Jedro

Iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno in skladno s podatki spisov sledi, da je bila tožničina prošnja za brezplačno pravno pomoč nepopolna, da je bila tožnica pozvana k njeni dopolnitvi, da prošnje ni ustrezno dopolnila in je zato ni bilo mogoče obravnavati. Upoštevaje povedano je bila prošnja utemeljeno zavržena kot nepopolna.

Prav tako niso utemeljeni očitki, ki se nanašajo na osebe, pooblaščene za odločanje v zadevah brezplačne pravne pomoči, in na pooblastila, ki jih imajo v tem postopku, saj je o vlogi tožnice odločila višja sodnica, ki ima položaj svetnice in ki jo je kot takšno v smislu 2. člena ZBPP za odločanje v zadevi lahko pooblastila predsednica (specializiranega – Upravnega) sodišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju pristojni organ) je na podlagi 2., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z izpodbijanim sklepom prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s tožbo zoper sklep Upravnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 99/2012-6 z dne 23. 7. 2012 ter kot oprostitev stroškov sodnega postopka, zavrgel. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper sklep iz 1. točke obrazložitve tega sklepa ter hkrati podala prošnjo za dodelitev BPP. Pri reševanju prošnje je pristojni organ ugotovil, da prošnja ni bila vložena na predpisanem obrazcu in da je njena vsebina nepopolna, saj je bilo iz vloge mogoče razbrati le podatke o zadevi ter o obliki in obsegu zaprošene BPP, niso pa bili navedeni ostali podatki iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP, ki so sestavni del vloge. Zato je bila tožnica poučena o tem, kako je potrebno vložiti prošnjo in kaj mora prošnja vsebovati, ter pozvana, da v postavljenem roku vlogo ustrezno dopolni ter predloži dokazila za svoje navedbe. Obenem je bila opozorjena na pravne posledice, če pomanjkljivosti ne bo odpravila v postavljenem roku. Tožnica tudi po pozivu k dopolnitvi ni predložila pisne izjave o premoženjskem stanju, ki jo prosilec poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo na obrazcu, ki je sestavni del prošnje za dodelitev BPP na podlagi prvega odstavka 20. člena ZBPP in je predpisana s Pravilnikom o obrazcu prošnje za dodelitev BPP (v nadaljevanju Pravilnik). Pristojni organ sicer (lahko) pridobi za ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca potrebne podatke iz uradnih evidenc po uradni dolžnosti, vendar pa je po izrecni določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP šele pisna izjava prosilca o premoženjskem stanju podlaga za ugotavljanje tega stanja. Brez jasno, nedvoumno in popolno podane predpisane izjave prosilca namreč ni mogoče ugotavljati, ali je prosilec v izjavi navajal (ne)resnične podatke. Glede na povedano je pristojni organ tožničino prošnjo štel za nepopolno in neprimerno za nadaljnje obravnavanje ter jo kot takšno na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP zavrgel. Tožeča stranka, ki vlaga tožbo „zoper sklep o združenju zadev, ki niso upravne zadeve na podlagi zakona, in o zavrženju predloga za določitev brezplačne pravne pomoči iz razloga brezposelnosti, ki je podlaga za določitev brezplačne pomoči na podlagi zakona“, se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). V tožbi navaja, da se premoženjsko stanje v njenem primeru, v katerem gre za situacijo iz 12. člena ZBPP, ne ugotavlja. Izpodbijani sklep nima podlage v ZBPP in ga zato ni mogoče izdati. Zadeva pod opr. št. Bpp 83/2012 tudi ni upravna zadeva po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ali katerega drugega zakona in zato ni predmet odločanja naslovnega sodišča, ki tudi ni pristojno za združevanje zadev v skupno obravnavo. Nepravilna je tudi odločitev v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. Razlogi sklepa nimajo podlage v ZUS-1 oziroma v ZBPP. Obrazložitev je v nasprotju z določbo prvega odstavka 24. člena ZBPP, na katerega se sklicuje sodnica in nima podlage v drugem odstavku 37. člena ZBPP. Ker je tožnica tožbo vložila kot članica mestnega sveta Mestne občine A., pa so v celoti pravilni tudi podatki o sejninah. Prihodki iz zaposlitve pri B. so za obravnavani postopek brezpredmetni. Zato višja sodnica C.C., ki ni organ za BPP in je pridobila podatke o zaposlitvi iz zasebne tožbe, nima v tej zadevi nobenih pravic in je podatke pridobila nezakonito. Določba prvega odstavka 20. člena ZBPP prav tako ni pravna podlaga za odločitev oziroma za ugotavljanje odgovornosti prosilca. Zato je 3. točka izreka nepravilna in nezakonita. Vse navedeno z ozirom na določbe ZUP pomeni, da je izpodbijana odločitev, katere narava ni znana niti imenovani sodnici, nepravilna in nezakonita. Odločitvi pa zato, ker ni utemeljena na zakonu, tudi ni mogoče ugovarjati na podlagi zakona.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, navedeni v obrazložitvi sklepa. Zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

Predvsem se z izpodbijanim sklepom ni določalo o združitvi postopkov. Tožbeni ugovori v tej zvezi so zato nepomembni za odločitev. V ostalem pa so tožbeni ugovori neutemeljeni oziroma brez dejanske in pravne podlage. Nasprotno iz razlogov izpodbijanega sklepa povsem jasno in skladno s podatki spisov sledi, da je bila tožničina prošnja za BPP nepopolna, da je bila zato pozvana k njeni dopolnitvi, da je kljub pozivu ni ustrezno dopolnila ter da prošnje zato ni bilo mogoče obravnavati. Zato je bila na podlagi zakonskih in podzakonskih določb, na katere se pravilno sklicuje pristojni organ, možna le odločitev, kakršna je izpodbijana, to je, da se njena vloga kot nepopolna zavrže. Razlaga zakonov (ZBPP, ZPP, ZUS-1), kakršno tožnica zastopa v tožbi in ki se večinoma na konkreten primer niti ne nanaša, ni pravilna, temveč je pravilna njihova razlaga in uporaba, kakršna izhaja iz izpodbijanega sklepa. Sodišče zato tožbene ugovore, ki se nanašajo na razlago in uporabo določb navedenih predpisov, v celoti zavrača. V dejanskem pogledu pa tožnica relevantnih ugovorov nima oziroma le-ti niso povezani z obravnavano zadevo. Prav tako pa so neutemeljeni tudi očitki, ki se nanašajo na osebe, pooblaščene za odločanje v zadevah BPP, in na njihova pooblastila, ki jih imajo v tem postopku, saj je v konkretnem primeru o vlogi tožnice odločila višja sodnica C.C., ki ima položaj svetnice, in ki jo je kot pristojni organ za BPP iz 2. člena ZBPP za odločanje v zadevi lahko pooblastila Predsednica (specializiranega – Upravnega) sodišča. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.