Jedro

Pogodbe v imenu Republike Slovenije sklepa Sklad in ker do sklenitve pogodbe ni prišlo, je obligacijsko razmerje med strankama nastalo na neposlovni podlagi (z neupravičeno pridobitvijo). Za uveljavljanje kondikcijskih oziroma verzijskih terjatev pa je prav tako legitimiran Sklad.

Poleg tega, da gre za kmetijska zemljišča, ki so bila ob uveljavitvi ZSKZ še v družbeni lastnini, sta torej dodatna pogoja za ex lege pridobitev lastninske pravice občine še, da zemljišča ležijo na območju občine in so bila 6. aprila 1941 v lasti občine. Tega dejanskega stanja pa v izpodbijani sodbi ni - neprerekano je, da gre za kmetijsko zemljišče, ki je bilo 11. 3. 1993 v družbeni lastnini. Zato uporaba četrtega odstavka 14. člena ZSKZ ne pride v poštev in ga tudi sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Očitek o nepravilni uporabi materialnega prava je torej neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati znesek 22.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 9. 2020 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati njene stroške postopka v višini 675,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper zamudno sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru s stroškovno posledico za tožečo stranko.

3. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev zamudne sodbe, plačilo odmerjenih stroškov postopka pa naj višje sodišče naloži toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožeča stranka je trdila, da je na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZSKZ) 11. 3. 1993 postala lastnica nepremičnine parc. št. 2275 k. o. ..., ki je po namenski rabi opredeljena kot prvo območje kmetijskih zemljišč. Sodišče prve stopnje je glede sklepčnosti tožbe ugotovilo, da je bila sporna nepremičnina družbena lastnina v uporabi Kmetijskega kombinata ..., v skladu s 14. členom ZSKZ pa so se 11. 3. 1993 kmetijska zemljišča prenesla v upravljanje tožeče stranke. Nepremičnina je tako na podlagi zakona s tem dnem postala last Republike Slovenije. Posledično tožena stranka ni postala lastnica nepremičnine ne glede na to, da se je njena pravna prednica A., d. d., 13. 7. 2005 vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica. V letu 2014 je tožeča stranka toženi stranki posredovala pogodbo o prenosu, s katero bi stranki uredili zemljiško knjižno stanje in bi bila dejanska lastnica, to je Republika Slovenija, tudi njena zemljiškoknjižna lastnica. S prejemom pogodbe je tožena stranka postala nedobroverna lastniška posestnica. Nepremičnina je bila 27. 12. 2016 prodana B. B. za 22.100,00 EUR, čeprav tožena stranka pravice do razpolaganja z lastninsko pravico ni imela. Zato tožena stranka ni imela pravnega temelja za prodajo in je bila za kupnino obogatena.

6. Zahtevku tožeče stranke je (ker je bila tožba pravilno vročena toženi stranki, ta pa nanjo ni odgovorila) sodišče prve stopnje ugodilo v celoti.

7. Višje sodišče najprej odgovarja na pritožbene trditve tožene stranke glede ugovora aktivne legitimacije, da iz razlogov izpodbijane sodbe naj ne bi bilo mogoče razbrati, zakaj naj bi bila za vložitev tožbe v obravnavanem primeru aktivno legitimirana tožeča stranka in ne Republika Slovenija kot domnevna lastnica nepremičnine.

8. Procesno legitimacijo ima običajno tisti, ki zatrjuje tudi obstoj stvarne legitimacije, tožeča stranka pa je v tožbi zatrjevala oboje in je svojo aktivno legitimacijo tudi pojasnila. Stvarne legitimacije ni treba izkazati, zadostuje njeno zatrjevanje. Ob izostanku ugovora nasprotne stranke v tej smeri zato sodišče samo od sebe aktivne legitimacije tožeče stranke ne preverja in je v razlogih sodbe ne pojasnjuje oziroma utemeljuje. Pritožbeni očitek, da iz tega razloga izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in je torej obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen.

9. Tožena stranka nadalje trdi, da je bilo tožeči stranki, ustanovljeni z ZSKZ, podeljeno pooblastilo, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije, uveljavljanje zahtevka za vračilo neupravičene obogatitve pa med upravičenja tožeče stranke ne sodi, kajti ne gre ne za razpolaganje ne za upravljanje. Pritožnica zato meni, da tožeči stranki ni mogoče priznati upravičenja za vložitev tožbe iz tega naslova, pač pa ga ima zgolj Republika Slovenija sama.

10. To pritožbeno razlogovanje je neutemeljeno, saj aktivna legitimacija izhaja iz zakonskih določb o položaju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: Sklad). Prvi odstavek 14. člena ZSKZ določa, da kmetijska zemljišča, ki niso postala last RS po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP) ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve zakona last RS in se prenesejo na Sklad, torej na tožečo stranko. Država je s tem eno od svojih neoblastnih funkcij (upravljanje nepremičnega premoženja), ki jo sicer opravlja Vlada RS, prenesla na Sklad, ki je samostojna pravna oseba (3. člen ZSKZ). Sklad je tisti, ki gospodari z nepremičninami, ne pa RS (prvi odstavek 2. člena ZSKZ). Sredstva, ki jih Sklad pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, so prihodek sklada (drugi odstavek 10. člena). Iz navedenih zakonskih določb izhaja aktivna legitimacija tožeče stranke v tem sporu. Enako je bilo odločeno tudi v sodbi VSL I Cpg 1466/2010 z dne 6. 4. 2011, kjer je ista tožeča stranka, torej Sklad, prav tako zahtevala, da ji tožena stranka povrne znesek kupnine, za katerega je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, ker je prodala nepremičnino v lasti RS.

11. Pri tem se pritožnica neutemeljeno sklicuje na zadeve, v katerih je Republika Slovenija kot tožeča stranka uveljavljala ugotovitev lastninske pravice, kar da bi prišlo v poštev tudi v tem primeru, če tožena stranka nepremičnine ne bi že prodala. Vrhovno sodišče RS je v več zadevah pojasnilo, da glede na to, da Republika Slovenija na Sklad ni prenesla vseh pravic in obveznosti, ki izvirajo iz lastništva nepremičnin, z zahtevki stvarnopravne narave še vedno lahko poskrbi za zaščito svoje lastninske pravice1 (a contrario torej lastninsko pravico tudi brani, kar izhaja iz zadeve, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka2). Legitimacija je torej drugačna v primerih, ko se zahteva vknjiženje lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, ki so v lasti države. Legitimacijo za tak postopek ima lahko le Republika Slovenija, saj bo ona kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi. V teh primerih se morata namreč oseba, navedena v sodni odločbi, in oseba, vpisana v zemljiški knjigi, ujemati, sicer vpisa ni mogoče doseči. V tem sporu pa gre za zahtevek obligacijskopravne narave. Pogodbe v imenu Republike Slovenije sklepa Sklad, in ker do sklenitve pogodbe ni prišlo, je obligacijsko razmerje med strankama nastalo na neposlovni podlagi (z neupravičeno pridobitvijo). Za uveljavljanje kondikcijskih oziroma verzijskih terjatev pa je prav tako legitimiran Sklad.3

12. Pritožnica v zvezi s 14. členom ZSKZ sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava. Po prvem odstavku tega člena so kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini postali z dnem uveljavitve ZSKZ last Republike Slovenije oziroma občin in so se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesli na tožečo stranko oziroma na občino. Trdi, da so pri tem lastnina občine kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki ležijo na območju občine in so bili 6. aprila 1941 v lasti občine (sklicuje se na četrti odstavek 14. člena ZSKZ). Po prepričanju pritožnice je za presojo vprašanja, ali je nepremičnina postala last Republike Slovenije in ne morda občine, bistveno, v čigavi lasti je bila nepremičnina na dan 6. 4. 1941. V primeru, da je nepremičnina z uveljavitvijo ZSKZ postala last občine, bi bila povračilo zatrjevanega prikrajšanja upravičena zahtevati le občina, zato je potrditvah pritožnice to bistveno za presojo utemeljenosti zahtevka.

13. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v tej zadevi ni uporabilo četrtega odstavka 14. člena ZSKZ, je neutemeljen. Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da so v tožbi navedena dejstva resnična, ker jih tožena stranka ni prerekala. Tožeča stranka je trdila, da gre za kmetijsko zemljišče in da je bilo 11. 3. 1993 v družbeni lastnini. Prvi odstavek 14. člena ZSKZ določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oziroma po ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. V četrtem odstavku 14. člena ZSKZ pa so določeni kriteriji za razmejitev med državno lastnino, ki se prenaša na Sklad, in občinsko lastnino, ki se prenese v premoženje občine. Lastnina občine postanejo tista kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki ležijo na območju občine in ki so bili 6. aprila 1941 v lasti občine. Poleg tega, da gre za kmetijska zemljišča, ki so bila ob uveljavitvi ZSKZ še v družbeni lastnini, sta torej dodatna pogoja za ex lege pridobitev lastninske pravice občine še, da zemljišča ležijo na območju občine in so bila 6. aprila 1941 v lasti občine. Tega dejanskega stanja pa v izpodbijani sodbi ni – neprerekano je, da gre za kmetijsko zemljišče, ki je bilo 11. 3. 1993 v družbeni lastnini. Zato uporaba četrtega odstavka 14. člena ZSKZ ne pride v poštev in ga tudi sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Očitek o nepravilni uporabi materialnega prava je torej neutemeljen.

14. Drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ni navedla, zato je pritožba neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

15. O pritožbenih stroških je višje sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP ter na podlagi 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, tožečo stranko pa je zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, zato ima tožeča stranka pravico le do povračila materialnih stroškov, ki jih opredeljeno navede (specificira po vrsti in višini) in izkaže. Tožeča stranka je priglasila 20,00 EUR materialnih stroškov. Ker ni predložila dokazil, da so ji dejansko nastali, je višje sodišče odločilo, da tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

1 Na primer ugotovitev lastninske pravice, tudi s priposestvovanjem, kot je to v sodbi VSRS II Ips 64/2016 z dne 8. 3. 2018, na katero se sklicuje pritožnica, ali pa sklep II Ips 528/2004 z dne 20. 9. 2006. 2 Torej VSRS II Ips 64/2016 z dne 8. 3. 2018. 3 Tako tudi VSL sodba I Cpg 174/2014 z dne 20. 1. 2015 in VSL sodba II Cp 246/2011 z dne 6. 7. 2011.