Jedro

Delovni invalid III. kat., za katerega je s pravnomočno odločbo ZPIZS ugotovljeno, da svojega dela ni več zmožen opravljati, delodajalec pa ga ne razporedi na drugo ustrezno delo, ni neopravičeno izostal z dela, če v takem primeru ne prihaja na delo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 14.12.1994 in 3.2.1995, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in posledično ugotovilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 14.11.1994 spoznana za invalida III. kategorije od 15.11.1993, s pravico do razporeditve na drugo ustreno delo. Tožnica na drugo delo ni bila razporejena, pač pa jo je tožena stranka s sklepom z dne 21.10.1994, ki je bil tožnici vročen 16.11.1994, razporedila na čakanje na razporeditev. Zato tožnica po zaključku bolniškega staleža 21.11.1994 ni neupravičeno izostala z dela, ker je imela pravno podlago, da je lahko ostala doma.

Višje delovno in socialno sodišče je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je tožnica bila upravičeno odsotna z dela, ker je tožena stranka ni ustrezno razporedila, kot bi po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje morala.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo. V reviziji navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker 18. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo ni mogoče razlagati tako, da je delavec v času, ko še ni prejel odločbe o razporeditvi na čakanje, lahko doma. V kolikor bi delavec v takem primeru lahko ostal doma, bi to bilo določeno v splošni kolektivni pogodbi oziroma zakonu. Dokler tožnica ni imela izvršljive odločbe o čakanju na delo doma, ni smela ostati doma oziroma je njene izostanke šteti kot neupravičene. Nobena zakonska norma ne določa, da lahko delavec invalid čaka na razporeditev na ustrezno delo doma brez odločbe.

Tožena stranka smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki bi jo naj sodišče druge stopnje storilo s tem, ker ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje, čeprav ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega izhaja, da revizijsko sodišče ne more preizkusiti ugotovljenega dejanskega stanja, zato je nanj vezano.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica v letu 1993 spoznana za invalida III. kategorije, s pravico do razporeditve na druga ustrezna dela. Po določbi 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 9/94, 7/96) so organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III.

kategorije obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo oziroma jim zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom ali jim zagotoviti poklicno rehabilitacijo. Po določbi 141. člena istega zakona se način uresničevanja teh pravic oziroma obveznosti uredi s splošnimi akti organizacije oziroma s kolektivno pogodbo. Enake pravice zagotavlja tudi veljavni 48. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki še določa, da mora organizacija oziroma delodajalec zagotoviti delavcu delovno mesto, za katero je usposobljen, pod pogoji in način določen, s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom. Po določbi 18. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo mora organizacija oziroma delodajalec razporediti delavca invalida na ustrezo mesto v 15. dneh po pravnomočnosti sklepa pristojne komisije, ki ugotovi spremenjene delovne zmožnosti delavca. Dokler organizacija oziroma delodajalec ne zagotovi delavcu drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80 % osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo. V danem primeru je bilo s pravnomočno odločbo pristojnega organa ugotovljeno, da tožnica svojega dela ni več zmožna opravljati, in ker na drugo ustrezno delo, ki bi ga bila zmožna opravljati, ni bila razporejena, njenih izostankov z dela ni mogoče šteti za neupravičene. V tem primeru je bil njen izostanek z dela upravičen (na podlagi odločbe), kot je upravičen na podlagi potrdila o upravičeni odsotnosti z dela zaradi bolezni, ki ga izda pooblaščeni zdravnik.

Iz navedenih razlogov je odločitev nižjih sodišč materialno pravno pravilna.

Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ali iz 10. točke istega člena, na kar pazi po uradni dolžnosti. Zgrešeno je stališče revizije, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo iz drugih razlogov, kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje. To pritožbeno sodišče lahko stori, če taki razlogi izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja, če ni samo opravilo obravnave, kot tudi v primeru, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listino, ali zmotno tolmačilo materialno pravo, odločitev pa je enaka tudi ob pravilni uporabi materialnega prava.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).