22. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cp 2022/2005 z dne 13. 9. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi je banka blokirala sredstva na računu pritožnice (v izvršilnem postopku dolžnice). Pritožnica se ni strinjala z metodo obračuna zamudnih obresti in je pri Okrajnem sodišču zahtevala odpravo nepravilnosti. Okrajno sodišče je s sklepom predlogu ugodilo in odločilo, da se zamudne obresti, ki zapadejo v plačilo v obdobju od 5. 8. 1995 do 27. 6. 2003, obračunajo po linearni metodi. Višje sodišče je ugodilo pritožbi upnika in sklep spremenilo tako, da se zamudne obresti v spornem obdobju obračunajo po konformni metodi.

2.Zoper sklep Višjega sodišča pritožnica vlaga ustavno pritožbo. V njej povzema določbe zakonov, ki bi jih sodišče moralo upoštevati in pojasnjuje, zakaj obračun zamudnih obresti po konformni metodi v spornem obdobju ni ustrezen. Navaja, da se morajo sodišča pri odločanju o pravicah in obveznostih državljanov skladno z načelom delitve oblasti iz 3. člena Ustave ravnati po predpisih, ki so sprejeti s strani zakonodajne veje oblasti, in pri tem upoštevati tudi načelo pravne države iz 2. člena Ustave v povezavi s četrtim odstavkom 153. člena Ustave. Sodišče naj v njenem primeru ne bi ravnalo tako. Višjemu sodišču očita, da se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa namesto z vprašanjem dopustnosti obrestnega obrestovanja ukvarja z vprašanjem dopustnosti valorizacije, ki med strankama ni sporno. Po mnenju pritožnice je interpretacija, da dopustnost valorizacije iz 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) pomeni izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja iz 279. člena ZOR, očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve in kot taka samovoljna oziroma arbitrarna. S tem naj bi bili kršeni 2., 22. in 23. člen Ustave. Meni, da v tej zadevi ne gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ampak za vprašanje, ali je v okviru pravne države dopustno soditi drugače, kot izhaja iz jasne in določne zakonske ureditve.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. in 3. člen ter četrti odstavek 153. člena Ustave neposredno ne urejajo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se nanje za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Navedbe pritožnice v ustavni pritožbi pa zadoščajo za presojo, ali je izpodbijani sklep arbitraren, kar bi bilo lahko pomembno z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar bi oceno arbitrarnega ravnanja Ustavno sodišče lahko izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. Obrazložitev Višjega sodišča, zakaj se za izračun zamudnih obresti v času veljavnosti Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 45/95 in nasl. – ZPOMZO) uporablja konformna metoda, je namreč razumna. Dejstvo da je odločitev sodišča drugačna od tiste, s katero bi sama soglašala, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavnoprocesno jamstvo, ki zagotavlja meritorno odločitev. Do takšne odločitve je v zadevi prišlo, drugih razlogov, ki bi utemeljevali sklep o kršitvi te pravice, pa pritožnica ne navaja.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić