Jedro

Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije je določala, da ima delavec med letom pravico trikrat izrabiti po dan letnega dopusta na dan, ki ga sam določi, vendar to ne pomeni, da lahko delavec dopust izrabi brez soglasja delodajalca. Tožnik je spornega dne izostal z dela, čeprav mu nadrejeni dopusta za ta dan, zaradi povečanega obsega dela na navtičnem programu, na katerem je delal tožnik, ni odobril. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal vsebinske neutemeljenosti pisnega opozorila, saj tudi iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka imela upravičen razlog, da mu izrabe dopusta za sporne dneve ni odobrila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 2. 2015 nezakonita, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 13. 3. 2015 in še vedno traja, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku 8 dni ter jo za čas od 14. 3. 2015 dalje do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati plačo, kot bi jo prejela, če bi delala, od te plače obračunati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega meseca dalje do plačila, v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za izpodbijanje tega dela nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je stranki zavezovala stara Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije. Ta je prenehala veljati dne 31. 1. 2015, od 1. 2. 2015 dalje pa je začela veljati nova Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije, ki je v 2. odstavku 87. člena izrecno določala, da stara kolektivna pogodba v celoti preneha veljati. Nova kolektivna pogodba strank še ni zavezovala, saj je tožena stranka iz združenja delodajalcev izstopila decembra 2014. Sodišče je svoje napačno stališče, da je stranki postopka zavezovala stara kolektivna pogodba, oprlo na 10. člen Zakona o kolektivnih pogodbah, ki določa, da kolektivna pogodba obvezuje stranki kolektivne pogodbe oziroma njune člane tudi, kadar podpisnik izstopi iz združenja, vendar najdalj eno leto. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno, saj bi stranki stara kolektivna pogodba lahko zavezovala najdalj eno leto le, če bi veljala. Tako je potrebno 10. člen tega zakona razlagati v povezavi s 15. členom istega zakona, ki med drugim določa, da preneha kolektivna pogodba veljati med drugim tudi s sporazumom strank, kot je bilo v obravnavanem primeru. Tudi v 75. členu ZDR-1 velja enaka logika, saj delodajalca prevzemnika zavezuje kolektivna pogodba, ki je zavezovala delodajalca prenosnika še najmanj eno leto, razen če je pogodba že prej nehala veljati, zato strani v obravnavanem postopku ne more zavezovati kolektivna pogodba, ki ne velja več. V zvezi s pisnim opozorilom pa navaja, da je tožnik zaprosil za koriščenje letnega dopusta za 29. in 30. 8. 2013, ker pa mu ga nadrejeni ni odobril, je tožnik koristil zgolj en dan. Kolektivna pogodba, ki je veljala v letu 2013 je v 8. odstavku 22. člena določala, da lahko delavec trikrat na leto koristi en dan letnega dopusta, če o tem obvesti neposrednega vodjo najkasneje en dan pred nastopom dopusta. Tako je bila v tem delu kolektivna pogodba bolj ugodna od določbe ZDR-1, ki v 3. in 4. odstavku 163. člena določa, da ima delavec pravico izkoristiti zgolj en dan letnega dopusta, pri čemer mora delodajalca o tem obvestiti najkasneje tri dni pred izrabo, delodajalec pa lahko to odreče, če bi odsotnost delavca lahko resneje ogrozila delovni proces. Tožnik je za letni dopust zaprosil teden dni prej. Tožnik je tudi teden dni po roku dobave 23. 8. 2013 nastopil dopust in je naslednji dan po koriščenju dopusta dokončal delo, roba pa je še teden dni stala pri toženi stranki in čakala na prevoz. Tega tožena stranka ni prerekala, zato ni mogoče šteti, da je tožnikov izostanek resneje ogrozil delovni proces. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za toženo stranko v času podaje redne odpovedi tožniku dne 15. 2. 2015 veljala Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005, v nadaljevanju - stara kolektivna pogodba). Tožena stranka je z dnem 31. 12. 2014 izstopila iz članstva Gospodarske zbornice Slovenije, vendar je bila, skladno z določbo 3. odstavka 10. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in naslednji), kolektivno pogodbo dolžna uporabljati najdalj eno leto, torej do 31. 12. 2015. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, o tem, zakaj izstop posameznega podpisnika iz združenja nima takojšnjega učinka. Preostale člane Gospodarske zbornice Slovenije pa je stara kolektivna pogodba zavezovala do vključno 31. 1. 2015, saj je bila dne 30. 1. 2015 v Uradnem listu RS, št. 6/2015 objavljena nova Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije, ki je stopila v veljavo s 1. 2. 2015. Ta je za toženo stranko, ki ni bila podpisnica, začela veljati šele po sklepu o razširjeni dejavnosti s 26. 10. 2015. Z novo kolektivno pogodbo, je za podpisnike prenehala veljati stara pogodba, ker pa tožena stranka ni bila podpisnik nove pogodbe, je zanjo veljala stara pogodba in to prav iz razlogov, da se ne bi tožena stranka kot delodajalec, ki je izstopila iz članstva Gospodarske zbornice Slovenije, takoj razbremenila obveznosti iz kolektivne pogodbe, saj nova zanjo ni veljala. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z veljavnostjo oziroma neveljavnostjo stare kolektivne pogodbe za toženo stranko neutemeljene.

7. Glede na navedeno za toženo stranko v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga niso veljale določbe 1. odstavka 85. člena ZDR-1, po kateri lahko delodajalec delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih, saj je zanjo veljalo določilo stare kolektivne pogodbe, ki je bilo sicer za tožnika manj ugodno od zakonske določbe, o obdobju dveh let. 8. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik storil kršitev, ki mu jo je tožena stranka očitala v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 9. 2013 in sicer, da je dne 29. 8. 2013 izostal z dela, pri čemer tožene stranke ni niti obvestil o svojem izostanku niti o razlogih zanj, do dneva izdaje obvestila pa tudi ni predložil dokaza o tem, da je bil tega dne z dela opravičeno odsoten, s tem pa je kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Kljub temu, da je stara kolektivna pogodba v 8. odstavku 22. člena določala, da ima delavec med letom pravico trikrat izrabiti po dan letnega dopusta na dan, ki ga sam določi, to ne pomeni, da lahko dopust izrabi brez soglasja delodajalca. Tožnik je namreč spornega dne izostal z dela, čeprav mu nadrejeni dopusta za ta dan, zaradi povečanega obsega dela na navtičnem programu, na katerem je delal tožnik, ni odobril. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal vsebinske neutemeljenosti pisnega opozorila, saj tudi iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka imela upravičen razlog, da mu izrabe dopusta za dneve 29. in 30. 8. 2013 ni odobrila. Zato pritožbenih navedb o tem, da delovni proces zaradi njegove odsotnosti ni bil resneje ogrožen, ni mogoče upoštevati.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil tudi ostale očitane kršitve in sicer, da je dne 14. 1. 2015, kljub prepovedi kadil v proizvodnih prostorih na svojem delovnem mestu (točke 20 do 23 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je dne 2. 2. 2015 sodelavcu grozil z napadom na njegovo telo ali celo življenje (točke 24 do 26 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in da je bilo s kontrolnim pregledom osebne varovalne opreme dne 5. 2. 2015 ugotovljeno, da tožnik na delovnem mestu ni nosil predpisane varovalne opreme (delovnih čevljev s kapico in čepkov za ušesa), čeprav je varovalno opremo imel in je vedel, da jo mora uporabiti (točke 27 do 30 obrazložitve sodbe), in da so kršitve tako hude, da se je tožena stranka utemeljeno določila za prenehanje delovnega razmerja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 2. 2015 je zakonita, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odgovorilo je le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.