Jedro

Enostranska zaveza delavca, s katero pristane na omejitev svoje svobode izbire poklica in pravice do svobodne gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu, ne da bi za to dobil ustrezno nadomestilo, ni v skladu z načeli pravne in socialne države in je zato glede na določbe 103. člena ZOR ni mogoče upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da iz naslova kršitve konkurenčne klavzule tožnici izplača 5,313.663,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 27.3.2000 dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka.

Ugotovilo je, da je toženki dne 5.7.1998 prenehalo delovno razmerje na njeno željo, da se je po prenehanju delovnega razmerja zaposlila kot direktorica pri konkurenčni družbi, katere soustanoviteljica je bila in da obstoji pravna podlaga za tak odškodninski zahtevek v 14. členu individualne pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 24.12.1997 in v katerem se je toženka zavezala, da se dve leti po prenehanju delovnega razmerja na njeno željo ali po njeni krivdi ne bo ukvarjala s konkurenčno dejavnostjo, v nasprotnem primeru pa pripada tožnici odškodnina v višini 24 toženkinih bruto plač.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo in ji naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, drugače pa je presodilo zakonitost določb prvega in drugega odstavka 14. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama dne 24.12.1997. Glede na to, da za primer prenehanja delovnega razmerja na željo tožene stranke pogodba ne določa odmene oziroma materialnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, je določbo o konkurenčni klavzuli in plačilu odškodnine za primer njene kršitve štelo za protiustavno oziroma nično, ker postavlja delavca, kot pogodbeno stranko v neenakopraven položaj, kar je ugotovilo že ustavno sodišče ob presoji ustavnosti določb 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v svoji odločbi U-I-51/90 (Ur.l. RS, št. 29/92).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita kršitev določb 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-Ur.l.RS, št. 12/93) in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ker naj bi sodbo sprejelo na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja, ne da bi v zadevi izvedlo obravnavo. Sodišče prve stopnje je namreč svojo sodbo izdalo ob ugotovitvi, da je bilo toženki nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule že sproti izplačevano v okviru pogodbeno določene plače, drugačen zaključek pa je tudi v nasprotju z izpovedbo priče Milosavljeviča, ki jo je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo. Ker je oblika dogovora o konkurenčni klavzuli in materialnem nadomestilu za njeno spoštovanje prepuščena strankam, bi moralo sodišče upoštevati, da je bilo med strankama nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ustrezno dogovorjeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je zakonitost in upoštevanje določb o konkurenčni klavzuli utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka s pogodbenim določilom, kot izhaja iz 14. člena (pogodbe o zaposlitvi), pristala na to, da se ji pod določenimi pogoji začasno omeji pravica do proste izbire zaposlitve. Kakšni naj bi bili ti "določeni pogoji" in v kakšni obliki so obstojali, sodišče ne utemelji, hkrati pa se tudi ne opredeli do izpovedbe priče M. v zvezi z vsebino pogodbeno dogovorjene plače. Glede na to je sodišče druge stopnje utemeljeno presojalo zakonitost določb prvega in drugega odstavka 14. člena individualne pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 24.12.1997 o konkurenčni klavzuli in odškodninski odgovornosti za njeno kršitev zgolj glede na vsebino teh določb in ugotovilo, da za primer prenehanja delovnega razmerja na željo delavca materialno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule med strankama v sporu ni bilo dogovorjeno. Takšna ugotovitev tudi ni v nasprotju z izpovedbo priče M., ki je izpovedal, da se o tem, ali dogovorjena plača vsebuje tudi nadomestilo za spoštovanje konkurenčne prepovedi, pri sklepanje pogodbe o zaposlitvi niso pogovarjali.

Glede na povedano revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje sprejelo izpodbijano sodbo v nasprotju s 4. točko 358. člena ZPP na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja in da je pri tem storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ni utemeljen.

V zvezi s skladnostjo določb o konkurenčni klavzuli iz prvega in drugega odstavka 14. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z ustavnimi načeli pravne in socialne države je sodišče pravilno ugotovilo, da takšna enostranska zaveza delavca, s katero je tožena stranka pristala na omejitev svoje svobode izbire poklica in svobodne gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, ne da bi za to dobila ustrezno nadomestilo, ni v skladu z načeli pravne in socialne države in je zato, glede na določbe 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l.SFRJ, št. 92/78-57/89), ni mogoče upoštevati. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-51/90, z dne 14.5.1992, o razveljavitvi 5. in 6. odstavka 7. člena ZDR (1990), ker so navedene določbe ZDR omogočale sklepanje pogodbe o zaposlitvi glede konkurenčne klavzule le z enostranskimi omejitvami delavca pri zaposlovanju brez ustrezne odmene oz. denarnega nadomestila. Tako tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni bil utemeljen.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.