljen okoli 2 km od spornih zemljišč, ki ga obdeluje kot dober gospodar in ga ima vpisanega tudi v GERK-ih. Po njegovi presoji je drugostopenjski organ zmotno in nezakonito ugotovil dejansko stanje in ni izkazal, da tožnik zlorablja svojo pravico, niti ni dokazal njegovega namena nakupa teh zemljišč v nasprotju z načeli ZKZ. Tožbo bo dopolnil tudi s poslovnim načrtom, s katerim bi dokazal namen nakupa kmetijskih zemljišč. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odobri upravni posel tako, kot je to storil prvostopenjski organ.

8.Toženec v odgovoru na tožbo povzema razloge za svojo odločitev in vztraja, da gre v konkretnem primeru odobritve pravnega posla tožniku za zlorabo pravice statusa kmeta. Odločitev je utemeljil z načeli pravne države, iz katerih izhaja tudi prepoved zlorabe pravic. Posledično je toženec v konkretnem primeru štel, da tožnik ne uveljavlja predkupne pravice, ker zloraba pravice ne more uživati pravnega varstva.

9.Prizadeta stranka A. A. se v celoti strinja s stališči toženca. V odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ s tem, ko ni preveril oziroma ni odločal v duhu osnovnih načel ZKZ, dopustil nepošteno prakso tožnika, ki na osnovi statusa kmeta že nekaj časa sistematično sprejema skoraj vse ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč, vedno zadnji ali predzadnji dan objave, pri čemer pa tega ne počne z namenom širiti svojo kmetijsko dejavnost, ampak zato, da ostale kupce, ki si zemljišča resnično želijo kupiti in obdelovati, v zameno za svojo izjavo o neuveljavljanju predkupne pravice izsiljuje za plačilo različnih zneskov ali za prepis drugih zemljišč, ki bi mu prinesla dobiček. Tudi v konkretnem primeru je tožnik kontaktiral prodajalca in zahteval, da mu namesto parcel 503/2 in 507/3 proda večji in vrednejši travnik na spodnji strani ceste s parcelo 503/1 katastrska občina ... Hkrati je A. A. napovedal, da bo prodajani parceli uporabljal kot parkirišče, kjer bo imel deponijo, njej pa zaprl dovoz. Prizadeta stranka zatrjuje, da tožnik izvaja pritisk z namenom, da prodajalca v zameno za odstop od nakupa odstopita oziroma mu ponudita denar. O vsem tem je A. A. poročala prvostopenjskemu organu in ker je tožnik znan po špekulacijah in izsiljevanju pri nakupih zemljišč, bi moral organ prve stopnje še toliko bolj vestno in skrbno presoditi vse okoliščine, ki kažejo na zlorabo pravice. Zaradi tožnikovega ravnanja, ki je v očitnem nasprotju z načeli ZKZ, ter seveda načelom vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic, njegovega pravnega posla ni dopustno odobriti, zato je toženec sprejel zakonito in pravilno odločitev.

10.Prizadeta stranka v nadaljevanju prereka vse tožbene navedbe, ki polemizirajo z njenim statusom kmeta in vztraja pri svoji izjavi o sprejemu ponudbe, vlogi za odobritev pravnega posla, kot tudi kupoprodajni pogodbi z dne 26. 9. 2016 in še nadalje uveljavlja svojo predkupno pravico. Upravnemu organu je predložila vsa zahtevana potrdila. Opravila je zahtevan preizkus znanja. Očitki, ki se nanašajo na izračun izvedenca F. F., niso utemeljeni. Navaja okoliščine, ki potrjujejo njen status kmeta in ki so dopolnjene tudi z izračunom proizvodnje letnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki ga je opravil izvedenec. Vse od prevzema kmetije po pokojnem stricu se je zavzemala, da se ji prizna status kmeta in je pred organom večkrat podala izjavo v smislu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Ko je stekel postopek odobritve pravnega posla, ji je upravni organ začel očitati, da statusa kmeta nima izkazanega. Pogojev na njeni strani po uradni dolžnosti sploh ni preverjal, kot je to naredil za tožnika. Vztraja, da ima status kmeta, kar dokazuje z odločbo o priznanju statusa kmeta. Predložila je tudi potrdilo Šolskega centra Šentjur o opravljenem preizkusu znanja za obdelovanje kmetijskih površin z dne 29. 1. 2016, mnenje o usposobljenosti iz kmetijske dejavnosti z dne 26. 9. 2016, na svoje stroške pa je pridobila tudi izračun proizvodnje in letnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Na navedeni osnovi je dobila odločbo, s katero je izkazala status kmeta, kar pa ne pomeni, da v času sprejema ponudbe pogojev po 24. členu ZKZ ni izpolnjevala. Okoliščine, ki so utemeljevale izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta, se namreč od trenutka sprejema ponudbe do izdaje odločbe niso v ničemer spremenile. Zatrjuje tudi, da je izjavo, da bo sama in s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, podala že pred sprejemom ponudbe in ne drži, da jo je podala šele 24. 10. 2016. Kot neutemeljeno šteje tudi tožbeno zatrjevanje, da je ni šteti kot kmeta mejaša. Pojasnjuje tudi, da nikoli ni prikrivala gradnje drvarnice, s čimer je seznanila tudi Občino Šentjur. Ker ni uveljavljala predkupne pravice kot zakupnik, tožnikove navedbe v zvezi z zakupom niso relevantne.

11.Glede na konfiguracijo in velikost prodajanih nepremičnin, ki sta od tožnika oddaljeni dobrih 13 km, je jasno tudi, da tožnik tega obcestnega travnika nepravilne oblike, velikega slabih 500 m2, ne bo hodil kosit, zlasti ne z ročno koso, kar je edini možni način obdelovanja, ampak ga bo zaradi lokacije spremenil v parkirišče, kar je dejansko že tudi storil. Gramozirana pot, kot tožnik imenuje parkirišče na parcelah 164/27 in 164/25 v katastrski občini ..., je zelo široka in gotovo ne služi nakladanju krme, še manj pa temu, da lahko tožnik ob vsakem vremenu pride po pridelek z njive, ne da bi umazal cestišče.

12.Prizadeti stranki B. B. in C. C. odgovora na tožbo nista vložili.

Dokazni sklep

13.Na naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2024 je sodišče v dokazne namene zaslišalo stranke upravnega spora, prebralo listine upravnega spisa, listinske dokaze tožnika v prilogah A1, A2, A5-A8, A16, prizadete stranke A. A. v prilogah C1-C3 in C7 in sodišča v prilogah S1-S5 ter prebralo pisno izjavo priče G. G. s prilogama P1 in P2.

14.Dokazni predlog prizadete stranke A. A. za opravo poizvedb o višini državnih subvencij za kmetijstvo, ki jih je v letih 2015, 2016 in 2017 prejela A. A. in z zaslišanjem priče H. H. je sodišče zavrnilo. Z navedenima dokazoma prizadeta stranka dokazuje svoje navedbe o statusu kmeta, ki glede na predmet spora ni predmet obravnavanja v predmetnem upravnem sporu, s katerim se izpodbija odločitev o zlorabi statusa kmeta s strani D. D. Predmet upravnega spora tako ni obstoj statusa kmeta in s tem predkupne pravice A. A. Predlagani dokazi so tako nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi jih dokazovali, za presojo zlorabe predkupne pravice ni pravno pomembno.

15.Dokaz z ogledom kraja (nepremičnin, ki sta predmet prodaje) prizadeta stranka v vlogi z dne 8. 10. 2024 utemeljuje z navedbami, da se bo sodišče z ogledom lahko prepričalo glede lege in stanja nepremičnin, zlasti pa tudi, ali je nepremičnini, ki sta predmet prodaje, mogoče uporabiti za parkiranje. Sodišče znova poudarja, da je predmet izpodbijanja odločba, s katero toženec tožniku očita zlorabo statusa kmeta in šteje, da tožnik zaradi zlorabe v postopku prodaje ni uveljavljal predkupne pravice. Lega, stanje in dejanske možnosti rabe nepremičnin so za razsojo o spornem vprašanju nepomembne okoliščine, zato je sodišče izvedbo dokaza zavrnilo.

16.Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je določeno v tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

17.Sodišče je ugotovilo, da je tožnik šele v upravnem sporu v dokazne namene predložil seznam nepremičnin z dne 12. 2. 2018 in posnetek razdalje s spletne strani https://www.google.com/maps z dne 15. 1. 2019 (prilogi A3 in A4). S pozivom z dne 2. 10. 2024 je sodišče tožnika pozvalo, da pojasni, zakaj teh listin kot tožbenih razlogov ni uveljavljal že pred izdajo izpodbijanega akta. Tožnik, ki je navedeni poziv sodišča prejel 17. 10. 2024, je v danem roku sicer vložil pripravljalno vlogo, vendar v njej ni odgovoril na poziv sodišča. Tožnik tako ni izpolnil zakonske zahteve po obrazložitvi razlogov za opustitev navajanja dokazov v postopku pred izdajo upravnega akta, zato pogoji za upoštevanje navedenih dokazov v upravnem sporu niso izpolnjeni. Poleg tega gre za dokaze, katerih nastanek sega v obdobje po izdaji izpodbijane odločbe. Gre za nedovoljene dokaze v smislu zgoraj citiranih določil ZUS-1.

18.Prizadeta stranka je v upravnem sporu kot dokaz prvič predlagala oziroma predložila izkaz poslovnega uspeha za E., d. o. o. (priloga C5), prikaz razdalje med travnikom tožnika parcela 1646 katastrska občina ... in prodajanimi parcelami (priloga C4) in zaslišanje priče I. I. Sodišče je s pozivom z dne 2. 10. 2024 prizadeto stranko opozorilo na tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1 in jo pozvalo, da navede vse okoliščine, ki bodo omogočale presojo, ali gre za pravočasne in dopustne dokaze. Prizadeta stranka je v vlogi z dne 8. 10. 2024 trdila, da 52. člen ZUS-1 velja le za tožnika, ne pa tudi za ostale stranke postopka. Sodišče izpostavlja, da je prepoved navajanja novih dejstev in novih dokazov uzakonjena za vse stranke postopka v tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, ki je umeščen med splošna pravila postopka. 52. člen ZUS-1 pomeni izvedbo tega splošnega pravila v tožbi, pri čemer sodišče dodaja, da drugi stavek 52. člena ZUS-1 vsebinska pogoja za dopustnost navajanja novot (časovna umestitev novot in opravičljivi razlogi) predpisuje za stranke postopka in ne zgolj za tožnika. Določb ZUS-1 glede pogojev za uveljavljanje oziroma upoštevanje novih dejstev in dokazov tako veljajo za vse stranke. Sodišče še poudarja, da bi bila razlaga obravnavanih določb ZUS-1, kot jo ponuja prizadeta stranka, to pa je, da velja prepoved navajanja novih dejstev in dokazov le za tožnika, v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pravica do kontradiktornega sodnega postopka kot temeljna človekova pravica zahteva spoštovanje načela enakosti orožij. Temu načelu ustrezna pravna ureditev in vodenje sodnega postopka zagotavljata enakopraven položaj strank in je najpomembnejši izraz pravice iz 22. člena Ustave. Iz Ustave izhaja, da se mora sodni postopek voditi ob spoštovanju enakopravnosti in procesnega ravnotežja strank, ki pa nedvomno ni zagotovljeno, če bi za tožnika veljala okrnjena možnost navajanja tožbenih razlogov, ki obsegajo nova dejstva in nove dokaze, za preostale stranke pa take omejitve ne bi veljale.

19.Sodišče ugotavlja, da prizadeta stranka kljub pozivu ni navajala nobenih razlogov o tem, čemu izkaza poslovnega uspeha za E., d. o. o. in prikaza razdalje med travnikom tožnika parcela 1646 katastrska občina ... in prodajanimi parcelami ni predložila že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tako ni upravičila svoje pasivnosti v upravnem postopku, zato sodišče teh dokazov ni upoštevalo (ni izvedlo).

20.Dokazna predloga za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 34/2022 in za zaslišanje priče I. I. se nanašata na dokazovanje navedb v zvezi z zlorabo statusa kmeta tožnika s pravnim poslom nakupa druge nepremičnine. Da bi naj tožnik zlorabil svoj status na način, da ostareli osebi ne želi plačati kupnine in zavrača plačilo davka, so nova dejstva v upravnem sporu. Prizadeta oseba pa kljub pozivu sodišča ni pojasnila časovnih dimenzij teh dejstev kot vsebinskega pogoja za njihovo dopustnost, da bi sodišče lahko presodilo, ali gre za zatrjevano zlorabo pred ali po izdaji izpodbijanega akta. Če je nastanek določenega dejstva ali dokaza časovno umeščen v obdobje po izdaji izpodbijanega akta, gre za nedovoljen dokaz (52. člen ZUS-1), saj se upravni organ ob izdaji upravnega akta objektivno ni mogel opreti nanj. Sodišče namreč presoja pravilnost in zakonitost upravnega akta glede na stanje ob izdaji akta, saj je odločitev upravnega organa odraz dejanskega stanja, ki ga tvorijo dejstva (in dokazi), ki so dejansko obstajali do njegove izdaje. Ob tem sodišče ugotavlja, da prizadeta stranka ni pojasnila niti okoliščin, v katerih je zvedela za posel in spor tožnika z I. I., da bi sodišče lahko presodilo, ali so šele v upravnem sporu podane trditve in z njimi povezana dokazna predloga odraz njenega neskrbnega ravnanja ali pa posledica opravičljivih razlogov. Sodišče zato šteje navedena dejstva za nedovoljena, posledično pa je zavrnilo zgoraj navedena dokaza za dokazovanje teh dejstev, saj se dokazujejo le tista pravno odločilna dejstva, ki jih sodišče sme upoštevati glede na procesna pravila. Tak nedovoljen dokaz predstavlja tudi pisna izjava A. A. z dne 7. 2. 2018 (priloga C6), saj je nastala po izdaji izpodbijanega upravnega akta, zato je sodišče izvedbo tega dokaza zavrnilo.

K I. točki izreka

21.Tožba je utemeljena.

22.Med strankami ni sporno, da sta tožnik in prizadeta stranka A. A. v upravnem postopku sprejela ponudbo prodajalcev C. C. in B. B. za nakup kmetijskih zemljišč s parcelama 503/2 in 507/3. Na naroku 6. 11. 2024 je toženec opozoril, da imenovana prodajalca nista več lastnika navedenih nepremičnin, ki sta predmet odobritve pravnega posla, saj je lastninska pravica na nepremičninah vpisana v korist J. J. Prizadeta stranka A. A. je tožniku v zvezi s to okoliščino očitala pomanjkanje pravnega interesa za vodenje postopka, ker tožnik v dani situaciji, ko ni predlagal nobenih zavarovanj, svojega položaja ne more več izboljšati. Sodišče je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 20. člena ZUS-1 pridobilo redna in zgodovinska zemljiškoknjižna izpiska za nepremičnini parcela 503/2 in parcela 507/3. Ugotovilo je, da navedbe toženca držijo. Pri navedenih nepremičninah je bila 24. 11. 2017 z učinkom od 3. 11. 2017 na podlagi zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Šentjurju opr. št. P 40/2017 z dne 26. 9. 2017 vpisana lastninska pravica v korist J. J. Iz navedenega izhaja, da je bilo dejstvo spremembe lastninske pravico v javno knjigi zavedeno neposredno pred izdajo izpodbijane odločbe toženca.

23.Sodišče ocenjuje, da je naziranje prizadete stranke A. A. zmotno in da tožniku zaradi omenjenega dejstva ni mogoče odreči sodnega varstva. Iz spisovnega gradiva upravnega spisa izhaja, da je ponudba prodajalcev za prodajo parcel 503/2 in 507/3 visela na oglasni deski upravne enote v času med 5. 8. 2016 in 4. 9. 2016. Tožnik je ponudbo sprejel 3. 9. 2016. Sodišče izhaja iz tretjega odstavka 21. člena ZKZ, v skladu s katerim je pravni posel med ponudnikom in sprejemnikom ponudbe sklenjen, ko upravna enota sprejme izjavo o sprejemu ponudbe. Sklenjen je pod odložnim pogojem odobritve pravnega posla s strani upravne enote. Posledica sprejema ponudbe je sklenitev pogodbe, to je zavezovalnega pravnega posla. S tem sprejemnik ponudbe postane kupec. Sklenjena pogodba, ki jo upravni organ odobri, zavezuje. Iz navedenega izhaja, da bo ob predpostavki odobritve pravnega posla med prodajalcem in tožnikom zavezovalni pravni posel sklenjen že z dnem 3. 9. 2016, ko sta torej ponudnika (prodajalca) po podatkih zemljiške knjige še bila lastnika nepremičnin.

24.Sodišče izhaja iz stališča, da lahko stranka, ki je sprejemnik ponudbe, v upravnem postopku, kot je predmetni, in posledično tudi v okviru sodnega varstva varuje svoje pravice do faze, ki se nanaša na sklenitev zavezovalnega pravnega posla, torej do odobritve pravnega posla s strani upravne enote. Uresničevanje pravic oziroma izpolnjevanje zavez iz tega posla, kamor sodita tudi plačilo kupnine in razpolagalni pravni posel (izdaja zemljiškoknjižnega dovolila) presegajo odločanje v takem upravnem postopku. V takem primeru nastopi civilnopravno varstvo pravic z upravičenji zahtevati izpolnitev pogodbe. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da ima kljub kasnejšemu prenehanju lastninske pravice ponudnikov na nepremičninah, ki sta predmet ponudbe, pravni interes za odobritev pravnega posla, ker bo s tem izpolnjen odložni pogoj in bo zavezovalni posel učinkoval. Ali bo sprejemnik ponudbe, katerega pravni posel je odobren, na podlagi zavezovalnega posla lahko dosegel sklenitev razpolagalnega pravnega posla oziroma vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi v svojo korist, je tveganje, ki ga prevzema sprejemnik ponudbe in ni predmet odločanja v postopku odobritve pravnega posla. Tožnik ima torej pravico zahtevati presojo zakonitosti odločbe o odobritvi oziroma zavrnitvi odobritve pravnega posla prodaje kmetijskih zemljišč. Obseg te presoje pa je omejen le na pravilnost in zakonitost postopka prodaje po ZKZ, kot ga določajo 20., 21. in 22. člen ZKZ, in na odločitev predkupnega upravičenca, v skladu z vrstnim redom in merili, določenimi v 23. in 24. členu ZKZ. Tudi v upravnem sporu izvedena sodna presoja zakonitosti odločb, izdanih v postopku odobritve prodaje kmetijskih zemljišč, je zato omejena na presojo pravilne uporabe določb ZKZ, ne pa tudi na presojo eventualnih civilnopravnih elementov same pogodbe.

25.Sodišče ugotavlja, da se je v upravnem postopku prvostopenjski organ postavil na stališče, da tožnik izpolnjuje pogoje za kmeta, prizadeta stranka pa ne, zato je na podlagi po tožniku uveljavljene predkupne pravice odobril pravni posel med prodajalcema in tožnikom, medtem ko je odobritev pravnega posla med prodajalcema in prizadeto stranko A. A. zavrnil. Toženec je kot pritožbeni organ ugodil pritožbi prizadete stranke in prvostopenjsko odločitev spremenil tako, da je odobril pravni posel med prodajalcema in prizadeto stranko, medtem ko je zavrnil odobritev pravnega posla s tožnikom. Odločitev toženca temelji na presoji, da tožnik zlorablja predkupno pravico iz 23. člena ZKZ.

26.Sodišče nadalje ugotavlja, da je v zadevi enkrat že razsodilo tako, da je potrdilo izpodbijan upravni akt toženca, vendar je VSRS v revizijskem postopku reviziji tožnika ugodilo in sodbo tukajšnjega sodišča IV U 2/2018-18 z dne 18. 12. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju sodišče izhaja iz stališč, ki jih je zavzelo revizijsko sodišče v sklepu X Ips 6/2021 z dne 29. 11. 2023. Revizijsko sodišče v navedenem sklepu soglaša s stališčem, da se je v zadevi mogoče opreti na koncept zlorabe pravice, čeprav v ZKZ ni urejen in v nacionalni zakonodaji ni urejen niti na splošni ravni. Sklicuje se na Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je njegovo rabo razvilo iz ustavnih načel, iz katerih izhaja, da je treba pravice izvrševati v njihovih mejah in v skladu z njihovim namenom. Zloraba pravice tako pomeni uveljavljanje in izvrševanje te pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo pravni red postavlja, kar ne more uživati pravnega varstva.

Ob tem je ključna značilnost zlorabe preplet protipravnega in pravnega ravnanja, kar pomeni, da nosilec izhaja iz dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga uresničuje tako, da njegovo ravnanje presega meje tega upravičenja. VSRS na podlagi razlage 71. člena Ustave in posameznih določb ZKZ navaja, da je kot temeljna namena ZKZ v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči mogoče povzeti varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč in s tem povezano socialno - ekonomski položaj kmetov, ki ta zemljišča obdelujejo. Iz revizijskega sklepa nadalje izhaja, da je v postopku odobritve pravnega posla treba preveriti, ali je predkupna pravica uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v zakon, in s tem, ali je z obravnavanim pravnim poslom dosežen namen ZKZ. Kot ta namen je pri prometu s kmetijskimi zemljišči treba šteti predvsem varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, s tem pa posredno tudi varstvo socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki izpolnjujejo podrobno predpisane pogoje za ta status.

Zloraba navedene pravice torej načeloma pomeni njeno rabo v nasprotju z opisanim namenom. VSRS pa ob tem opozarja, da je ena od bistvenih lastnosti zlorabe ta, da so ti pogoji praviloma v celoti izpolnjeni, zato značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red. Prav tako opozarja, da mora presoja morebitne zlorabe pravice ostati v okviru uresničevanja te pravice in je ni mogoče širiti na posledice tega uresničevanja, ki niso neposredno povezane z njeno zlorabo.

27.Sodišče v novem sojenju ugotavlja, da tožnik v tožbi navaja, da "drugostopenjski organ zmotno sledi navedbam pritožnikov v večjih primerih kot jih navaja v tabeli na strani 4/6 odločbe, saj napačno ugotavlja dejansko stanje na podlagi pritožnikov", vendar pa je iz drugih tožbenih navedb razvidno, da tožnik ne izpodbija ugotovitev toženca, ki se nanašajo na nakup nepremičnin, njihove izmere in oddaljenost od tožnikovega prebivališča, temveč oporeka njegovemu zaključku o zlorabi predkupne pravice na podlagi statusa kmeta. Tako sodišče šteje kot nesporne ugotovitve v izpodbijanem aktu, da je tožnik predhodno v 10 postopkih prodaje kmetijskih zemljišč kupil kmetijska zemljišča (skupaj 18 nepremičnin) z velikostjo posamezne nepremičnine od 41 m² do največ 1.225 m² in oddaljenostjo nepremičnin od svojega prebivališča od 14,8 km pa vse do 168 km. Ni sporno niti, da sta konkretni nepremičnini v izmeri 143 m² in 346 m² od prebivališča tožnika oddaljeni okoli 13 km.

28.Izpodbijani akt temelji na sklepu toženca, da z nakupom parcel 503/2 in 507/3 zaradi velikosti in oddaljenosti parcel ne bo dosežen namen ZKZ, ki je v zaokroževanju kmetijskih gospodarstev in zagotavljanju lažje in bolj ekonomične obdelave kmetijskih zemljišč. V povezavi z drugimi nakupi toženec zaključi, da je tožnik zlorabil svojo pravico - status kmeta, ko je sprejel ponudbo za nakup obravnavanih parcel, saj namen ZKZ ne bo dosežen. Sodišče meni, da toženec s tako razlago namena ZKZ ne sledi zakonodajalčevemu namenu, ki ga je imel pri uzakonitvi predkupne pravice za osebo, ki ima lastnost kmeta po določbah ZKZ.

29.Sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju UPRS) v preteklosti odločalo že v več upravnih sporih, v katerih je tožnik izpodbijal upravne akte v zvezi z zavrnitvijo odobritve pravnega posla med njim in ponudniki ravno iz razloga, ker je upravni organ tožniku očital zlorabo statusa kmeta oziroma predkupne pravice. Na te zadeve se v pisni izjavi sklicuje priča G. G. Med drugim priča našteva zadeve UPRS IV U 217/2017-14 z dne 14. 10. 2019, IV U 2019/2017-17 z dne 16. 10. 2019, IV U 3/2018-12 z dne 18. 9. 2019, IV U 4/2018-14 z dne 18. 12. 2019, IV U 153/2017-16 z dne 4. 6. 2019, IV U 13/2020-30 z dne 20. 8. 2022, IV U 204/2017-13 z dne 1. 10. 2019, IV U 216/2017 z dne 21. 8. 2019, IV U 62/2018-20 z dne 20. 11. 2019 in IV U 16/2019-17 z dne 2. 6. 2020. Naštete odločbe sodišča, z izjemo zadev IV U 217/2017-14 z dne 14. 10. 2019 in IV U 219/2017-17 z dne 16. 10. 2019, so tudi dostopne v bazi sodne prakse. Njihov pregled pokaže, da je upravni organ očitek o zlorabi pravice gradil na istih okoliščinah kot v konkretni zadevi. Ugotavljal je tipične značilnosti, ki so se pojavljale v zadevah, temeljijo pa ravno na sprejemu ponudb za zemljišča, ki se nahajajo na različnih koncih Slovenije in so oddaljena od tožnikovega prebivališča ter so manjše velikosti, na čemer upravni organ gradi zaključek, da tožnik zemljišč ni kupoval z namenom obdelave. Tudi iz teh odločb je razvidno stališče upravnega organa, ki ga je v naštetih zadevah sodišče štelo kot pravilnega in zadostnega za dokazovanje zlorabe predkupne pravice, da s takimi nakupi ne bo dosežen namen ZKZ, ki je v zaokroževanju kmetijskih gospodarstev in zagotavljanju lažje ter bolj ekonomične obdelave.

30.Iz določb ZKZ izhaja, kakor je VSRS obrazložilo v 18., 19. in 20. točki obrazložitve sklepa X Ips 6/2021 z dne 29. 11. 2023, da je namen ZKZ (v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči) varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč in s tem povezano varstvo socialne - ekonomskega položaja kmetov, ki ta zemljišča obdelujejo. Z istim namenom je v ZKZ umeščena predkupna pravica, ki pomeni omejitev lastninske pravice, ko gre za promet s kmetijskimi zemljišči s ciljem zagotavljanja smotrnega izkoriščanja kmetijskih zemljišč, ki je povezan tudi z gospodarskim, socialnim in ekološkim interesom skupnosti. Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-B, EPA 804 - III, Poročevalec št. 23/03 z dne 2. 4. 2003) izhaja, da zaradi navedenega daje ZKZ pri pridobivanju kmetijskih zemljišč prednost tistim, ki so kmetje in so gospodarsko in socialno odvisni od teh zemljišč in ki tudi zagotavljajo pridelavo hrane, ohranjanje in izboljšavo teh zemljišč v skladu z okoljskimi cilji in možnostmi, zagotavljajo poselitev podeželja in njihov razvoj. S predkupno pravico nakupa so v prednostnem položaju določene osebe (kmetje), ki naj bi zagotavljale varstvo in obdelanost kmetijskih zemljišč ter njihovo smotrno ekonomsko in ekološko rabo. Zakonodajalec v predlogu ZKZ-B nadaljuje, da je zato v javnem interesu omejitev svobode razpolaganja z lastnino, ki predstavlja omejitev prodajalca pri izbiri pogodbenega partnerja. Predkupna pravica je utemeljena z javnim interesom pri uresničevanju gospodarske in socialne funkcije lastnine. Prepustitev pridobivanja lastnine nad kmetijskimi zemljišči samo tržnim zakonitostim, bi lahko povzročila prenos kmetijskih zemljišč na tiste, katerih nakup bi imel zgolj špekulativni namen, pri tem pa bi bil ogrožen tisti del prebivalstva, ki iz kmetijstva pridobiva pomemben del dohodka ali pa dopolnilni del dohodka. Vrstni red prednostnih upravičencev je zato razumen, saj daje prednost tistemu, ki je bolj povezan s kmetijskim zemljiščem in je njegov socialni položaj od njega odvisen. Omejitev prometa s kmetijskimi zemljišči je tako utemeljena na javnem interesu z gospodarsko funkcijo, ki je gospodarna izraba zemljišč, socialno funkcijo, ki je ohranjanje poseljenosti podeželja in ekološko funkcijo, ki je ohranjanje krajine in varstvo okolja.

31.Sodišče po navedenem meni, da v ospredju predkupne pravice ni zaokroževanje kmetijskih gospodarstev in posledično zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave. Ta vidik je sicer povezan z enim od predkupnih upravičencev, to je kmetom mejašem (in v tem kontekstu je razumeti stališče sodišča v zadevi UPRS II U 271/2014 z dne 13. 1. 2015, na katero se sklicuje toženec v izpodbijanem aktu), ki ima zaradi te lastnosti prednost pri nakupu pred drugim kmetom.

Zaokroževanje kmetijskih zemljišč je torej element razlikovanja med predkupnimi upravičenci s statusom kmeta, ni pa to temeljni namen, ki mu sledi ZKZ in zaradi katerega je uzakonjena predkupna pravica. Je okoliščina, ki enemu predkupnemu upravičencu daje prednost pred drugim predkupnim upravičencem. Z vidika uveljavljanja predkupne pravice drugega kmeta je treba šteti, da je predkupna pravica uzakonjena in namen ZKZ dosežen že, ko kmetijsko zemljišče pridobi v last tisti, ki je bolj povezan s kmetovanjem in je njegov socialni položaj od njega odvisen in bo zato ohranjal njegovo pridelovalno funkcijo. Predkupne pravice drugega kmeta tako zakon ne veže na oddaljenost njegovih zemljišč od kmetijskih zemljišč, ki so predmet prodaje, in na velikost slednjih zemljišč. Sodišče zato ocenjuje, da ni mogoče očitati zlorabe statusa kmeta in z njim povezane predkupne pravice zgolj zato, ker gre za kmetijska zemljišča manjšega obsega, ki so od prebivališča predkupnega upravičenca oddaljena okoli 13 km, zlasti ne s stališčem, da na ta način ne bo prišlo do zaokroževanja kmetijskega posestva, če je bila predkupna pravica uveljavljena z namenom ohranjanja pridelovalne funkcije zemljišč.

32.VSRS v revizijski odločbi v zvezi s predmetnim upravnim sporom opozarja, da mora biti ugotavljanje zlorabe pravice nujno vezano na vsak primer posebej in da ne zadostuje zgolj možnost zlorabe, temveč je potrebno ugotoviti konkretno voljno ravnanje nosilca pravice, ki pomeni njeno zlorabo. Iz tega vidika se kot relevantne izkažejo navedbe prizadete stranke A. A., da je tožnik predkupno pravico uporabil za namene izsiljevanja oziroma pridobivanja (premoženjskih) koristi zase. Gre za trditve v pritožbi z dne 6. 1. 2017, ki jih A. A. ponavlja tudi v predmetnem upravnem sporu, da tožnik že nekaj časa sistematično sprejema ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč, pri čemer tega ne počne zaradi širjenja in zaokroževanja kmetijske dejavnosti, temveč zato, da ostale kupce, ki si zemljišče resnično želijo kupiti in obdelovati, v zameno za svojo izjavo o neuveljavljanju predkupne pravice izsiljuje za plačilo različnih zneskov ali za prepis drugih zemljišč, ki bi mu prinesla dobiček. V predmetni zadevi, tako A. A. v odgovoru na tožbo, je tožnik kontaktiral prodajalca, od katerega je zahteval, da mu namesto parcel 503/2 in 507/3 proda večji in vrednejši travnik 503/1.

32.Ker gre za trditve, ki bi lahko pomenile pravno relevantna dejstva, če bi se izkazale za resnične, je sodišče sledilo dokaznemu predlogu A. A. in zaradi ugotavljanja izsiljevanja zaslišalo stranke. Čeprav je tožnik izpovedal, da ni nikoli govoril z nobenim od prodajalcev, je sodišče sledilo izpovedbi B. B., ki je prepričljivo ovrgel izpovedbo tožnika v tem delu. B. B. je izpovedal, da sta s tožnikom govorila po telefonu, ni se sicer spomnil, kdo je koga klical, in v okviru tega pogovora je tožnik izrazil zanimanje za večje zemljišče na spodnjem delu ceste. Kot je izpovedal B. B., je tožnik "izrazil možnost menjave tega zemljišča za te dve parceli". B. B. je sam od sebe izpovedal, da tožnik ni nastopal prisilno, temveč se je pozanimal za možnost prodaje druge nepremičnine v zameno za odstop pravice na drugih dveh nepremičninah, kar je razumel kot predlog prodaje druge nepremičnine v zameno za zgornje nepremičnine, vendar pa iz njegove izpovedbe izhaja, da ni bilo dobesedno tako rečeno, da je tako razumel. Pri tem je B. B. znova poudaril, da tožnik ni bil nasilen, ampak je šlo za predlog.

33.Sodišče v opisanem ravnanju tožnika ni prepoznalo zlorabe predkupne pravice. Tožnik je preprosto prepoznal priložnost za nakup zemljišča, ki ga je zanimalo bolj kot obravnavani parceli, zato je pri prodajalcu (lastniku) preveril, kakšne so možnosti nakupa drugega zemljišča v njegovi lasti. Če bi taka možnost bila, bi se tožnik očitno raje odločil za nakup nepremičnine pod cesto. Iz izpovedbe B. B. izhaja, da v tožnikovi komunikaciji ni prepoznal izsiljevanja, neprimernega pogojevanja, da bi dosegel svoj cilj, temveč izkaz zanimanja, želje za nakup druge nepremičnine. Da je temu tako, kaže izpovedba B. B., da je pri tem pogovoru ostalo in kasneje s tožnikom stikov nista imela, kar pomeni, da je tožnik takoj sprejel stališče prodajalca in z njim ni več navezal stikov.

34.V okviru navedb, da je tožnik druge kupce izsiljeval za plačilo zneskov v zameno, da odstopi od uveljavljanja predkupne pravice, je sodišče pri A. A. preverilo, ali je bila v predmetni zadevi sama tarča takega izsiljevanja s strani tožnika, vendar pa iz izpovedbe A. A. izhaja ravno nasprotno. A. A. je potrdila tožnikovo izpovedbo, da se je tožnik v zvezi z nakupom obravnavnih nepremičnin zglasil pri njej v gostilni, vendar ji je dal jasno vedeti, da bo nepremičnini kupil on. Da bi v zameno za odstop od predkupne pravice od nje zahteval denar, ni izpovedala. A. A. je sicer izpovedala, da se slišijo govorice, da je tožnik v drugih primerih nakupov kmetijskih zemljišč od drugih kupcev zahteval, da mu dajo denar v zameno, da odstopi od nakupa. Sodišče ugotavlja, da prizadeta stranka A. A. teh očitkov ni konkretizirala z natančnimi okoliščinami posameznega primera, prav tako zaslišana o tem ni znala povedati ničesar konkretnega. Sklicevala se je na govorice, ki jih sliši, ne da bi izpovedala o konkretnem primeru prodaje, v katerem bi tožnik tako ravnal. Sodišče meni, da na takšnih pavšalnih in nedokazanih navedbah ni moč graditi zaključkov o zlorabi predkupne pravice. K temu sodišče dodaja, da tudi priča G. G., ki je v okviru pristojnega ministrstva odločala v več zadevah prodaje, v katerih je bil udeležen tožnik, ni potrdila navedb A. A., da so ji znani konkretni primeri zlorabe predkupne pravice s strani tožnika. Kot izhaja iz pisne izjave imenovane priče z dne 22. 10. 2024, ji z izjemo že izpostavljenih odločitev pritožbenega organa in UPRS, ki temeljijo na velikosti in oddaljenosti kmetijskih zemljišč, niso znani primeri izsiljevanja in pogojevanja tožnika v postopkih prodaje kmetijskih zemljišč, v katerih je bil udeležen kot predkupni upravičenec. Sodišče opozarja, da tudi v primeru, če bi A. A. trditve o izsiljevanju v drugih zadevah jasno opredelila in uspela podkrepiti v dokazi, to ne zadostuje za zaključek o zlorabi predkupne pravice v konkretni zadevi, saj mora biti zloraba pravice neposredno povezana s prodajo nepremičnin, ki sta predmet prodaje v tej zadevi.

35.Sodišče ugotavlja, da je prizadeta stranka A. A. na naroku 6. 11. 2024 zlorabo predkupne pravice utemeljevala z navedbami o dejanski rabi zadevnih nepremičnin. Trdila je, da sta nepremičnini v naravi delno asfaltirano in delno gramozirano zemljišče, kar pomeni, da ne moreta služiti kmetijski pridelavi. Sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo novote v upravnem sporu, katerih prepoznega navajanja A. A. ne more opravičiti z navedbami, da je že v upravnem postopku podala navedbe o tem, da so parcele take, da se ne morejo uporabljati za običajne potrebe kmeta, da je tožnik napovedal, da ju bo uporabljal za parkiranje in deponijo, njej pa zaračunaval prehod in parkiranje. S temi navedbami namreč stranka ni opredelila dejanske rabe nepremičnin in opravičila svoje pasivnosti. Poleg tega dejanska raba nepremičnin ni ključna iz dveh razlogov. Z vidika uporabe pravilnih določb v postopku prodaje ni bistvena dejanska raba, temveč namenska raba nepremičnin, kot je razvidna in prostorskih aktov. Dokler je nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, zanjo velja režim prodaje kmetijskih zemljišč po določbah ZKZ, kar velja tudi za možnost uveljavljanja predkupne pravice. Ta ni vezana na dejansko, temveč na namensko rabo nepremičnine. Poleg tega trenutna dejanska raba nepremičnine še ne odkazuje nujno na namen, ki ga ima predkupni upravičenec z nepremičnino. V konkretni zadevi pa ni sporno, da sta parceli po namenski rabi kmetijsko zemljišče. Ne glede na neupoštevnost navedb o dejanski rabi parcel pa sodišče dodaja, da je A. A. lastne trditve o stanju nepremičnin v naravi v okviru izpovedbe le delno potrdila. Tožnik in A. A. sta namreč skladno povedala, da je del parcel v naravi asfaltiran, del pa travnik, za katerega je A. A. izpovedala, da ga kosi in tako rabo je napovedal tudi tožnik.

36.Nedvomno sprememba lastninske pravice na navedenih nepremičninah lahko vpliva na dosedanjo posest nepremičnin s strani A. A., česar se očitno zavedata tako tožnik kot A. A. Sodišče namreč ni prezrlo, da je dokazni postopek pokazal, da je A. A. nepremičnini parceli 503/2 in 507/3 že doslej uporabljala za dostop do doma, A. A. je izpovedala, da je del nepremičnin tudi kosila, tožnik pa je povedal, da je v naravi del zemljišča parkirni prostor pred gostilno A. A. Sodišče verjame A. A., ki je navajala in izpovedala, da ji je tožnik v pričakovanju pridobitve lastninske pravice na zadevnih parcelah napovedal, da ji bo onemogočil dosedanjo rabo parcel. A. A. v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik do nje aroganten. Nadaljuje, da vse kaže, da tožnik izvaja pritisk nanjo in prodajalca, da mu v zameno za odstop od nakupa in mir ponudijo denar in še, da bo tožnik kasneje, če bo parceli kupil, te za precej večji denar ponudil A. A. Sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za golo ugibanje, ki nima podlage v nobenih konkretnih dejanjih tožnika, pri čemer sodišče ne spregleda, da A. A. že v upravnem postopku v vlogi z dne 4. 7. 2017 navaja, da se je tožnik pri njej zglasil po tem, ko je vložila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 12. 2016. Tam navaja, da je fotografiral njene objekte, ji grozil s policijo in kazensko ovadbo zaradi drvarnice na javni poti, tožnikovo vedenje pa označi kot nepravno in nekulturno. A. A. tudi tam ne trdi, da bi jo tožnik na kakršnikoli način izsiljeval v povezavi s predkupno pravico, ki jo je uveljavljal. A. A. ne pojasni, kako je opisano tožnikovo vedenje (opozarjanje na nepravilnosti) povezano z očitano zlorabo predkupne pravice. Njegova dejanja pa oceni sodišča kvečjemu kažejo, da si je prizadeval, da nepremičnine pridobi v last in da ga je vznejevoljilo uveljavljanje pravnega varstva s strani A. A., vendar pa po mnenju sodišča iz navedb A. A. ni razvidno, da bi bilo vedenje tožnika v neposredni zvezi z njegovim statusom kmeta. Stališča sodišča ne omajajo navedbe A. A. v upravnem sporu, da je tožnik napovedal, da ji bo onemogočil prehod preko obravnavnih parcel do njene hiše oziroma da ji bo zaračunaval prehod in parkiranje. Sodišče ugotavlja, da A. A. teh trditev v upravnem postopku ni navajala, v upravnem sporu pa svoje pasivnosti ni pojasnila. Iz tega vidika gre za nedovoljene novote v upravnem sporu. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da take trditve, četudi bi bile dovoljene in bi se izkazale za resnične, ne odražajo zlorabe predkupne pravice. Trditev, da je tožnik predkupno pravico uveljavljal ravno in zgolj z namenom, da bi škodoval njej, A. A. ni podala, zato jih je razumeti kvečjemu v smislu pričakovane lastnine pravice, upravičenj, ki izvirajo iz te pravice, in njenega varstva.

37.Sodišče na tem mestu opozarja na sklep VSRS X Ips 6/2021 z dne 29. 11. 2023 v delu, v katerem revizijsko sodišče poudari, da mora presoja morebitne zlorabe pravice ostati v okviru uresničevanja te pravice in je ni mogoče širiti na posledice tega uresničevanja, ki niso neposredno povezane z njeno zlorabo, kamor VSRS uvršča tudi način rabe kmetijskega zemljišča po izvedbi obravnavanega posla. V tem delu namreč gre za uresničevanje lastninske pravice in ne predkupne pravice. Po navedenem napoved varstva lastninske pravice sama po sebi ni element zlorabe predkupne pravice, prav tako pa sodišče meni, da glede na povzeto stališče VSRS niso ključne trditve o tem, kakšen način rabe nepremičnin bo tožnik po morebitni odobritvi pravnega posla uveljavil. Gre za večkrat izpostavljene trditve A. A., da je tožnik napovedal, da bo zemljišča uporabljal za parkiranje in deponijo. Sodišče vendarle dodaja, da je temeljno izhodišče ZKZ, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom (prvi odstavek 4. člena ZKZ). ZKZ določa varstvo, rabo in obdelovanje kmetijskih zemljišč in predpisuje inšpekcijski nadzor ZKZ in predpisov, izdanih na njegovi podlagi. V njegovo pristojnost sodi tudi prepoved uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali podzakonskem predpisu ni dovoljeno, in odreditev vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje, kakor tudi izrek ukrepov v primeru, ko kmetijsko zemljišče ni obdelano (107. člen ZKZ). Omejitve glede rabe, ki jih ZKZ predpisuje pri izvrševanju lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, se ne upoštevajo v fazi pridobivanja lastninske pravice, temveč so predmet nadzora po njeni pridobitvi.

38.Toženec je z izpodbijano odločbo tožniku zavrnil odobritev pravnega posla iz razloga, ker je tožnik zlorabil predkupno pravico. Sodišče meni, da je toženec zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (namen ZKZ) izhajal iz napačnih razlogov, zato je v upravnem sporu ugotavljalo, ali je izpodbijana odločba utemeljena iz drugih razlogov, kot so navedeni v njeni obrazložitvi. Po izvedenem dokaznem postopku in skrbni presoji, opravljeni po metodološkem napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišče ocenjuje, da ni dokazano, da je tožnik predkupno pravico uporabil v nasprotju z namenom, s katerim je umeščena v pravni red. Izpodbijana odločba, za sprejem katere bistveni razlogi temeljijo na ugotovitvah o zlorabi predkupne pravice, ni pravilna in na zakonu utemeljena. V konkretni zadevi tako niso podani pogoji iz prvega in drugega odstavka 63. člena ZUS-1 za zavrnitev tožbe.

39.Tožnik sodišču predlaga odločitev v sporu polne jurisdikcije. Odločanje o stvari sami ureja ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena, ki določa, da sme sodišče v sporu polne jurisdikcije odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, zlasti pa, če bi odprava izpodbijanega akta in nov postopek pri pristojnem upravnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo (1. točka) ali izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (2. točka). V petem odstavku istega člena pa ZUS-1 napotuje še na pogoje iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1. Prvi pogoj iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1 je, da tožnik tako odločanje uveljavlja s tožbenim zahtevkom. V preostalem delu te določbe pa ZUS-1 zaradi spoštovanja ustavnega načela delitve oblasti omejuje možnosti za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Tako lahko sodišče o pravici sami odloča, če tako odločanje zapoveduje zakon, ali pa, če je to potrebno zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice. Po presoji sodišča v primeru, kot je obravnavani, pogoji za tako odločanje niso izpolnjeni. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, podatki postopka za odločanje v sporu polne jurisdikcije ne dajejo zanesljive podlage, nadalje pa v konkretni zadevi ne gre za nobeno od primeroma naštetih situacij iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 (tožnik ni zatrjeval nastanka težko popravljive škode, če bo sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek - 1. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1, upravni organ z izpodbijano odločbo ni odločal po odpravi prejšnje odločbe s strani UPRS - 2. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Prav tako odločanja sodišču v tovrstnih postopkih ne zapoveduje zakon, tožnik pa tudi ne uveljavlja kršitve katere od svojih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, če bi o naknadnem roku za izpolnitev obveznosti ne odločilo sodišče, temveč upravni organ v ponovljenem postopku.

40.Ob vsem navedenem sodišče meni tudi, da na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku za izdajo upravnega akta, samo ne more rešiti spora. Predkupno pravico sta namreč v upravnem postopku uveljavljala tako tožnik kot A. A. Iz gradiva upravnega spisa izhaja, da je tudi A. A. v postopku uveljavljala predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Upravni organ prve stopnje je ugotavljal, da je A. A. v zvezi s statusom kmeta na Upravni enoti Šentjur pri Celju 24. 10. 2016 podala izjavo o priznanju statusa kmeta na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Ni sporno, da je na podlagi te izjave bila izdana odločba Upravne enote Šentjur pri Celju št. 3030-1571/2016 - 7(244) z dne 23. 11. 2016 o priznanju statusa kmeta na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Iz odločbe izhaja, da A. A. v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev še ni dosegla predvidenega dohodka iz kmetijske dejavnosti.

41.Dejstvo, na katerega predkupni upravičenec opira svojo predkupno pravico, mora obstajati ob sprejemu ponudbe. Upoštevajoč ustaljeno upravnosodno prakso je odločba o statusu kmeta deklaratorna in učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno dejstvo, na katerega se nanaša.

Neobstoj odločbe o statusu kmeta v določenem trenutku tako še ne pomeni, da oseba v tem trenutku ne izpolnjuje pogojev za priznanje takega statusa. V zvezi z izjavo po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ pa obstaja ustaljena sodna praksa, da se v tem primeru šteje, da oseba status kmeta izkazuje od takrat, ko je tako izjavo dala.

Navedeno odkazuje na sklep, da je A. A. tak status pridobila 24. 10. 2016, ko je nesporno podala izjavo po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Vendar pa sodišče opozarja, da bo moral upravni organ v ponovljenem postopku raziskati in zavzeti stališče do trditev A. A., ki jih je navajala že v postopku izdaje upravnega akta, da je izjavo o statusu kmeta po navedenem določilu podala že dosti prej, novembra 2015, spomladi 2016, zagotovo pa ob sprejemu ponudbe. Upravni organ prve stopnje v (z izpodbijano odločbo odpravljeni) odločbi št. 330-1505/2016-25 (245) z dne 24. 7. 2017 sicer te trditve povzame, a se do resničnosti zatrjevanih dejstev ne opredeli. Gre za pravno odločilno dejstvo, če bi se izkazalo za resnično, za ugotovitev katerega je A. A. predlagala dokaze, te pa lahko upravni organ na podlagi pooblastila iz 139. člena ZUP izvaja tudi po uradni dolžnosti. Pri ugotavljanju obstoja tovrstne izjave mora organ upoštevati tudi, da ni veljavna kakršnakoli izjava. Iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ izhaja, da mora biti izjava dana na zapisnik pri upravni enoti, po vsebini pa mora oseba izjaviti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in da izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka 24. člena ZKZ. Če je A. A. pravočasno podala izjavo, ki po obliki in vsebini ustreza citiranemu določilu, pa bo moral upravni organ raziskati tudi, ali je A. A. kmet mejaš.

42.Po vsem navedenem je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je upravni akt odpravilo. V ponovljenem postopku mora upravni organ upoštevati pravno mnenje sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava in v tem kontekstu upoštevati dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi v zvezi z zlorabo predkupne pravice, za pravilno odločitev pa izvesti dodatne dokaze glede uveljavljanja predkupne pravice s strani A. A., kot je sodišče pojasnilo zgoraj. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moral upravni organ ob uporabi 10. člena ZUP znova oceniti, katera dejstva šteje za dokazana in odločiti o odobritvi pravnega posla.

K II. točki izreka

43.Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka na prvi stopnji, je pa zahteval povrnitev stroškov zastopanja po pooblaščenki odvetnici v revizijskem postopku. VSRS je v sklepu X Ips 6/2021 odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

44.Stroške revizijskega postopka je sodišče odmerilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 12. členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek) in upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. OT v tar. št. 30 (sedaj tar. št. 34) ne vsebuje določbe o nagradi za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu. Ker pa sta revizijska postopka v upravnem sporu in v pravdnem postopku enaka, je nagrada za predlog za dopustitev revizije odmerjena po določbah OT, ki veljajo za pravdni postopek. Sodišče je tožniku za predlog za dopustitev revizije ob uporabi v času vložene revizije veljavne 4. točke tar. št. 21 OT v povezavi s 1. točko tar. št. 30 OT priznalo v celoti priglašenih 450 točk, za revizijo pa 437,5 točk (in ne priglašenih 450 točk, 5. točka tar. št. 30 OT v povezavi s 5. točko tar. št. 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Za revizijski postopek se tako priznajo stroški v višini 532,50 EUR (887,50 točk) in 2 % zahtevanih materialnih stroškov v znesku 10,65 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV (119,49 EUR), skupaj torej 662,64 EUR. Odmerjene stroške je toženec dolžan tožniku povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

45.Sodišče bo sodne takse povrnilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c opombe 6.1. njegove taksne tarife).

K III. točki izreka

46.Sodišče je zavrnilo zahtevo prizadete stranke A. A. za povrnitev stroškov postopka, ker nastopa na strani toženca, torej na strani stranke, ki v sporu ni uspela. To po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 hkrati pomeni, da ji povračilo stroškov ne pripada.

-------------------------------

1V nadaljevanju obrazložitve sodišče ob navedbi parcel v izogib ponavljanju ne bo več posebej navajalo imena katastrske občine.

2Prizadeta stranka A. A. je tako v upravnem postopku kot v upravnem sporu predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje C. C. ter B. B., ne pa tudi zaslišanja tožnika. Kljub temu, da je tožnik svoje zaslišanje predlagal šele v upravnem sporu, je sodišče sledilo pravni teoriji in sodni praksi, da se dokaz z zaslišanjem strank izvede tako, da se zasliši vse stranke, četudi stranka ne predlaga zaslišanja vseh strank. Načelo obojestranskega zaslišanja je namreč izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

3Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) I Up 76/2019 z dne 6. 5. 2020.

4Sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-85/16-9, Up-398/16-9 z dne 14. 7. 2016.

5VSRS je že v zadevi II Ips 151/2012 z dne 6. 12. 2012 obrazložilo, da so določbe ZKZ, ki urejajo institut predkupne pravice, prisilne narave in so namenjene usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči na način, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti države. Na to stališče se je sklicevalo tudi v zadevi II Ips 317/2014 z dne 5. 2. 2015.

6Glede na vrstni red predkupnih upravičencev, določen v prvem odstavku 23. člena ZKZ, je kmet mejaš na drugem mestu, drug kmet pa na četrtem mestu.

7Tovrstne navedbe je prizadeta stranka A. A. uveljavljala že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta, in sicer v pritožbi z dne 6. 1. 2017.

8Glej npr. sodbe UPRS I U 1519/2010 z dne 22. 6. 2011, I U 1340/2016 z dne 11. 7. 2017, I U 114/2017-20 z dne 11. 5. 2018, III U 55/2018-20 z dne 23. 5. 2019.

9Glej npr. sodbe UPRS I U 1519/2010 z dne 22. 6. 2011, I U 572/2016 z dne 30. 3. 2017, I U 1426/2020 z dne 13. 1. 2022, I U 42/2020-34 z dne 8. 3. 2022, I U 449/2022-26 z dne 5. 2. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 23, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.