Jedro

V skladu z 28. členom ZD zapuščino predstavlja premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču. Tožena stranka je pred smrtjo zapustnice z računa zapustnice brez pravne podlage dvignila vtoževani denarni znesek. V primeru prehoda premoženja iz sfere zapustnice v sfero toženca tak premik utemeljuje zapustničino terjatev nasproti tožencu iz naslova neupravičene pridobitve in terjatev predstavlja sestavni del zapuščine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da znesek 13.820.00,00 SIT, sedaj 57.669,84 EUR spada v zapuščino po pokojni ..., roj. ..., umrli ..., nazadnje stanujoči ... Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku osmih dni vrniti v zapuščino po pokojni ... prej navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dneva vračila, s pologom na račun pokojne ... pri Banki S., d.d., (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke je v obrestnem delu za plačilo zamudnih obresti glede višine obresti, ki jih priznava S., d.d., za vloge na tekočem računu, zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.747,48 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede kršitev pravil postopka navaja, da izrek sodbe ni identičen postavljenemu zahtevku. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zamudnih obresti, ki jih priznava banka S., d.d., na vloge na tekočem računu, brez navedb in dokazil, ta zahtevek je sodišče pravilno zavrnilo. Ni pa pravilno ravnanje sodišča, ki je v izreku sodbe tožbeni predlog samo spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo plačilo zakonskih zamudnih obresti. V tem delu je sodišče preseglo tožbeni zahtevek. Pritožba zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Stališče sodišča, da zapuščina predstavlja premoženje, ki ga je imel zapustnik v trenutku smrti skupaj s terjatvami do dedičev in tretjih oseb, je materialnopravno pravilno. Bistveno je prav to, da zapuščino predstavlja zgolj tisto premoženje, ki je obstajalo v trenutku zapustnikove smrti. V konkretnem primeru je med pravdnima strankama nesporno, da je tožena stranka sporni denarni znesek z računa zapustnice na svoj transakcijski račun nakazala na podlagi naloga, ki je bil na banki podan dne 18. 8. 2006, realiziran pa dne 21. 8. 2006. Zapustnica spornega denarnega zneska z realizacijo naloga ni več imela, enako velja za stanje ob njeni smrti. Sporni denarni znesek tako ne more biti del zapuščine. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozarjala, da ne more držati trditev tožeče stranke, da sporni denarni znesek sodi v zapuščino, svoj zaključek je utemeljevala s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 931/2014. Opozarjala je tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS II Dor 239/2013, ko je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče: „da gre za terjatev zapustnika, ki jo uveljavlja tožnik kot dedič na podlagi neupravičene pridobitve“. S strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje vodi v zaključek, da je tožena stranka v avgustu 2006 z računa zapustnice brez pravne podlage dvignila vtoževani denarni znesek in gre za identičen položaj, kot ga obravnava prej citirani sklep Vrhovnega sodišča. Vtoževani denarni znesek ne more biti del zapuščine. Sodišče je zapisalo, da si je tožena stranka znesek nakazala brez pravne podlage pred smrtjo zapustnice, a je vseeno podalo zaključek, da ta znesek predstavlja zapuščino. Tožba glede primarno postavljenega zahtevka ni sklepčna. Če bi zapustnica z navedenim zneskom po 21. 8. 2006 želela razpolagati, bi njegovo vračilo lahko zahtevala le po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka je glede tega dejstva podala nejasne in nasprotujoče si trditve. Po eni strani je vsaj smiselno trdila, da je sporni dvig neupravičeno opravila tožena stranka, po drugi strani je toženo stranko pozivala, naj pojasni, kdaj je do premika premoženja prišlo, čeprav je bila tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati, kako se je tak premik sploh zgodil. Sporni znesek tako ob pravilni uporabi materialnega prava ne sodi v zapuščino, ugotovitveni zahtevek je neutemeljen, posledično je neutemeljen tudi dajatveni zahtevek. Glede morebitne terjatve tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve oziroma kakršnegakoli dajatvenega zahtevka na tej podlagi je tožena stranka izrecno podala ugovor zastaranja. Sodišče se zaradi napačne uporabe materialnega prava s tem ugovorom ni ukvarjalo in ga ni upoštevalo. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava kakršenkoli dajatveni zahtevek iz naslova vračila spornega denarnega zneska zavrniti tudi iz razloga zastaranja. Tožena stranka uveljavlja tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja (in z njo povezane kršitve pravil postopka). Obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da zaradi razumljive zmote tožene stranke v zvezi z dvigom denarja brez veljavne bančne kartice, ni mogoče napraviti zaključka o siceršnji (ne)verodostojnosti njene izpovedi. Kljub temu je sodišče ravno na tej podlagi napravilo zaključek, da tožena stranka ni dokazala trditev, da je bila zapustnica ob podaji spornega naloga na banki tudi osebno prisotna. Neprepričljivo je pojasnjevanje sodišča, da naj bi zapustnica vse stvari na banki urejala vselej sama, saj je toženo stranko izrecno pooblastila za razpolaganje s sredstvi na njenem računu. Zapustnica je bila takrat v slabšem zdravstvenem stanju, tožena stranka ni prvič podala tovrstnega naloga na banki za zapustnico. Tudi izpovedi bančnih uslužbenk ne ovržeta trditve in izpovedi tožene stranke, da je bila kritičnega dne na banki osebno prisotna tudi zapustnica. V zvezi z dokazovanjem tega dejstva sodišče v celoti spregleda ključna dokaza, ki jih je ravno glede tega dejstva predlagala tožena stranka: izpovedi zaslišanih prič A. Z. in L. Z., ki sta obe potrdili, da je bila ob sporni transakciji na banki osebno prisotna tudi zapustnica. Sodišče ne poda obrazložitve, zakaj ni poklonilo vere izpovedim navedenih prič. Navedeni izpovedi sta ključna dokaza v zvezi s tako zatrjevanim dejstvom. Sodba ima poleg nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z omenjenima izpovedbama tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se z verodostojnostjo prič A. Z. in L. Z. ukvarja zgolj v zvezi s trditvami glede sklenjene darilne pogodbe. Sodišče se opre v celoti na pravne norme in takšno ravnanje sodišča je nepravilno. Tožena stranka in priče niso pravniki in ne poznajo podrobno določb OZ. Šlo je za pogodbo, ki je bila sklenjena med ožjimi družinskimi člani, kjer ni neobičajno, da se posamezni pravni posli sklepajo zgolj v ustni obliki. Tožena stranka in priči so podali celoten opis dogajanja v zvezi s spornim nakazilom. Sodišče spregleda, da je bilo na koncu darilo tudi izročeno sinu tožene stranke, ki je v končni posledici postal solastnik stanovanja. Glede stanja zapustnice pred in po sporni transakciji sodišče navede, da naj bi bila zapustnica proti svoji volji pri družini tožene stranke in da naj bi imela resne zdravstvene težave. Argumentacija sodišča glede oporoke ni jasna in prepričljiva, saj je bila oporoka sestavljena tri leta pred sporno transakcijo in ne more biti odločilna za interpretacijo zapustničine volje na kritičen dan. Glede bivanja zapustnice pri družini tožene stranke sta izpoved podali priči A. Z. in L. Z., ki ju sodišče tudi v tem delu obrazložitve ne upošteva. Sodišče ugotavlja, da naj bi imela zapustnica poleti 2006 že resne zdravstvene težave in da naj bi bila pri toženi stranki v K. proti svoji volji. Po eni strani naj bi imela resne zdravstvene težave, hkrati pa sodišče navede, da je bila zapustnica hospitalizirana le zaradi konfliktov s tožencem. Hospitalizacija brez napotnice praviloma ni mogoča, tudi v konkretnem primeru je do hospitalizacije prišlo na podlagi napotnice zdravnika Zdravstvenega doma v K. Sodišče nima na razpolago ustreznega znanja, da podaja zaključke glede dejanskega zdravstvenega stanja zapustnice. Hkrati ne more držati, da je bila zapustnica tako bolna, da ni mogla skleniti darilne pogodbe in tako zdrava, da ni potrebovala zdravljenja. Nepravilen in neargumentiran je tudi zaključek sodišča, da naj bi bila zapustnica v pristnejših in zaupnejših odnosih s tožečo stranko kot s toženo stranko. To sodišče utemeljuje s tem, da tožena stranka za obstoj oporoke ni vedela, vendar tudi tožeče stranke zapustnica ni seznanila s tem, da je toženo stranko že v novembru 2002 pooblastila za razpolaganje s sredstvi na njenem računu. Tožena stranka je bila tista, ki je redno skrbela za zapustnico. Končno tožena stranka izpostavlja še oceno verodostojnosti izpovedi tožeče stranke. Ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo izpovedim tožene stranke, prič A. Z. in L. Z. Tožeča stranka ključnih dejstev sploh ni mogla podati, saj se je v spornem obdobju nahajala v N. 3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z 28. členom Zakona o dedovanju (ZD) zapuščino predstavlja premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču. Takšno stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje in tudi pritožba navaja, da je to stališče materialnopravno pravilno. Pritožba nadalje opozarja, da je sodišče ugotovilo (čeprav pritožba izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje), da je tožena stranka v avgustu 2006 pred smrtjo zapustnice z računa zapustnice brez pravne podlage dvignila vtoževani denarni znesek. Sodišče je zapisalo, da si je tožena stranka znesek nakazala brez pravne podlage pred smrtjo zapustnice. Glede na določbo drugega odstavka 28. člena ZD bi bil zato ta denarni znesek (pravilno ta terjatev) sestavni del zapuščine. V primeru prehoda premoženja iz sfere zapustnice v sfero toženca namreč tak premik utemeljuje zapustničino terjatev nasproti tožencu iz naslova neupravičene pridobitve in terjatev predstavlja sestavni del zapuščine. Sodišče prve stopnje je takšno izhodišče v sodbi sicer zastavilo, čeprav je nato zapisalo, da v zapuščino spada obravnavani znesek denarnih sredstev (namesto pravilno terjatev).

5. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 931/2014 z dne 14. 5. 2015 z razlago, da trditev tožeče stranke, da sporni denarni znesek (pravilno terjatev) sodi v zapuščino, sploh ne more držati. Šlo je le za procesni sklep, v katerem je sodišče zavzelo stališče, da mora tisti, ki trdi, da določeno premoženje (terjatev) sodi v zapuščino, to dokazati. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na zadevo II Dor 239/2013 z dne 3. 10. 2013, v kateri je šlo za tožbo po koncu zapuščinskega postopka. V konkretnem primeru je namreč odločilno, da zapuščinski postopek še ni končan. Dokler traja zapuščinski postopek, lahko dediči glede premoženja in terjatev, za katere trdijo, da je zapustnikovo, tožijo na ugotovitev, da terjatev (za kakršno gre v konkretnem primeru) sodi v zapuščino, pod pogojem, da je med dediči o tem spor. V konkretnem primeru takšen spor nedvomno obstaja, saj tožeča stranka trdi, da navedeni znesek (terjatev) spada v zapuščino, tožena stranka pa se temu upira s trditvijo, da gre za darilo zapustničinemu vnuku. Med dedičema je torej spor o obsegu zapustničinega premoženja. S pojasnjenim je že odgovorjeno na pritožbene navedbe, da sporni znesek oziroma terjatev ne more biti del zapuščine, da tožba ni sklepčna in da je neutemeljen ugotovitveni ter posledično tudi dajatveni zahtevek.

6. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje (napačno) ni upoštevalo pravil o neupravičeni obogatitvi in je zato delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj gre za terjatve zapustnice iz naslova neupravičene obogatitve. Posledično pa bi se moralo opredeliti tudi do ugovora tožene stranke, da je zahtevek iz naslova vračila spornega denarnega zneska zastaran. Tožena stranka je ustrezen ugovor namreč podala že v odgovoru na tožbo in kasneje še v pripravljalni vlogi, sodišče pa se do tega ni opredelilo.

7. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da samo omenjene pomanjkljivosti ne more odpraviti, ker bi bilo sicer prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato treba v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Ker je bila razveljavitev sodbe potrebna iz že navedenega razloga, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje podrobno o pritožbenih navedbah, s katerimi tožena stranka obširno izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z dejstvi, da zapustnica pri dvigu denarja ni bila prisotna in obstojem darilne pogodbe ter o navedbah, s katerimi tožena stranka izpodbija zaključke o verodostojnosti posameznih izpovedi. Opozarja pa, da naj sodišče prve stopnje pri ponovni oceni izvedenih dokazov upošteva in se opredeli do vseh relevantnih izvedenih dokazov. Pritožba npr. opozarja, da sodišče ne obrazloži, zakaj ne verjame A. Z. in L. Z. glede navzočnosti zapustnice na banki ob sporni transakciji. Navedba je utemeljena glede A. Z. (ne drži pa, da naj bi bila priča L. Z. predlagana kot dokaz tudi v zvezi z zatrjevanim dejstvom navzočnosti zapustnice na banki - glej zapisnik na list. št. 49).

9. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj navedena materialnopravna izhodišča in v sodbi navede razloge o vseh odločilnih dejstvih ter upošteva že navedene napotke glede dokazne ocene. Upošteva pa naj tudi pritožbeno navedbo tožene stranke glede priznanih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je namreč zahtevane zamudne obresti od glavnice, kot jih priznava S., d. d., za vloge na tekočem računu zavrnilo. Iz obrazložitve ni razvidno, kakšna je višina navedenih obresti, ali so višje od obresti, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo, ali pa gre dejansko s prisojo zakonskih zamudnih obresti za odločitev ultra petitum, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje naj zato tudi glede obrestnega dela zahtevka navede ustrezne razloge, da bo odločitev mogoče preizkusiti.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.