Jedro

Iz pisne prodajne pogodbe in po plačilu kupnine izhaja obveznost dedičev prodajalca izdati ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za pridobitev lastninske pravice na stanovanju.

Izrek

Revizija v delu zoper odločitev o pravdnih stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Prvi toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka, odmerjene na 848,46 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v zapuščino po pokojnem I. P. ne spada garsonjera ..., vpisana v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju z identifikacijsko številko 14 E pri podvložku št. 2538/14 k. o. .... Petim tožencem je kot dedičem po pokojnem I. P. naložilo, da izstavijo in podpišejo listino za prepis lastninske pravice na tej nepremičnini na tožnico L. K. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnica in pokojni P. leta 1992 sklenila veljavno prodajno pogodbo za sporno stanovanje, za katero je tožnica v obrokih plačala celotno kupnino, nato pa je I. P. odklonil izstaviti listino za vknjižbo lastninske pravice na tožnico in je 17. 5. 2005 z novo oporoko za dediča vsega premoženja imenoval prvega toženca. Posledica veljavno sklenjene pogodbe in izpolnjenega pogoja plačila kupnine je izpolnitev obveznosti prodajalca (sedaj dedičev) kupcu, to je izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Prvi toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki je v odgovoru na revizijo obrazložila svoje stališče o neutemeljenosti revizije.

5. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem pa je neutemeljena.

6. Prvi toženec v reviziji izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede pravdnih stroškov kot zmotno. Vendar revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena. Odločitev o stroških se šteje za sklep, revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni tak sklep, revizija zoper njega ni dovoljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

7. Revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka so neutemeljene. Revizija zatrjuje pomanjkljivosti in nasprotja v sodbi, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Revizijsko sodišče nasprotno ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse relevantne razloge in da jo je mogoče preizkusiti. Poglavitni očitek revizije o nasprotjih med dokazi ter zaključkom, da je obstajalo soglasje volj obeh strank o prodaji stanovanja tožnici, ni utemeljen. Revizija očitno ne loči med sklenitvijo pogodbe leta 1992, za katero je neizpodbojna dejanska ugotovitev o soglasju volj, in med izpolnitvijo pogodbe, ki jo je pokojni P. leta 2005, potem ko je tožnica izpolnila celotno obveznost plačila kupnine, odklonil. Ne držijo nadaljnje revizijske trditve, da drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo, kdaj je bila sklenjena ustna kupoprodajna pogodba, da ni navedlo, zakaj listina ni naslovljena kot kupoprodajna pogodba in tudi ne, zakaj nima vseh potrebnih sestavin, na katere je opozarjal pritožnik. V resnici je pritožbeno sodišče na tretji strani svoje sodbe odgovorilo na tovrstne pritožbene trditve. Pojasnilo je, da je bistvena pisna pogodba z dne 25. 8. 1992, ki je zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja nadaljnja obveznost pokojnega P. oziroma njegovih dedičev, to je po opravljenem plačilu z ustrezno listino izdati zemljiškoknjižno dovolilo. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da ni pomemben naziv listine, pač pa vsebina: iz te pa izhaja, da gre za kupoprodajno pogodbo. Vrhovno sodišče poudarja, da po ustaljeni sodni praksi(1) ni odločilen formalni naziv listine, temveč njena vsebina.

8. Prvi toženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s trditvijo, da bi morala biti pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini po 5. členu Zakona o prometu z nepremičninami pisna. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji pritožbenega sodišča, da „dogovor“ z dne 25. 8. 1992 med pokojnim P. in tožnico predstavlja pisno prodajno pogodbo z vsemi elementi (konsenzualne) prodajne pogodbe v smislu 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Neutemeljena je trditev, da sta stranki sklenili predpogodbo po 45. členu ZOR, saj iz neizpodbojne dejanske ugotovitve, da je bil namen strank skleniti prodajno pogodbo, izhaja, da nista sklenili predpogodbe, to je pogodbe, da bosta v bodoče sklenili prodajno pogodbo. Pisno sta se sporazumeli, da bo po celotnem plačilu kupnine pokojni P. z ustrezno listino prenesel na tožnico lastninsko pravico. Sklenjen je bil torej zavezovalni pravni posel z odložnim pogojem, po izpolnitvi katerega naj bi bil sklenjen še razpolagalni pravni posel, to je izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju na tožnico, ki pa ga je pokojni P. odklonil. Sklenjena prodajna pogodba je bila s strani tožnice v celoti izpolnjena, s strani prodajalca pa ne, zato je utemeljena obveznost izpolnitve iz sklenjenega obveznostnega razmerja.

9. Na trditev, da tožnica ni aktivno legitimirana v smislu 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. V tej pravdi ne gre za tožbo po 32. členu ZD, ko bi zapustnikovi potomci sodelovali pri pridobivanju premoženja in bi zahtevali izločitev deleža, ki ustreza njihovemu prispevku. Tožnica v tem postopku, kot je bilo že obrazloženo, na podlagi zavezovalnega pravnega posla (pogodbe) zahteva izdajo sodne odločbe, ki nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo za pridobitev lastninske pravice. To posledično pomeni, da prodana nepremičnina ne spada v zapuščino prodajalca. Ne drži niti ugovor, da toženci niso pasivno legitimirani, ker niso zemljiškoknjižni lastniki stanovanja. Toženci so pasivno legitimirani kot dediči pokojnega P., ki mu je prejšnji lastnik stanovanja izdal zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, in bo tako dovoljen vpis tožnice kot zadnje pridobiteljice lastninske pravice po drugem odstavku 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

10. V skladu z vsem navedenim je revizijsko sodišče zaradi neutemeljenosti uveljavljanih revizijskih razlogov revizijo prvega toženca zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Prvi toženec z revizijo ni uspel, zato sam krije svoje stroške revizijskega postopka, kar je vsebovano v odločitvi o zavrnitvi revizije. Tožeči stranki pa so z obrazloženim odgovorom na revizijo nastali stroški, ki jih je revizijsko sodišče na podlagi stroškovnika in Odvetniške tarife ter Zakona o sodnih taksah odmerilo na 848,46 EUR. Te stroške mora tožeči stranki po 154. in 165. členu ZPP povrniti prvi toženec, ki v revizijskem postopku ni uspel. .

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 192/2007, II Ips 182/2004, II Ips 37/98, II Ips 219/96, II Ips 823/2007, II Ips 479/2007.