Jedro

Revident je dopolnitev pritožbe, sedaj revizije, vložil po poteku 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe (2. odstavek 70. člena ZUS). Zakonsko sicer ni izrecno določeno, kako ravnati z dopolnitvami, ki so vložene po izteku roka za vložitev vloge, vendar se glede na 89. člen ZUS-1 prepozna revizija zavrže. Do enake pravne posledice je pripeljala tudi prepozna vložitev pritožbe po ZUS (1. odstavek 343. člena ZPP in 16. člen ZUS). Z 89. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil svojo voljo, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev revizije kot pravnega sredstva. Ker to velja za pravno sredstvo kot takšno, mora do enake posledice voditi tudi njena dopolnitev, če je vložena po preteku roka. Revizijsko sodišče dopolnitve vloge ni zavrglo, saj ne gre za samostojno novo vlogo, temveč zgolj za dopolnitev že prej vložene vloge. Ker pa je po preteku roka pravica do vložitve dopolnitve revizije ugasnila, je revizijsko sodišče ni upoštevalo in njenih razlogov ni presojalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 1.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in spremenila 2. točko izreka odločbe Carinskega urada Ljubljana z dne 2.11.2000 v delu, v katerem je določen rok za plačilo carinskega dolga, tako, da se ta glasi "v roku 30 dni od prejema obračuna za carinsko deklaracijo", v ostalem delu pa zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo v postopku preverjanja carinske deklaracije ugotovljeno nepravilno deklariranje in prijava nepravilne tarifne oznake blaga 10 kosov GSM mobilni telefonski sistem - bazne postaje, zato so bili določeni pravilni podatki ter pravilni carinski dolg v znesku 28.095.156,00 SIT, ki je bil naložen v plačilo tožeči stranki.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je carinski organ pravilno uvrstil carinsko blago GSM mobilni telefonski sistem - bazne postaje BTS 2202 v tarifno številko 8517 30 009 KNCT in posledično obračunal carino in druge carinske dajatve, saj tožeča stranka zatrjuje, da se bazne postaje mobilnega telefonskega sistema uvrščajo v tarifno številko 8525 20 910 KNC, ki je prosta carine. Prvostopno sodišče ugotavlja, da tehnične značilnosti in funkcionalna uporabnost blaga med strankama ni sporna, saj je tožena stranka te ugotovitve oprla na podatke tehnične dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka v pritožbenem postopku. Med strankama tudi ni sporno, da celoten GSM mobilni telefonski sistem (za katerega je bila izdana zavezujoča informacija o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife ZINCT št. 428/2000 z dne 27.7.2000) kot tudi bazne postaje, ki predstavljajo le enega izmed gradnikov tega sistema, niso natančno poimenovani v KNCT. Po presoji sodišča je bila zato uvrstitev spornega blaga pravilno izvedena in s strani tožene stranke pravilno presojena z uporabo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature in opomb, ter Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo, kjer so podana Temeljna pravila za uporabo harmoniziranega sistema nomenklature carinske tarife ter navodila za uvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo carinske tarife kakor tudi pojasnila za razvrščanje blaga v KNCT in sicer z uporabo temeljnih pravil 1, 4, in 6 ter opomb 3, 4 in 2 (B) k XVI. Oddelku Temeljnih pravil, ki jih je tožena stranka tudi pravilno utemeljila. S temi razlogi se sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanja ne navaja, dodaja pa, da je potrebno gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4, ter 2(b) k XVI oddelku Navodil, ki jih prvostopno sodišče v obrazložitvi povzema, ter temeljnih pravil 1, 4, in 6. Funkcija baznih postaj kot enega izmed gradnikov, brez katerih GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, je v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki. To je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki je izrecno poimenovana v KCT. Zato je carinski organ utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično in ne mobilno telefonijo. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja uvrstitev baznih postaj v tarifno številko 8525 20 910. V komentarju harmoniziranega sistema v točki 3 k tarifni številki 85.25 Navodila so med drugimi res navedeni tudi brezžični celularni telefoni (znani kot mobilni telefoni) vendar bazne postaje tu niso navedene. V komentarju k 85. poglavju k navedeni podtarifni številki je razvidno, da ta zajema le mobilne telefone. Komentar sicer govori tudi o baznih postajah, vendar le z vidika pogojev delovanja mobilnih telefonov, ni pa v komentarju navedeno, da bi ta tarifna podštevilka zajemala tudi bazne postaje, zato je v ECL prijavljena tarifna oznaka blaga s tarifno številko 8525 20 910 napačna. Prvostopno sodišče še navaja, da je prvostopni upravni organ svojo odločitev oprl tudi na izdano nepravnomočno zavezujočo informacijo, vendar tožena stranka svojo odločbo ni oprla na sporno zavezujočo informacijo, temveč je glede na ugotovljeno dejansko stanje svojo odločbo utemeljila z pravilno uporabo materialnega prava, zato je njena odločba pravilna in zakonita.

Tožeča stranka je dne 8.12.2004 vložila pritožbo, dne 9.12.2004 pa še dopolnitev pritožbe. V pritožbi uveljavlja pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS ter kršitve ustavnih pravic po 22. in 25. členu Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je dejansko stanje sporno (zmotno in nepopolno ugotovljeno), zato bi tako sodišče kot pred tem upravni organ moral razpisati ustno obravnavo, katere opravo je tožeča stranka izrecno zahtevala. Pri izdaji sodbe naj bi sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki 1. odstavka 399. člena ZPP. Izpodbijana sodba ni obrazložena, sodišče je sledilo obrazložitvi tožene stranke, ki v bistvenih delih ni bila obrazložena, zato tožnik ni mogel vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Zato sta tožniku kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva kot tudi pravica do argumentirane sodbe. V postopku izdaje zavezujoče informacije naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Zavezujočo informacijo je izdal stvarno in krajevno nepristojen organ.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožnikova pritožba, ki je bila vložena 8.12.2004, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. dostavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revident je dopolnitev pritožbe, sedaj revizije, vložil dne 9. 12. 2004. Ker mu je bila prvostopenjska sodba vročena 23. 12. 2004, je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe (2. odstavek 70. člena ZUS) potekel dne 8.12.2004. V roku je tožnik vložil pritožbo (ki se sedaj obravnava kot revizija), ne pa tudi dopolnitve pritožbe. Zakonsko ni izrecno določeno, kako ravnati z dopolnitvami, ki so vložene po izteku roka za vložitev vloge. Glede na 89. člena ZUS-1 se prepozna revizija zavrže. Do enake pravne posledice je pripeljala tudi prepozna vložitev pritožbe po ZUS (1. odstavek 343. člena ZPP in 16. člen ZUS). Z 89. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil svojo voljo, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev revizije kot pravnega sredstva. Ker to velja za pravno sredstvo kot takšno, mora do enake posledice voditi tudi njena dopolnitev, če je vložena po preteku roka. Vrhovno sodišče RS dopolnitve vloge ni zavrglo, saj ne gre za samostojno novo vlogo, temveč zgolj za dopolnitev že prej vložene vloge. Ker pa je po preteku roka pravica do vložitve dopolnitve revizije ugasnila, je Vrhovno sodišče RS ni upoštevalo in njenih razlogov ni presojalo (enako sodba vrhovnega sodišča X Ips 749/2004).

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora, ki jih uveljavlja revident, ni podan.

Po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS opustitev izvedbe glavne obravnave predstavlja bistveno kršitev le, v kolikor je to vplivalo ali bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To je v primerih, ko sodišče glavne obravnave ne opravi, čeprav je potrebno zaradi razjasnitve dejanskih navedb, z izvedbo predlaganih dokazov razjasniti tiste sporne prvine dejanskega stanja, ki so bistvene za pravilno in zakonito odločbo. Iz tožbenih navedb tožeče stranke, sedaj revidenta, izhaja, da bistvenih prvin dejanskega stanja, na katerih temelji odločba tožene stranke ni izpodbijal in oprave glavne obravnave kot tudi izvedbe dodatnih dokazov ni predlagal. Prerekal je le uvrstitev v carinsko tarifo. Tudi revizijske navedbe, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno so pavšalne, saj revident ne pove glede katerih ključnih dejanskih okoliščin naj bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zaradi navedenega in ker je bilo v postopku dejansko stanje ugotovljeno izključno na podlagi tehnične dokumentacije, ki jo je v pritožbenem postopku predložila tožeča stranka, po presoji revizijskega sodišča neizvedba glavne obravnave v tem postopku ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Ker iz predloženih listin ne izhaja, da bi članice sodnega senata, ki je v tem upravnem sporu odločal o zadevi, sodelovale v upravnem postopku, ki sta ga vodila upravni organ prve stopnje in tožena stranka, niso bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Revident sodelovanja oziroma odločanja v predhodnem postopku niti ne zatrjuje, pravi le, da naj bi bile članice sodnega senata zaposlene pri toženi stranki. Samo dejstvo zaposlitve pri toženi stranki, ob tem, da v konkretnem upravnem postopku članice senata niso sodelovale, pa v skladu z sprejeto sodno prakso vrhovnega sodišča kot tudi Ustavnega sodišča, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

V skladu s 86. členom ZUS-1 je revizijsko sodišče materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe preverilo tudi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je bilo v postopku materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker bazne postaje v Kombinirani nomenklaturi carinske tarife (v nadaljevanju KNCT) niso poimenovane, je bila njihova uvrstitev v carinsko tarifo pravilno izvedena z uporabo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature, ki so del Uredbe o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo (Ur.l. RS, št. 97/1999, prečiščeno besedilo) in Pravil za razvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo carinske tarife, katerega sestavni del so Temeljna pravila za uporabo harmoniziranega sistema nomenklature carinske tarife s komentarjem ter Pravila za razvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife skupaj z opombami, kar vse je sestavni del Navodil za razvrščanje blaga v carinsko tarifo ( Ur. l. RS, št. 77/99, v nadaljevanju Navodil). Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je potrebno pri uvrstitvi baznih postaj gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov in ugotoviti funkcijo celote v smislu določil opomb 3, 4, ter 2 (b) k XVI oddelku Navodil, z sočasno uporabo Temeljnih pravil 1, 4 in 6, katerih uporabo sta sodišče in tožena stranka pravilno utemeljila. Po presoji revizijskega sodišča mobilni telefonski sistem, katerega sestavni del so tudi bazne postaje, nedvomno ustreza pojmovanju kombinirane opreme v smislu opombe 3 k XVI oddelku navodil. Hkrati pa gre za opremo v smislu opombe 4 k XVI oddelku Navodil, to je opremo, ki je sestavljena iz več komponent, katerih namen je, da skupaj prispevajo k jasno definirani funkciji iz posameznih tarifnih številk 84. in 85. poglavja, to je vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki, ki je kot taka definirana v komentarju k tarifni podštevilki 8517 30. Zato se v skladu z opombo 3 in 4 k XVI oddelku navodil, vse komponente štejejo za celoto in uvrščajo v tarifno številko, ki ustreza funkciji celote.

Ker je funkcija celotnega GSM mobilnega sistema, katerega integralni del so tudi bazne postaje, (ki same zase ne morejo opravljati funkcije razdelitve signala od klicatelja do klicane osebe temveč so vmesnik med centralo in naročnikom in omogočajo mobilnost naročnikov in ki v KNCT niso izrecno poimenovane), vzpostavljanje veze med točno določenimi uporabniki in skrb za nemoten pogovor med uporabniki, kar je tudi funkcija centrale žičnega telefonskega omrežja, ki je za razliko od baznih postaj v KNCT izrecno poimenovana, je tudi po presoji revizijskega sodišča uvrstitev v tarifno številko 8717 30 009 KNCT - druge telefonske centrale za telefonijo, pravilna.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje tožniku pojasnilo zakaj uvrstitev spornega blaga v tarifno številko 8525 20 910 KNCT ni ustrezna in jih v izogib ponavljanja ne navaja ponovno.

Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo revidentove ustavne pravice do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva po 22. in 25. členu Ustave RS ter 6. člen EKČP. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnika in se do njih v zadostni meri opredelilo. Do navedb, ki za odločitev niso bistvene in do očitno neutemeljenih navedb, pa se sodišče ni dolžno opredeliti.

Ker po 2. odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Predlog revidenta, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 92. člena ZUS- 1 zavrnilo neutemeljeno revizijo.