Jedro

Za značaj javne ceste ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin oziroma stanovalcev ima od nje korist, niti na to ne vpliva okoliščina, ali taka cesta vodi zgolj do določenih hiš ali pa vodi naprej in se priključi na drugo javno cesto, ključno je, da je kategorizirana v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest. Prvostopenjski organ je imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B. Ker promet po sporni cesti oziroma poti nesporno poteka, ker gre za javno cesto oziroma javno pot, kategorizirano z občinskim odlokom o kategorizaciji cest ter je še vedno v lasti tožnika (torej ne države ali občine) in glede na to, da je podana tudi sorazmernost in nujnost razlastitve, so izpolnjeni pogoji za razlastitev te parcele, po kateri poteka pot. To pa pomeni, da ni podana očitana kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil: - da se v korist Občine Velike Lašče kot razlastitvene upravičenke razlasti nepremičnina parc. št. 1408/2 k.o. …, pri kateri je vknjižena lastninska pravica v korist razlastitvenega zavezanca - tožnika do 1/1 (1. točka izreka); - da je dokončnost te odločbe podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in za vpis lastninske pravice v deležu nepremičnine, navedene v 1. točki izreka te odločbe, v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani v korist razlastitvene upravičenke Občine A. (2. točka izreka); - da je na podlagi pravnomočne razlastitvene odločbe pod pogoji, določenimi v sedmem odstavku 19. člena (pravilno: novele) Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B) možno zahtevati odškodnino, kar pa ni predmet te odločbe, temveč je predmet nepravdnega postopka (3. točka izreka); - da je upravni organ dolžan vrniti stroške takse za pritožbo v višini 30,99 EUR razlastitvenemu zavezancu - tožniku v 15-dneh po pravnomočnosti te odločbe (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je razlastitvena upravičenka 26. 8. 2009 vložila zahtevo za razlastitev sporne nepremičnine - cesta površine 302 m2. Prvostopenjski upravni organ je po izvedenem dokaznem postopku zaključil, da je zahteva za razlastitev utemeljena. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZJC-B (Uradni list RS, št. 92/2005) namreč po sporni parceli potekala obstoječa javna cesta, ki je bila kot taka opredeljena z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Velike Lašče (v nadaljevanju Odlok, Uradni list RS, št. 6/99) in za katero je bila v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZJC-B javna korist za razlastitev izkazana s tem, da je po njej v času vložitve zahteve potekal cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Meni, da sporna cesta v vsakem primeru izpolnjuje pogoje za obstoječo javno cesto v smislu 19. člena ZJC-B in jo je upravičenka imela pravico in dolžnost kategorizirati in opredeliti v svojem Odloku. S tem ko navedena cesta vodi vsaj do ene stanovanjske hiše, povezuje ta del naselja z ostalimi deli naselja. Za značaj javne ceste ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin oziroma stanovalcev ima od nje korist, niti na to ne vpliva okoliščina, ali taka cesta vodi zgolj do določenih hiš ali pa vodi naprej in se priključi na drugo javno cesto. Glede na tip poselitve in konfiguracijo terena je namreč možno, da so javne ceste speljane tudi tako, da vodijo zgolj do določenih posamičnih objektov in se pri njih slepo zaključijo. Pomembno je torej, da tudi take ceste ohranjajo značaj javne ceste na način, da je po njih promet prosto omogočen nedoločenemu številu uporabnikov pod enakimi pogoji, čeprav jih v praksi pretežno uporabljajo zgolj lokalni prebivalci za dostop do svojih domov. V ugotovitvenem dokaznem postopku je prvostopni organ ugotovil, kot izhaja iz zaslišanja prič B.B. in C.C., starih in sedanjih ortofoto posnetkov in izpisov iz zemljiške knjige, da je predmetna pot, ki poteka po sporni parc. št. 1408/2, edina dostopna pot do objektov hiš v delu vasi …. Do hiš, kjer živi B.B. z družino in kjer živi C.C. z družino, vodi ta pot kot edina dostopna. To pot po ravnini (parc. št. 1408/2) sta vedno uporabljala in jima dostopa nihče ni branil. Pot – parc. št. 2115/2 ne služi svojemu namenu, saj predstavlja travnik v brežini in nikakor ne more nadomestiti poti, po kateri dejansko dostopajo do svojih domov. S tem sta po mnenju prvostopenjskega organa izkazana tudi pogoj nujnosti in sorazmernosti razlastitve. Predmetno pot, ki teče tudi po sporni parc. št. 1408/2, k.o. …, pa kot dostopno pot uporabljajo tudi javne službe in obiskovalci, ki ti dve hiši namenoma ali ne namenoma obiščejo, pot uporablja tudi tožnik, ki ima ob poti levo in desno svoja kmetijska zemljišča, ki jih obdeluje. Tako je razlastitev za dosego javne koristi možna, nujna in sorazmerna.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo zavrnil. Glede pritožbenega ugovora, da se je postopek vodil pristransko, odgovarja, da je bila predmet tega postopka zgolj razlastitev parc. št. 1408/2, zato se prvostopenjski organ ni mogel spuščati v razloge, zakaj kakšne druge parcele niso predmet razlastitve ter se je pri zaslišanju prič omejil zgolj na vprašanja, ki so v zvezi s predmetom tega postopka. Neutemeljen in za ta postopek neupošteven pa je po prepričanju drugostopenjskega organa tudi pritožbeni očitek, da Odlok ni zakonit, ker iz njega ni razvidno, kje natančno poteka sporna pot. Poudarja, da je tožniku povsem znano in jasno, kje v naravi poteka sporna pot in v povezavi z identifikacijskimi znaki v samem Odloku med strankami ni nobenega spora o tem, za katero pot v resnici gre.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu je bila v postopku kršena pravica do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, saj je razlastitev izvedena v nasprotju z načelom sorazmernosti in ne da bi bil za razlastitev podan javni interes. Upravna organa obeh stopenj sta po njegovem prepričanju kršila tudi pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, saj ga prvostopenjski organ v postopku ni hotel zaslišati, zaslišal pa je priči, v korist katerih se dejansko razlastitev izvaja. Meni tudi, da odločbi nista ustrezno obrazloženi. Predlaga svoje zaslišanje ter zaslišanje višje svetovalke D.D., ki je vodila postopek na prvi stopnji in E.E, ki je vodil prvostopni postopek v drugič ponovljenem postopku. Izpostavlja, da javna korist ni izkazana. Če bi Občina A. res izkazovala pogoj javnega interesa, potem bi zahtevala razlastitev vseh nepremičnin, ki cesto sestavljajo, torej tudi tistih v lasti …, ne pa samo nekaterih (konkretno tožnikove). Tudi iz poteka zaslišanj izhaja, da upravni organ tega vprašanja sploh ni hotel odpirati. Poudarja, da po sporni cesti ne poteka cestni promet ter da služi zgolj njemu in … kot alternativni dostop. Poudarja, da se vsi vozijo po tej cesti zaradi njihovega zasebnega interesa (pošta, smeti, pluženje, obiskovalci). V zvezi z Odlokom pa navaja, da je le-ta neustaven, zaradi česar sodišču predlaga, da ga v skladu z načelom exceptio illegalis kot neustavnega pri odločanju o tej zadevi ne upošteva. Ne določa namreč jasno, da poteka po parc. št. 1408/2 javna pot. Izpostavlja tudi, da je razlastitvena upravičenka sporno cesto utrdila in asfaltirala v nasprotju s predpisi, ki urejajo gradnjo. Poudarja, da lahko … že sedaj nemoteno uporabljajo pot, ki poteka po njegovi parceli št. 1408/2, čeprav imajo z javne poti do svojih hiš omogočen dostop tudi na drugem delu in po drugih parcelah. Prepričan je tudi, da ugotovitev obstoja sorazmernosti terja konkreten obračun koristi in stroškov. Upravni organ pa bilance in seštevka direktnih in indirektnih vrst oškodovanja zaradi predvidene razlastitve sploh ni opravil, tako da izpodbijane odločbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Opozarja tudi, da občina zahtevi za razlastitev ni priložila razlastitvenega elaborata. Tako sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo odloči o stvari in zavrne zahtevek razlastitvenega upravičenca. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v novo odločanje. Sodišču pa tudi predlaga, da toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom, Občina A., v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma podrejeno, zavrne.

Stranka z interesom in tožnik sta podala še pripravljalni vlogi, v kateri odgovarjata na navedbe nasprotne stranke in vztrajata pri svojih stališčih.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa o razlastitvi tožnikove parc. št. 1408/2 k.o. … v korist razlastitvene upravičenke Občine A, (stranka z interesom).

Sodišče ugotavlja, da je bilo v predmetnem upravnem postopku ugotovljeno, da je na sporni parc. št. 1408/2 že zgrajena cesta, po kateri poteka promet. Tožnik sicer ugovarja, da ta pot po njegovi sporni parceli predstavlja le dostop do nepremičnin v lasti …, da sporna cesta ne povezuje kakšnih delov naselja med seboj, ampak služi zgolj kot alternativni dostop in dovoz do nepremičnin …, ki jo lahko že sedaj nemoteno uporabljajo, torej da to cesto uporabljajo le tožnik in …, ostali občani in prebivalci Občine A. pa je ne potrebujejo, da je občina sporno cesto asfaltirala na črno ter da vsi, ki vozijo po sporni cesti, vozijo zaradi njihovega zasebnega interesa (pošta, smeti, pluženje, obiskovalci). Vendar pa s takšnimi navedbami tožnik sam po presoji sodišča potrjuje ugotovitev upravnega organa, da po sporni poti poteka promet. Da gre za obstoječo javno cesto, in sicer za javno pot, izhaja iz Odloka. Glede na to, da se po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom drugega člena tega zakona in ker je, kot zgoraj obrazloženo, bilo to v postopku tudi ugotovljeno, je tožbeni ugovor neobstoja javne koristi neutemeljen.

V zvezi s tožbenim ugovorom neustavnosti Odloka, za katerega tožnik zatrjuje, da ne določa jasno, da poteka javna pot po njegovi parc. št. 1408/2, ker jo označuje le začetna in končna točka, ne da bi bil konkretno in natančno označen celoten potek ceste, sodišče odgovarja, da je takšna označitev javne poti v skladu z določili Pravilnika o načinu označevanja javnih cest in o evidencah o javnih cestah in objektih na njih – glej 3. člen (Uradni list RS, št. 49/97 s sprem. in dop.) ter da je bilo h kategorizaciji občinskih cest v Občini A. v skladu z določbo 17. člena Uredbe o o merilih za kategorizacijo javnih cest (Uradni list RS, št. 48/97) pridobljeno pozitivno mnenje D. (priloga C5). Hkrati sodišče dodaja, da iz Odloka izhaja, da je označen začetek ceste oziroma odseka, njen potek, konec ter dolžina ter da iz navedb tožnika samega v predmetnem postopku izhaja, da mu je potek sporne ceste, katere del poteka po njegovi parc. št. 1408/2 k.o. …, poznan. Tako sodišče sodi, da navedeni tožbeni ugovor ni utemeljen.

Po presoji sodišča pa je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi pogoj po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1, in sicer da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da sta bili na ustni obravnavi 30. 8. 2012 v zvezi z vprašanjem, ali imajo vsi lastniki objektov, do katerih vodi sporna cesta, omogočen alternativen in enakovreden ter pravno urejen dostop do svojih stanovanjskih objektov do javne ceste na drug način, zaslišani priči B.B. in C.C. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da nimata drugega enakovrednega dostopa do njunih stanovanjskih hiš po kakšni alternativni poti na način, ki bi njune stanovanjske objekte in druge nepremičnine z javno cesto povezoval na v bistvenem enak način, kot sporna pot po parc. št. 1408/2. V zvezi s potjo po parc. št. 2115/2 je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se zaradi strmine in zatravljenosti uporablja zgolj za hojo peš in poleti ter da te poti B.B. in C.C na drugačen način ne uporabljata in da tudi njuni obiskovalci ali javne službe te poti ne uporabljajo. Glede makadamske poti po parc. št. 1406/2 in 1405/4 je priča B.B. na ustni obravnavi izpovedal, da to pot uporablja le za dovoz s traktorjem v skedenj, in sicer le poleti. C.C. pa je v zvezi s tem izpovedala, da poti po parc. št. 1406/2 in 1405/4 ne uporablja. V zvezi s (pavšalnim) tožbenim ugovorom, da imajo … z javne poti do svojih hiš omogočen dostop tudi na drugem delu in po drugih parcelah, sodišče pojasnjuje, da to glede na gornje ugotovitve dokaznega postopka niti ni sporno. Vendar pa je dokazni postopek, kot že povedano, pokazal, da B.B. in C.C. nimata drugega enakovrednega ter pravno urejenega alternativnega dostopa, kar pa je pri presoji nujnosti in sorazmernosti razlastitve po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 bistveno za odločitev. Materialno pravno pravilno pa je tudi stališče upravnega organa, da s tem, ko navedena cesta (po tožnikovi parc. št. 1408/2 k.o. …) vodi vsaj do ene stanovanjske hiše, povezuje ta del naselja z ostalimi deli naselja. Za značaj javne ceste ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin oziroma stanovalcev ima od nje korist, niti na to ne vpliva okoliščina, ali taka cesta vodi zgolj do določenih hiš ali pa vodi naprej in se priključi na drugo javno cesto, ključno je, da je kategorizirana v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, kot je predmetna javna pot z Odlokom. Po povedanem je obstoj nujnosti in sorazmernosti razlastitve podan, pri čemer na tem mestu sodišče tožniku v zvezi s tožbenim ugovorom pojasnjuje, da za ugotovitev obstoja sorazmernosti upravni organi niso dolžni opraviti „konkretnega obračuna koristi in stroškov“.

Ker je sporna parc. št. 1408/2, k.o. … še vedno v lasti tožnika, je prvostopenjski organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B (Uradni list RS, št. 92/05) ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke Občine A. z dne 26. 8. 2009 za razlastitev zgoraj navedenega zemljišča. Določba 19. člena ZJC-B namreč predpisuje poseben postopek odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v primerih, ko po nepremičninah javna cesta že poteka, vendar pa so te nepremičnine (še) v lasti drugih oseb (torej ne države ali občine), kar pomeni, da premoženjsko pravno stanje teh nepremičnin še ni urejeno. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi. Ker torej glede na zgoraj povedano promet po tej cesti oziroma poti nesporno poteka, ker gre za javno cesto oziroma javno pot, kategorizirano z Odlokom ter je še vedno v lasti tožnika (torej ne države ali občine) in glede na to, da je podana tudi sorazmernost in nujnost razlastitve, so po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za razlastitev te parcele, po kateri poteka pot, po določbi 19. člena ZJC-B. To pa pomeni, da ni podana očitana kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Ker je šlo v tem primeru za razlastitev po določbi 19. člena ZJC-B, glede na četrti odstavek te določbe tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi občina kot razlastitveni upravičenec zahtevi za razlastitev morala predložiti razlastitveni elaborat. Za odločitev v tej zadevi, ki se nanaša zgolj na razlastitev parc. št. 1408/2, pa ni relevantno vprašanje, ali je razlastitvena upravičenka sporno cesto utrdila in asfaltirala v nasprotju s predpisi, ki urejajo gradnjo.

Upravni organ pa je v obrazložitvi prvostopne izpodbijane odločbe tudi pojasnil, zakaj je zavrnil dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, in sicer, ker nima hiše na območju, kjer je ugotavljal alternativen dostop do objektov. Tako po presoji sodišča tudi ta zatrjevana kršitev ni podana in tožnik neutemeljeno ugovarja, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Kot je pojasnil že pritožbeni organ v odločbi druge stopnje, pa je bila predmet tega postopka zgolj razlastitev tožnikove parc. št. 1408/2, zato se prvostopni organ pravilno ni spuščal v razloge, zakaj katere druge parcele niso predmet razlastitve in se je pri zaslišanju prič omejil zgolj na vprašanja, ki so se nanašala na ta postopek.

Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Dokazne predloge za zaslišanje tožnika in predlaganih prič je zavrnilo, saj glede na gornje stališče sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.