Jedro

Sodišče prve stopnje pri presojanju ali je potrebno obtožencu prepovedati stike z mamo, ni opravilo testa sorazmernosti, prav tako svojega zaključka, da dogovarjanja med obtožencema ne bi uspešno preprečila prisotnost uradne osebe, ni z ničemer obrazložilo.

Nobenega dvoma ni, da je pravica do vzdrževanja stikov z bližnjimi družinskimi člani bistvena sestavina pripornikove pravice do družinskega življenja, omejitev obiskov družinskih članov pa pomeni poseg v pravico do družinskega življenja, ki temelji na 213.b členu ZKP, iz katerega sledi, da je zakonodajalec zasledoval zakonit cilj, in sicer preprečevanje škode za postopek. V teh primerih gre za varstvo javnega interesa, ki sodi med dopustne omejitve pravice iz drugega odstavka 8. člena EKČP. Omejitev stikov torej temelji na zakonu in zasleduje legitimen cilj. Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej v nadaljevanju opraviti tudi presojo ali je omejitev nujna v demokratični družbi, kar pomeni, da je potrebno opraviti presojo ali je omejitev sorazmerna napram zakonitemu cilju, ki se zasleduje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo prošnjo obtoženega A. A. za odobritev stika s soobtoženo B. A. 2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki "iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov" s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi prošnji obtoženca za odobritev stika s soobtoženko, njegovo mamo B. A., podrejeno pa, da sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi prvega in petega odstavka 213.b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko predsednik senata s sklepom prepove posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Glede na povzeto zakonsko določbo je torej prepoved posameznih obiskov utemeljena na odvračanju možnosti nastanka škode za postopek. V konkretnih primerih je treba upoštevati fazo postopka, pri čemer je pri soobtoženih tudi v fazi glavne obravnave kljub podanemu zagovoru v preiskavi treba upoštevati, da lahko soobtoženci usklajujejo zagovore, saj lahko obtoženec svoj zagovor spremeni kadarkoli med postopkom. V kasnejših fazah postopka je treba sklep sodišča, da posameznih obiskov ne dovoli, bolj obrazložiti, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine primera in ne uporabiti le sklicevanja na zakonske določbe. Pri tem je treba upoštevati sorazmernost med posegom v pravice pripornika in zahtevami postopka.1

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo potek postopka ter obtožbeni očitek obtožencu in njegovi mami, katerega teža je nedvomno velika. Strinjati se je tudi s sodiščem prve stopnje, da bi obisk obtoženca in njegove mame lahko rezultiral v dogovarjanju obeh, kar bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka, vendar pritožniki pravilno navajajo, da sodišče prve stopnje pri presojanju ali je potrebno obtožencu prepovedati stike z mamo, ni opravilo testa sorazmernosti, prav tako pa svojega zaključka, da dogovarjanja med obtožencema ne bi uspešno preprečila prisotnost uradne osebe, ni z ničemer obrazložilo. Pritožniki pri tem pravilno izpostavljajo sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Kučera proti Slovaški z dne 17. 7. 2007 (pritožba št. 48666/99), ki se nanaša na skoraj identično situacijo, kot je predmetna. ESČP je v izpostavljeni zadevi namreč ugotovilo kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ker je sodišče obtožencu, ki se je nahajal v priporu, trinajst mesecev omejevalo stike z njegovo ženo, ki je bila prav tako soobtožena, očitalo pa se jima je težko kaznivo dejanje storjeno v okviru organiziranega kriminala. ESČP je pojasnilo (točke 127-134 obrazložitve), da mora vsako omejevanje pravice do družinskega življenja temeljiti na zakonu in mora zasledovati enega ali več legitimnih ciljev, navedenih v drugem odstavku 8. člena EKČP, takšna omejitev pa mora biti nujna v demokratični družbi, kar pomeni, da mora biti sorazmerna napram zakonitemu cilju, ki se zasleduje. Dejstvo, da je bil obtožencu kar 13 mesecev omejen stik z njegovo ženo, je nedvomno pomenil hud poseg v njegovo pravico do družinskega življenja. Ni dvoma, da je takšna omejitev sicer temeljila na zakonu in legitimnem cilju (dogovarjanje med soobtoženci), še posebej v fazi preiskave, vendar pa takšna omejitev ni bila nujna za dosego cilja, saj bi bilo mogoče enak cilj doseči z nadzorovanimi obiski s strani uradne osebe.

6. Pritožniki pravilno v pritožbi izpostavljajo bistvene določbe izpostavljene sodbe ESČP in utemeljeno izpodbijanemu sklepu očitajo, da o tem nima nobenih razlogov. Nobenega dvoma sicer ni, da je pravica do vzdrževanja stikov z bližnjimi družinskimi člani bistvena sestavina pripornikove pravice do družinskega življenja, omejitev obiskov družinskih članov pa pomeni poseg v pravico do družinskega življenja, ki temelji na že navedenem 213.b členu ZKP, iz katerega sledi, da je zakonodajalec zasledoval zakonit cilj in sicer preprečevanje škode za postopek. V teh primerih gre za varstvo javnega interesa, ki sodi tudi med dopustne omejitve pravice iz drugega odstavka 8. člena EKČP. Omejitev stikov torej temelji na zakonu in zasleduje legitimen cilj. Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej v nadaljevanju opraviti tudi presojo ali je omejitev nujna v demokratični družbi, kar pomeni, da je potrebno opraviti presojo ali je omejitev sorazmerna napram zakonitemu cilju, ki se zasleduje. Te presoje pa sodišče prve stopnje ni opravilo, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki bo moralo opraviti ponovno presojo ali so za omejitev stikov podani vsi zakonski pogoji ter pogoji navedeni v sodbi ESČP Kučera proti Slovaški z dne 17. 7. 2007. Pri tem pa bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi tek predmetnega kazenskega postopka, ki je šele v fazi predobravnavnega naroka na katerem mora sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predlogih za izločitve dokazov in pred tem izvesti še določene dokaze, maksimalni dveletni rok trajanja pripora po vložitvi obtožnice pa bo kmalu iztekel. 1 I. Pridigar in drugi: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 149.