Jedro

Tožena stranka je tožniku nepravilno izplačevala nižjo plačo od dogovorjene, čeprav tožnik ni dal soglasja za znižanje plače. Zato mu pripada plača v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi, ki je delodajalec ne more enostransko spreminjati. Pogodba se spremeni oziroma nova pogodba velja le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pristal na znižanje plače, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku prisodilo plačo v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati plačo za obdobje od oktobra 2011 do vključno aprila 2012 v bruto mesečnih zneskih 1.319,50 EUR, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi in z zapadlostjo razvidno iz izreka, pri čemer se tako določeni neto zneski plač v skupni višini 4.860,00 EUR zmanjšajo za že plačane zneske v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka, višji tožbeni zahtevek iz naslova neto plač pa zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške za prehrano med delom ter stroške za prevoz na delo ter z dela v skupni višini 1.407,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (II. točka izreka), obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 254,35 EUR in po plačilu davkov tožniku plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, kar pa je zahteval tožnik iz naslova regresa več (plačilo regresa brez odvoda davkov in plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2. 6. 2012 do 2. 7. 2012), pa zavrnilo (III. točka izreka) in plačati odpravnino v višini 527,80 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 239,37 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, oziroma razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožene stranke, da so bili tožniku iz naslova uveljavljanih neto plač že izplačani določeni denarni zneski v skupnem znesku v višini 4.860,00 EUR in to upoštevalo pri izplačilu preostanka neto plače tožniku. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka davkov in prispevkov za oktober in november 2011 ni poravnala oziroma njihovega plačila ni izkazala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi bila tožena stranka s tovrstnimi navedbami prekludirana, poleg tega pa iz predloženih listin naj ne bi izhajalo, da so bili davki in prispevki plačani za tožnika. Tožena stranka je v letu 2013 za tožnika odvedla davke in prispevke za oktober in november 2011, kar je izkazala z listinskimi dokazi in ne more biti prekludirana. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožene stranke o višini tožnikove plače. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da se je zaradi likvidnostnih težav z vsemi delavci, ob njihovem izrecnem soglasju, dogovorila za ustrezno znižanje plač. Takšne navedbe je dodatno potrdil tudi direktor tožene stranke ob svojem zaslišanju, saj je povedal, da je bil v septembru 2011 opravljen sestanek z zaposlenimi in so se dogovorili za 20 % znižanje plač. Direktor se sicer ni spominjal ali je bil tožnik na tem sestanku prisoten, vendar to še ne pomeni, da z nastalo situacijo ni bil seznanjen ter da v znižanje plače ni privolil. V začetku leta 2012 je bil z delavci vzpostavljen nov dogovor, in sicer da se plače znižajo na minimalni znesek, temu ustrezno so bili naknadno pripravljeni tudi aneksi k obstoječim pogodbam o zaposlitvi. Tožnik aneksa sicer ni podpisal, vendar je šlo v konkretnem primeru za ustni sporazum med toženo stranko in vsemi zaposlenimi, ki so se glede na nastalo likvidnostno situacijo z znižanjem plač strinjali. Plače so bile na tej podlagi tudi znižane, čeprav niso bili podpisani vsi aneksi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva in brez pravih razlogov, zakaj je sodišče glede na navedbe o višini plače sledilo tožniku in ni upoštevalo navedb tožene stranke in resnicoljubne izpovedbe direktorja.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni pristal na znižanje plače, ker ni podpisal spornih aneksov k pogodbi o zaposlitvi in da mu je tožena stranka enostransko znižala plačo. Da znaša tožnikova plača 1.319,50 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja tudi iz potrdila o višini plače, ki jo je dne 17. 5. 2012 podpisala tožena stranka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva in brez pravih razlogov in s tem smiselno zatrjuje, da je sodba obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima tako razloge o odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in pojasnilo tudi, zakaj določenega dejstva, ki ga je tožena stranka zatrjevala, ni štelo za relevantnega. Obrazloženo je pojasnilo, zakaj je v konkretnem primeru štelo, da tožena stranka ni dokazala, da so bili davki in prispevki za mesec oktober in november 2011 v celoti poravnani (8. točka obrazložitve) in zakaj je štelo, da je plača tožnika znašala v višini 1.319,50 EUR (7. točka obrazložitve). Toženkino nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje pa ne more predstavljati navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Vsa odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2009 in Aneksa k tej pogodbi z dne 2. 11. 2010 na delovnem mestu kamnoseški delavec; - da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi dne 30. 3. 2012 odpovedana iz poslovnega razloga, pri čemer mu je delovno razmerje prenehalo (po poteku 30-dnevnega odpovednega roka) dne 30. 4. 2012; - da je bila v Aneksu št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 11. 2010 (A2) med strankama dogovorjena osnovna plača v bruto znesku 1.300,00 EUR in je upoštevaje dodatek za delovno dobo (19,50 EUR) tožnikova plača za mesec september 2011 znašala 1.319,50 EUR (A4); - da iz potrdila o višini plače Zavoda RS za zaposlovanje, ki ga je izpolnila tožena stranka, izhaja, da je v mesecu marcu 2012 znašala tožnikova plača v višini 1.319,50 EUR (A5); - da je toženka zatrjevala, da se je v soglasju z delavci dogovorila za ustrezno znižanje plač in v dokazne namene predložila: * spremembo pogodbe o zaposlitvi za tožnika z dne 15. 9. 2011 (B5), v kateri je določena bruto plača skupaj z dodatkom za delovno dobo v višini 1.055,00 EUR, česar pa tožnik ni podpisal; * spremembo pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2011 (B6), v kateri je določena bruto plača tožnika v višini 763,06 EUR, česar tožnik prav tako ni podpisal. 8. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dal soglasja za znižanje plače, zato tožniku pripada plača v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi, ki je delodajalec ne more enostransko spreminjati. Skladno s tretjim odstavkom 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju, se lahko pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pristal na znižanje plače, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku prisodilo plačo v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi in aneksom z dne 2. 11. 2010 v bruto višini 1.319,50 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izplačevala nižjo plačo od dogovorjene, in sicer je tožniku na račun neto plač izplačala za vtoževano obdobje (oktober 2011 - april 2012) znesek v neto višini 4.860,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje navedeno delno plačilo neto plač pravilno upoštevalo in tožbeni zahtevek za izplačilo neto plač v tem znesku zavrnilo.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da se je tožena stranka zaradi likvidnostih težav z vsemi delavci, ob njihovem izrecnem soglasju, dogovorila za ustrezno znižanje plač. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik soglašal z znižanjem plače, določene s pogodbama o zaposlitvi z dne 15. 9. 2011 in 13. 12. 2011, saj tožnik navedenih sprememb pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. Delavcu namreč pripada plača v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi, pri čemer nova pogodba velja le, če delavec nanjo pristane, česar pa toženka ni izkazala.

10. Zmotno pritožba navaja, da je tožena stranka dokazala, da so bili davki in prispevki za tožnika za mesec oktober in november v celoti poravnani, in sicer v letu 2013. Tožena stranka je v ta namen predložila potrdila o plačilu izpisa iz A. - poslovni splet (B7), iz katerih izhaja, da je tožena stranka plačala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, starševsko varstvo, davke iz osebnih prejemkov, prispevke za zdravstveno varstvo, prispevek za zaposlovanje, za porodniško varstvo, vendar iz predloženih listin ne izhaja, da so bili dejansko plačani davki in prispevki za tožnika. Tožena stranka je namreč predložila plačilo davkov in prispevkov za zaposlene delavce, ki jih mesečno odvaja, nikakor pa ni izkazano plačilo davkov in prispevkov za tožnika za mesece oktober in november 2011, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa je direktor tožene stranke sam pojasnil, da je plače za mesec oktober in november 2011 izplačal v neto znesku kot posojilo, ker ni plačal tudi prispevkov. Prav tako ni izpovedal, da bi kasneje v letu 2013 plačal davke in prispevke za tožnika, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene in protispisne. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plače za mesece od vključno oktobra 2011 do vključno aprila 2012 v bruto zneskih 1.319,50 EUR, od teh zneskov odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati ustrezne neto zneske.

11. Pritožba izpodbija celotni ugodilni del sodbe (izplačilo stroškov prehrane med delom, stroške prevoza na delo in z dela, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 in odpravnino), vendar v tem delu pritožba ni obrazložena in za ta del ne ponudi niti pavšalnih navedb. Pritožbeno sodišče je ta del obravnavalo le v obsegu, ki predstavlja preizkus po uradni dolžnosti. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje (na podlagi navedb pravdnih strank o relevantnih dejstvih in izvedenega dokaznega postopka) pravilno uporabilo materialno pravo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, tožnik sam krije svoje stroške odgovora, saj teh stroškov ni mogoče šteti kot stroške, ki bi bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).