Jedro

Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo A., d.d., ker naj bi dne 25. 7. 2017 v Ljubljani, pri opravljanju svoje dejavnosti – organizacija potovanj, kot ponudnik v postopku oddaje javnega naročila „Nakup letalskih kart in organizacija potovanj za potrebe Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani“, katerega obvestilo o naročilu je naročnik, Univerzitetni klinični center Ljubljana, pod št. JN006047/2017-B01 objavil na portalu javnih naročil dne 16. 6. 2017, vložila ponudbo z dne 14. 7. 2017, katere sestavni del je bila neresnična izjava, ki jo je v njenem imenu in za njen račun lastnoročno, pod kazensko in materialno odgovornostjo dne 20. 6. 2017 podpisala njena odgovorna oseba, direktorica B. B., da je za gospodarski subjekt C., d.o.o., v referenčnem obdobju od 1. 1. 2014 do 1. 1. 2017 izvedla referenčni posel (referenčna dela) v skupni vrednosti posla 1.421.701,15 EUR, čeprav je znašala vrednost posla, ki ga je obdolžena pravna oseba izvedla za ta gospodarski subjekt v tem referenčnem obdobju zgolj 721.488,86 EUR, in zoper odgovorno osebo B. B., ker naj bi dne 25. 7. 2017 v Ljubljani, kot predsednica uprave obdolžene pravne osebe A., d.o.o., pir opravljanju njene dejavnosti – organizacija turističnih potovanj, kot sestavni del ponudbe, ki jo je v postopku oddaje javnega naročila „Nakup letalskih kart in organizacija potovanj za potrebe Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani“, katerega obvestilo o naročilu je naročnik, Univerzitetni klinični center Ljubljana, pod št. JN00604/2017-B01 objavil na portalu javnih naročil dne 16. 6. 2017, obdolžena pravna oseba vložila 25. 7. 2017, v imenu in za račun obdolžene pravne osebe lastnoročno, pod kazensko in materialno odgovornostjo podpisala neresnično izjavo, da je ponudnik, obdolžena pravna oseba A., d.d. za gospodarski subjekt C., d.o.o., v referenčnem obdobju od 1. 1. 2014 do 1. 1. 2017 izvedla referenčni posel (referenčna dela) v skupni vrednosti posla 1.421.701,15 EUR, čeprav je znašala vrednost posla, ki ga je obdolžena pravna oseba izvedla za ta gospodarski subjekt v tem referenčnem obdobju zgolj 721.488,86 EUR, s čimer naj bi storili prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena Zakona o javnem naročanju, ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je pravno osebo A., d. d. in odgovorno osebo pravne osebe B. B. spoznalo za odgovorni storitve prekrška po 5. točki prvega odstavka 112. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Pravni osebi je izreklo opomin in izločitev iz postopkov javnega naročanja za dobo treh let od pravnomočnosti sodbe, odgovorni osebi pa opomin. Odločilo je, da sta pravna in odgovorna oseba dolžni plačati stroške postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov pravne in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Storilcema je naložilo pačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi kršitve prvega in šestega odstavka 42. člena v zvezi z drugim odstavkom 199. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) na način iz 3. točke 156. člena ZP-1 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku po 4. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcema. Nanjo so odgovorili zagovorniki pravne osebe iz Odvetniške družbe Ilić in partnerji, o.p., d.o.o. iz Ljubljane, in odgovorne osebe iz Odvetniške pisarne Kosmač iz Ljubljane, ki podpirajo utemeljitev in predlog zahteve.

B.

4. Vložnik trdi, da je v obravnavani zadevi pregon za prekršek na podlagi šestega odstavka 42. člena ZP-1 (absolutno) zastaral še pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je višje sodišče odločilo o pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 21/2021 z dne 21. 9. 2021 meni, da je Višje sodišče zmotno štelo, da je bil absolutni zastaralni rok na podlagi Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) za 64 dni prekinjen in da je absolutno zastaranje nastopilo dne 26. 9. 2021. Navaja, da četudi bi bilo stališče Višjega sodišča pravilno, je v obravnavani zadevi pregon absolutno zastaral pred pravnomočnostjo sodbe, ki nastopi z dnem, ko se odločitev, sprejeta na drugi stopnji, odpravi naslovniku. Sodba sodišča druge stopnje je bila namreč pravni in odgovorni osebi ter njunim zagovornikom odpravljena šele dne 29. 9. 2021. 5. V obravnavani zadevi naj bi pravna in odgovorna oseba pravne osebe prekršek storili dne 25. 7. 2017. Postopek o prekršku je bil končan s sodbo višjega sodišča dne 2. 9. 2021. Sodišče prve stopnje je sodbo drugostopenjskega sodišča s spisom prejelo dne 24. 9. 2021 in jo dne 29. 9. 2021 odpravilo strankam postopka.

6. Na podlagi drugega odstavka 199. člena ZP-1 pravnomočnost odločbe organa za odločanje o prekršku v primeru, če je bilo zoper njo vloženo pravno sredstvo nastopi z dnem, ko se odločitev odpravi vlagatelju pravnega sredstva. Pogoj, da ne nastopi absolutno zastaranje prekrškovnega pregona je, da mora biti postopek pred iztekom zastaralnega roka pravnomočno končan.

7. V predmetni zadevi se storilcema očita prekršek, za katerega je po prvem odstavku 42. člena ZP-1 predpisan splošni relativni zastaralni rok, ki je dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Šesti odstavek 42. člena ZP-1 določa, da postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutni zastaralni rok).

8. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 21/2021 z dne 21. 9. 2021, na katero se vložnik utemeljeno sklicuje, sprejelo stališče, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-1. Opredelilo se je tudi do stališč iz sodb IV Ips 27/2020 z dne 19. 1. 2021 in I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021, na kateri se sklicuje Višje sodišče. V izpodbijani sodbi je navedlo, da se sodba I Ips 44042/2017 nanaša na kazenski in ne prekrškovni postopek, ta pa ne pozna (več) razlikovanja med absolutnimi in relativnimi roki zastaranja kazenskega pregona, ter da je narava zastaralnih rokov, ki veljajo v prekrškovnem pravu drugačna kot v kazenskem. Stališča iz sodbe IV Ips 27/2020 pa niso relevantna, saj je šlo za primer, v katerem je absolutno zastaranje pregona prekrška nastopilo pred zadržanjem teka rokov po ZZUSUDJZ.

9. Na podlagi navedene časovnice procesno relevantnih dejstev konkretne zadeve in citirane pravne podlage je potrebno pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da so od storitve prekrška do pravnomočnosti sodbe višjega sodišča minila več kot štiri leta. Zastaranje pregona je začelo teči dne 25. 7. 2017, ko je bil prekršek storjen, absolutni zastaralni rok iz šestega odstavka 42. člena ZP-1 pa se je iztekel dne 25. 7. 2021, kar je pred pravnomočnostjo sodbe višjega sodišča, ki je bila naslovnikom odpravljena dne 29. 9. 2021 in s katero je bil prekrškovni postopek zoper storilca končan. Vložnik zato utemeljeno uveljavlja kršitev zakona iz 3. točke 156. člena ZP-1. C.

10. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je pregon za prekršek iz 5. točke prvega odstavka 112. člena Zakona o javnem naročanju absolutno zastaral, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s 426. členom ZKP spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper v uvodu navedena storilca ustavilo.

11. Ker je bil postopek ustavljen, stroški bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člen ZP-1).

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.