Jedro

Za razmerje inkluzije gre v primeru dveh kriminalnih količin, tipičnih za dva zakonska opisa kaznivih dejanj, ki po abstraktni oceni nista zajeta eden v drugem, ob ocenjevanju konkretnega dogajanja pa sodišče presodi, da bi bila uporaba dveh zakonskih opisov nesmiselna.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Sežani je bil B.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za vsako od dejanj kazen po tri mesece zapora ter zatem po določilih o steku (2. točka drugega odstavka 47. člena KZ) enotno kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kršitev materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva namreč deloma uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v delu, kjer pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona pa ni utemeljena. Pravosodna praksa je zaradi kazenskopravnega varstva dveh različnih pravnih objektov (pravnega prometa in premoženja) že pred časom sprejela stališče, da predstavljata ponareditev listine in goljufija dve samostojni kriminalni količini.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem sodišče, ko odloča o pritožbi, pazi po uradni dolžnosti na kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka (prvi odstavek 383. člena ZKP), se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornik v zahtevi uvodoma očita sodišču druge stopnje, da se ta odločba ne more preizkusiti, saj so razlogi nejasni in protislovni ter da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (npr. nejasne razloge o izpovedbi priče M.P., neprepričljiva je odločba pri oceni zagovora obdolženca itd.). S takšnimi očitki ne more biti uspešen. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP lahko namreč praviloma zagreši le sodišče prve stopnje, saj je to dolžno navesti razloge o odločilnih dejstvih in jih tudi ustrezno obrazložiti. Pritožbeno sodišče teh dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ni dolžno ponavljati, dolžnost pritožbenega sodišča je le da mora v obrazložitvi sodbe presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. Na katero pritožbeno navedbo v konkretni kazenski zadevi višje sodišče naj ne bi odgovorilo, pa zagovornik v zahtevi ne pojasni. Glede na strogo vezanost Vrhovnega sodišča na očitke v zahtevi, kot je bilo že pojasnjeno, zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.

Neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, kjer uveljavlja kršitev materialnega zakona, saj meni, da se kaznivi dejanji po prvem odstavku 256. člena in prvem odstavku 217. člena KZ izključujeta ter da mu pritožbeno sodišče na podobne očitke ni odgovorilo. Kot je razvidno iz sodbe pritožbenega sodišča je slednje opirajoč se na komentar kazenskega zakonika mag. Mitje Deisingerja zavzelo stališče, da se očitani kaznivi dejanji ne izključujeta, ker je med njima mogoč stek, oziroma mu je na pritožbene navedbe odgovorilo. Da je pravna presoja pritožbenega in prvostopenjskega sodišča pravilna pa ugotavlja tudi Vrhovno sodišče. Presojo ali je obdolženec z obravnavanim ravnanjem storil dve kaznivi dejanji in sicer kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in kaznivo dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v steku ali pa je stek le navidezen je možno opraviti le ob upoštevanju razmerja konzumpcije, specialnosti, subsidiarnosti ali inkluzije.

Za odnos konzumpcije v konkretnem primeru ne gre. O konzumpciji govorimo takrat, ko je eno od kaznivih dejanj vsebinsko izrabljeno (konzumirano) v opisu drugega kaznivega dejanja. Res je sicer, da presojo ali je podana konzumpcija med dvema dejanjema ali ne opravimo z vrednostnim ocenjevanjem ne pa z logičnim sklepanjem, vendar moramo v tem primeru primerjati zakonska opisa obeh kaznivih dejanj in abstracto, ne pa konkretnega življenjskega primera. Kaznivo dejanje goljufije in kaznivo dejanje ponarejanja listin pa na abstraktnem nivoju nista primerljiva, saj vsebujeta različne zakonske znake, poleg tega pa je tudi predmet zaščite pri obeh kaznivih dejanjih različen (pravni promet - ponarejanje listin in premoženje - goljufija).

Stek v obravnavanem primeru tudi ne more biti izključen zaradi odnosa subsidiarnosti, kjer se ena - primarna določba uporabi samo, če ne pride v poštev druga, oziroma ne gre za primer ko prvi opis prav tako na abstraktni ravni predstavlja inkriminacijo predhodnega stadija pri izvrševanju kaznivega dejanja iz drugega opisa. Kaznivo dejanje goljufije na abstraktni ravni je namreč možno izvršiti na več različnih načinov in ne samo s kaznivim dejanjem ponarejanja listin.

Med obravnavanima kaznivima dejanjema pa tudi ni podano razmerja specialnosti, saj nobeno izmed kaznivih dejanj glede na drugo ni v razmerju temeljne in kvalificirane oziroma privilegirane oblike kaznivega dejanja.

Odgovoriti je torej potrebno še na vprašanje ali je možno govoriti pri kaznivih dejanjih ponarejanja listin in goljufije o navideznem steku zaradi razmerja inkluzije. V tem primeru se namreč ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč presojamo ravnanje storilca in concreto. Ocena in concreto zajema primere, ko dve kriminalni količini, ki sta tipični za dva zakonska opisa kaznivih dejanj, po abstraktni oceni nista zajeti ena v drugo vendar pa ob ocenjevanju konkretnega dogajanja presodimo, da bi bila uporaba dveh opisov nesmiselna. Kolikor se namreč ugotovi, da eno od dejanj predstavlja izrazito majhno kriminalno količino oziroma nekaj postranskega glede na drugo kaznivo dejanje ali da tega (drugega) brez prvega sploh ne bi bilo mogoče izvršiti, pri čemer se tudi naklep za izvršitev enega popolnoma izenači z drugim, bi bila uporaba dveh zakonskih predpisov absurdna oziroma neadekvatna glede na vse okoliščine obravnavanega primera. Ko gre torej za kaznivo dejanje kjer na konkretnem nivoju presodimo da je eno ravnanje inkludirano v glavno kaznivo dejanje, sodišče spozna obdolženca za krivega storitve le tega kaznivega dejanja in mu izreče tudi eno samo sankcijo. Gre torej za primer navideznega realnega steka (podobno stališče je bilo zavzeto v sodbi VS RS opr. št. I Ips 498/2007 z dne 24.4.2008) V obravnavani kazenski zadevi je sodišče pravilno presodilo, da gre za dve kaznivi dejanji storjeni v steku. Res je sicer, da je obsojenec uporabil krivo listino za storitev kaznivega dejanja goljufije, oziroma, da uporaba krive listine predstavlja en zakonski znak kaznivega dejanja goljufije (lažno prikazal, da je plačal znesek kot je naveden na sporni listini), vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je uporaba krive listine, glede na kaznivo dejanje goljufije zanemarljiva. Obravnavana predrugačena listina bi namreč lahko bila uporabljena kot dokazilo, da je obdolženec plačal višji znesek kot ga je dejansko tudi v drugih primerih (npr. pri dokazovanju svoje plačilne sposobnosti ipd.). Gre torej za samostojen dokument, ki je bil predrugačen z namenom, da se uporabi kot pravi kar je obsojenec kasneje tudi storil in to z namenom storiti drugo kaznivo dejanje to je goljufijo in ne morda za prikaz nekega dejstva, ki ne bi predstavljalo samostojnega kaznivega dejanja. Obdolženec je s takšnim ravnanjem ogrozil dve samostojno pravni dobrini - pravni promet in premoženje oziroma je izvršil dve samostojni kriminalni količini, ki sta v odnosu druga do druge dokaj enakovredni. Očitana kršitev materialnega zakona glede na navedeno ni podana.

Očitki v zahtevi, da obdolžencu ni bilo znano, da je položnica predrugačena, pa pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga iz katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb procesnega in materialnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka, ki je nastal v postopku odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu (6. točka 92. člena ZKP).