Jedro

V primeru, ko je bil tujec ob odhodu iz Republike Slovenije še otrok, je pri ugotavljanju upravičene odsotnosti tujca treba upoštevati razloge, zaradi katerih so starši otroka zapustili ozemlje Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila vlogo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila vloga vložena na podlagi določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Tožnik je v postopku navedel, da je Slovenijo zapustil leta 1992 skupaj s staršema, ki sta bila zaradi političnih dogodkov izpostavljena pritiskom, po izgubi zaposlitve pa dela v Republiki Sloveniji nista več našla. V slovensko državljanstvo sta bila sprejeta starša, ne pa tudi njuna otroka.

O vlogi tožnika je upravna enota že odločila dne 11. 10. 2013, odločbo pa je ministrstvo odpravilo in vrnilo zadevo upravni enoti v ponovno odločanje z napotilom, naj organ na prvi stopnji ugotovi razloge, zaradi katerih sta starša tožnika leta 1992 zapustila Republiko Slovenijo. Po mnenju ministrstva je namreč odsotnost tožnika, ki je bil ob odhodu iz države še mladoleten, upravičena, če sta tožnikova starša zapustila Republiko Slovenijo zaradi enega od razlogov upravičene odsotnosti iz 1č. člena ZUSDDD.

Po ugotovitvi upravne enote je tožnik državljan Republike Srbije, ki je imel na dan 25. 6. 1991 državljanstvo druge republike SFRJ, v Republiki Sloveniji pa je imel na dan 30. 12. 1990 do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče. Upravna enota je zato v postopku ugotavljala, ali tožnik od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Kot navaja, je bilo v postopku na podlagi dokazov in izjav stranke ugotovljeno, da je tožnik od 23. 12. 1990 do odhoda iz Republike Slovenije dne 4. 7. 1992 dejansko živel v Republiki Sloveniji, po tem datumu pa je živel v Republiki Srbiji. Starša tožnika sta leta 1991 na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) vložila prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Prošnjama je bilo dne 19. 5. 1992 ugodeno. Mati tožnika je odločbo prejela dne 1. 6. 1992, oče tožnika pa dne 1. 7. 1992. Ker sta tožnikova starša vložila prošnjo za sprejem v državljanstvu po navedenem členu zakona, jima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji po ugotovitvi upravne enote leta 1992 ni prenehalo na podlagi takrat veljavnega Zakona o tujcih. Tožnik je v postopku pojasnil, da sta starša zapustila Republiko Slovenijo, ker sta bila brez zaposlitve in zaradi političnega pregona. Iz navedenega po mnenju upravnega organa izhaja, da sta starša tožnika leta 1992 Republiko Slovenijo zapustila kot državljana Republike Slovenije in ne zaradi katerega od razlogov iz 1č. člena ZUSDDD. Glede na obrazloženo tudi tožnik, ki je bil ob odhodu iz Republike Slovenije mladoletna oseba, države ni zapustil zaradi katerega od razlogov po 1č. členu ZUSDDD. Starša tožnika sta bila namreč kot slovenska državljana ob odhodu iz države deležna zaščite Republike Slovenije v skladu z Ustavo RS, za otroka pa bi lahko starša prav tako vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo, a tega po ugotovitvi upravnega organa nista storila. Vlogo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji je zato upravna enota kot neutemeljeno zavrnila.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 2140-445/2013/8 (1312-15) z dne 27. 10. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v tožbi nasprotuje izpodbijani odločbi. Ponovno pojasnjuje razloge, zaradi katerih sta njegova starša dne 4. 7. 1992 z mladoletnima otrokoma zapustila Republiko Slovenijo. Kot navaja, je bila njegova družina politično preganjana, ker sta prihajala njegova starša iz drugih republik bivše SFRJ, starša pa sta izgubila tudi ugledne službe. Kot priznava tožnik, je bila staršema odločba o sprejemu v slovensko državljanstvo res vročena pred odhodom iz države ter dodaja, da so bili primorani ozemlje Republike Slovenije kljub pridobitvi državljanstva zapustiti, če so želeli preživeti. O njuni prošnji za sprejem v slovensko državljanstvo se je namreč odločalo zelo dolgo. Kot pojasnjuje tožnik, njegova starša nista zaprosila za sprejem otrok v slovensko državljanstvo, saj sta bila prepričana, da bosta otroka avtomatsko postala državljana Republike Slovenije potem, ko bosta državljanstvo pridobila sama. V nadaljevanju tožnik navaja, da sta bila s sestro izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ne da bi bila tožnikova starša o tem sploh obveščena. Mati je za otroka po odhodu iz Republike Slovenije poskušala še dvakrat pridobiti slovensko državljanstvo, vendar brezuspešno, ker starša nista imela stalnega prebivališča in zaposlitve v Republiki Sloveniji. Glede na vse okoliščine konkretnega primera bi upravni organ moral po mnenju tožnika ugotoviti, da je tožnik z družino zapustil Republiko Slovenijo zaradi dejanskih posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, torej iz upravičenih razlogov. Njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje bi bilo treba zato ugoditi. Tožnik upoštevaje navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvah upravnih aktov, ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi je pomembno vprašanje, ali je tožnik od 23. 12. 1990 dalje dejansko živel v Republiki Sloveniji, kar je eden od pogojev, da se lahko tujcu (ne glede na določbe Zakona o tujcih) po ZUSDDD izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

ZUSDDD je v 1. členu namreč določil, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Med strankami ni spora o tem, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan Republike Srbije in da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Iz navedenega izhaja, da bi moral tožnik za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje izkazati še, da od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi.

Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave (prvi odstavek 1č. člena ZUSDDD).

ZUSDDD pa je določil tudi primere, ko se kljub odsotnosti osebe šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen. Po ZUSDDD je tako pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, tudi če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, a odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD). Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa je izpolnjen tudi v primeru, če odsotnost traja več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena Zakona o tujcih, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja; če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz 1., 2., 5. ali 7. alineje 10. člena Zakona o tujcih, iz razlogov iz 1., 2. ali 6. alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d. ali e. prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb preko meja (tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD). Takšna odsotnost je upravičena in ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji do 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, prijavljeno stalno prebivališče. Tožnik je v postopku navedel, da je v Republiki Sloveniji živel do 4. 7. 1992, ko je kot mladoletni otrok z družino zapustil Republiko Slovenijo in odšel v Republiko Srbijo, kjer živi še danes.

V ponovljenem postopku je upravni organ v skladu z napotili ministrstva dopolnil dokazni postopek in tudi po presoji sodišča na podlagi predloženih dokazil pravilno zaključil, da odsotnost tožnika iz Republike Slovenije od 4. 7. 1992 dalje v smislu 1č. člena ZUSDDD ni upravičena.

V primeru, kakršen je obravnavani, ko je bil tujec ob odhodu iz Republike Slovenije še otrok, je tudi po presoji sodišča pri ugotavljanju upravičene odsotnosti tujca treba upoštevati razloge, zaradi katerih so starši otroka zapustili ozemlje Republike Slovenije. Tožnik je s tem v zvezi v postopku pojasnil, da sta njegova starša, ki sta še pred odhodom iz Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDRS pridobila slovensko državljanstvo (in torej nista bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva), Republiko Slovenijo zapustila zaradi brezposelnosti ter zaradi pritiskov, ki so jih člani družine srbske narodnosti doživljali v času po osamosvojitvi Republike Slovenije. Glede na obrazloženo ter upoštevaje dejstvo, da tožnikova starša nista bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je tožnik leta 1992 z družino Republiko Slovenijo zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v smislu 1. alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD.

Ker tožnik v postopku tudi ni zatrjeval, da je bil iz Republike Slovenije odsoten zaradi katerega drugega upravičenega razloga iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, je upravni organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrnil. Tožnik namreč ni izkazal, da je od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel oz. da je bil v tem času iz Republike Slovenije upravičeno odsoten.

Ker je izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.