Jedro

Sodišče soglaša s tožnicama, da je odstranitev objekta le eden izmed alternativno predpisanih ukrepov, vendar pa je prvostopenjski organ za izbiro tega ukrepa navedel jasne, določne in razumljive razloge, zato se sodišče nanje sklicuje. Tožnici po drugi strani nista navedli nobenih konkretnih razlogov, na katere bi opirali svoje stališče, da je odstranitev objekta prekomeren ukrep.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnicam in še enemu zavezancu prepovedal uporabo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 1132 k. o. ... (1. točka izreka) in odredil njegovo odstranitev v 90 dneh po vročitvi odločbe (2. točka izreka). V nasprotnem primeru se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Poleg tega so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka), odločeno pa je bilo tudi, da stroškov postopka ni bilo in da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. in 6. točka izreka).

V obrazložitvi organ med drugim navaja, da je bilo na ogledih 26. 1. 2012 in 5. 4. 2013 ugotovljeno, da fasada objekta odpada, streha je močno dotrajana, objekt pa se razpira. Delno je sicer na JV strani podprt na sosednji objekt, vendar se odpira na več mestih. V notranjosti so vidne večje razpoke, izbokline, odprtine v fasadi, odpadanje stropnega ometa zaradi zamakanja dotrajane strehe, dotrajana je tudi strešna konstrukcija, ki je nestrokovno podprta s plohi. Po ugotovitvah inšpekcijskega organa se objekt lahko zruši, zato predstavlja nevarnost za zdravje in življenje ljudi zunaj njega in v njem, za promet in sosednje objekte oziroma za njegovo okolico. Njegovo odstranitev v celoti je odredil, ker je ugotovil, da je objekt razprt do pritličja in bi ga bilo treba v tem delu odstraniti tudi v primeru nujnih vzdrževalnih del ali obnove, preostanek objekta pa ne bi imel uporabne vrednosti. Rok za izvršitev obveznosti je določil ob upoštevanju časa, potrebnega za rušenje.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnic zavrnil, med drugim tudi očitek o nesorazmernosti izrečenega ukrepa z dejanskim stanjem objekta in nevarnostjo, ki jo predstavlja. Pojasnil je, da izrečeni inšpekcijski ukrep temelji na ugotovitvah ogledov inšpektorja, ki je po zakonu oseba, ki razpolaga z ustreznim znanjem, tožnici pa svojih trditev, da objekta ni treba porušiti, temveč da ga je treba le sanirati ter obnoviti njegovo fasado in streho, nista konkretizirali.

Tožnici se z izrečenim ukrepom odstranitve objekta ne strinjata in v tožbi navajata, da je inšpekcijski organ takšno odločitev sprejel, ne da bi se prepričal, ali je rušenje strokovno utemeljeno in nujno, oz. da je to edina možna rešitev za preprečitev nevarnosti za ljudi in premoženje ter posledično, ali je sankcija rušitve sorazmerna z nevarnostjo, ki jo objekt predstavlja. Upravnemu organu zato očitata bistveno kršitev pravil postopka.

Zatrjujeta, da vpogled v zemljiško knjigo in sklep o dedovanju, zaslišanje pooblaščenca tožnic ter dva ogleda s fotografiranjem objekta ne zadoščajo za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Menita, da bi moral organ pridobiti strokovno mnenje o možni obnovi objekta oz. o njegovi sanaciji kot bolj primernem ukrepu. Sami sta se pozanimali pri strokovnjakih, ki so jima povedali, da je objekt možno in nujno sanirati, ni pa ga nujno treba zrušiti. Po njunem mnenju je rušenje objekta neustrezen in nesorazmeren ukrep, ki prekomerno posega v njuno lastninsko pravico, saj bi za varnost objekta zadostovalo, da se na objektu sanirajo oziroma odstranijo poškodovani fasadni ometi in/ali da se ustrezno zavaruje streha objekta. Navajata, da sta preko arhitekta sprožili postopke za zavarovanje objekta v okviru postopkov pridobivanja soglasij za njegovo rušenje, vendar arhitekt A.A. meni, da „je možno sporni objekt tako konsolidirati, da ne predstavlja nevarnosti za ljudi in premoženja v okolici ter tako ohraniti materialno kulturno dediščino“.

Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 154. členu ZGO-1 v primeru nevarne gradnje pristojni inšpektor (…) prepove uporabo takšnega objekta ter odredi, da se na objektu oziroma delu objekta v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela, ali pa da se objekt ustrezno obnovi ali odstrani.

Navedena zakonska določba daje gradbenemu inšpektorju pooblastila za vzpostavitev zakonitega stanja oziroma za odstranitev nevarnosti, ki jo predstavlja nevarna gradnja. Sodišče soglaša s tožnicama, da je odstranitev objekta le eden izmed alternativno predpisanih ukrepov, vendar pa je prvostopenjski organ za izbiro tega ukrepa navedel jasne, določne in razumljive razloge, zato se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožnici po drugi strani nista navedli nobenih konkretnih razlogov, na katere bi opirali svoje stališče, da je odstranitev objekta prekomeren ukrep.

Ta tožbena navedba je že zaradi tega neutemeljena, sodišče pa - enako kot že toženka - opozarja še na prvi odstavek 189. člena ZUP, po katerem se opravi dokaz z izvedenci v primeru, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga. Tudi česa takega tožnici ne zatrjujeta.

Sklicujeta se sicer na strokovnjake, ki naj bi si objekt ogledali, in na izvedenska mnenja, ki so bila opravljena v okviru pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodišče v Kopru, vendar tudi v tožbi ne pojasnita, za kakšna izvedenska mnenja naj bi šlo in iz katerih ugotovitev v teh izvedenskih mnenjih naj bi izhajalo, da je objekt mogoče „sanirati“ z odstranitvijo poškodovanih fasadnih ometov in ustreznim zavarovanjem strehe. Prav tako ne pojasnita, na čem temelji mnenje arhitekta A.A. (na katerega se sklicujeta v tožbi), da je objekt možno statično „konsolidirati“.

Poleg tega se v skladu z 52. člen ZUS-1 nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da sta tožbi priloženi vlogi za izdajo kulturnovarstvenih pogojev z dne 21. 6. 2013 in za izdajo dovoljenja za uporabo javne površine z dne 26. 4. 2013 (prilogi A5 in A6) prepozni, da bi ju bilo mogoče upoštevati, saj sta nastali po izdaji izpodbijane odločbe.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče v skladu z drugo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoj stroške postopka.