Jedro

Toženka je pravilno odločila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 se glasi na tožnika, njemu je bil tudi vročen, tožnik pa zoper njega ni vložil pravnega sredstva. Tako se davčna izvršba ni opravila proti komu, ki ni davčni dolžnik, in tudi ne gre za izvršbo, ki ni dovoljena.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo in sklepom zavrnila tožnikovo vlogo za ustavitev davčne izvršbe, začete s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4937-2928/2018-1 z dne 30. 11. 2018, in razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj ter zavrgla tožnikovo zahtevo za vračilo izterjanih sredstev po istem sklepu o davčni izvršbi.

2.Iz obrazložitve akta izhaja, da izvršbe po zgoraj navedenem sklepu o izvršbi ni mogoče ustaviti iz razloga, ker je ta že končana. Sklep o davčni izvršbi je bil v celoti realiziran in znesek zarubljene terjatve v višini 13.176,17 EUR nakazan na predpisan račun, in sicer 20. 12. 2018. Ustavitev izvršbe po 155. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se nanaša na primere, ko je izvršba v teku (ko sklep o davčni izvršbi še ni bil realiziran). V konkretnem primeru pa tudi sicer ni podan nobeden od v 155. členu ZDavP-2 naštetih pogojev za ustavitev davčne izvršbe in s tem tudi za razveljavitev izvršenih dejanj v postopku. Dejansko stanje je namreč drugačno kot v štirih postopkih davčne izvršbe, vodenih pod številko DT 4937-870/2017, čeprav so bili tudi ti postopki začeti na podlagi istega zaprosila in istega izvršilnega naslova. V zadevi tudi ni bila odpravljen izvršilni naslov v državi prosilki. Organ države prosilke tudi ni umaknil zahteve za izterjavo ali podal razlogov, ki bi narekovali ustavitev postopka izvršbe z odpravo vseh že opravljenih dejanj v postopku. Ker izterjava tudi ni zastarala, ob tem pa tožnik ni podal nobenega argumenta za trditev, da izvršba ni bila dovoljena ali da je obveznost ugasnila na kakšen drug način, pogoji za ustavitev davčne izvršbe niso izpolnjeni.

3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zoper odločbo zavrnilo in pritrdilo razlogom davčnega organa, da tožnik ni izkazal pogojev za ustavitev postopka davčne izvršbe. Dodatno je obrazložilo pristojnosti države prosilke v zvezi s postopki izvršbe in pristojnosti organa v zaprošeni državi članici.

4.Tožnik se z odločitvijo davčnega organa ne strinja in jo izpodbija v zavrnilnem delu (odločbo). Zatrjuje, da se je glede izvršilnega naslova države prosilke v vseh ostalih izvršilnih postopkih, razen v tem, ki je predmet tega spora, izkazalo, da ni bilo predloženo dokazilo o njegovi vročitvi, enako velja tudi za izvršilni postopek, na katerega se nanaša ta spor. Država prosilka ni izkazala, da je bila izpolnjena procesna predpostavka za začetek in vodenje postopka davčne izvršbe, zato ta ne bi smela biti dovoljena. Sklicuje se na 5. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP‑2. Nepomembno je, ali je dolžnik oziroma dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarjal, saj se izvršba sploh ne bi smela začeti. Dejansko stanje je bilo enako v vseh postopkih davčne izvršbe, pri čemer so se postopki pričeli na podlagi istega zaprosila in v nobenem predlagatelj izvršbe ni predložil dokazila o vročitvi izvršilnega naslova. Če nič drugega, bi morala toženka ravnati v skladu z 89. členom ZDavP-2 in začeti obnovo postopka po uradni dolžnosti. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži vračilo stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Glede obnove postopka še pojasnjuje da ne Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne ZDavP-2 za postopek davčne izvršbe ne predvidevata izrednih pravnih sredstev. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Dokazni sklep

6.Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi (prvostopenjska in drugostopenjskega odločba, zahteva za ustavitev izvršbe ter pritožba, A2 do A5) in se nahajajo tudi v upravnem spisu, ki ga je v dokazne namene predložila toženka.

7.Kot nepotreben je sodišče zavrnilo dokazni predlog za tožnikovo zaslišanje. Dejstvo, o katerem bi izpovedal, tj. da mu prvotni izvršilni naslov (odločba britanskega davčnega organa) ni bil vročen, namreč ni pomembno za odločitev sodišča v tem sporu. Ta okoliščina bi bila relevantna v postopku presoje zakonitosti sklepa o davčni izvršbi, izdanega na podlagi zatrjevano nevročenega izvršilnega naslova, ne pa v postopku odločanja o ustavitvi izvršbe.

K I. točki izreka

8.Tožba ni utemeljena.

9.Med strankama niso sporne dejanske okoliščine, ki so v zvezi s potekom davčne izvršbe navedene v izpodbijani odločbi. Iz njih izhaja, da se je zoper tožnika po zaprosilu za izterjavo, ki ga je v postopku mednarodne upravne pomoči podal pristojni organ države prosilke Velike Britanije (HMRC Debt management MARD and NNRU Team), začela davčna izvršba s sklepom o izvršbi z dne 30. 11. 2018 z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih je imel do družbe A., d. o. o., v znesku 13.176,17 EUR. Tožnik zoper sklep o davčni izvršbi ni vložil pritožbe, dolžnikov dolžnik pa je navedeni znesek plačal, skupaj s stroški izvršbe. Z vlogo z dne 19. 10. 2022 (dokaz A4) je tožnik zahteval ustavitev izvršbe po navedenem sklepu o davčni izvršbi in vračilo sredstev po zarubljeni terjatvi. Davčni organ je o navedenih zahtevkih odločil z dvema ločenima odločbama. Predmet tega spora je (zgolj) odločitev o zavrnitvi zahteve za ustavitev izvršbe, ki se je začela na podlagi dokončnega in pravnomočnega sklepa o davčni izvršbi.

10.Ustavitev davčne izvršbe je samostojen pravni institut, in sicer se davčna izvršba ustavi, če je podan kateri izmed v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 taksativno določenih razlogov. Na navedeni pravni podlagi davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: 1. je davek plačan; 2. davčna izvršba ni dovoljena; 3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4. predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; 5. je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; je pravica do davčne izvršbe zastarala; 7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način.

11.Sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 je postal pravnomočen, kar med strankama ni sporno. Zato ni nepomembno, ali je tožnik vložil pritožbo oziroma njegov dolžnik ugovarjal zoper izdan sklep o davčni izvršbi. Davčni organ je namreč prejel zaprosilo tujega davčnega organa in v skladu z 231. členom ZDavP‑2 začel postopek davčne izvršbe. Za poplačilo dolga je izdal več sklepov o davčni izvršbi, ki so se glasili na različna sredstva izvršbe. Tožnik je pritožbo (in tožbo v zadevi I U 2269/2018) vložil zgolj zoper nekatere od njih (sklepe izdane pod št. DT 4937-870/2017), z njo uspel ter dosegel njihovo odpravo in s tem razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj. Učinka odprave konkretnega upravnega akta pa ni mogoče širiti na drug upravni akt, konkretno sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018, s katerim je bilo odločeno, da tožnikova davčna obveznost še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na dolžnikovo denarno terjatev. Navedeni sklep o davčni izvršbi je tako postal ne le formalno, ampak tudi materialno pravnomočen. Materialna pravnomočnost pa veže organ tudi če gre morebiti za nezakonit upravni akt (glej 158. člen Ustave).

12.Navedeno pomeni, da se tožnik v obravnavani zadevi ne more uspešno sklicevati na odpravo drugih sklepov o davčni izvršbi in na tej podlagi zahtevati ustavitve davčne izvršbe po sklepu, ki v postopku s pravnimi sredstvi ni bil odpravljen ali spremenjen. ZDavP-2 davčnemu organu namreč ne prepoveduje izdaje več sklepov o davčni izvršbi, ki se nanašajo na isti izvršilni naslov, če dolgovana obveznost po prejšnjih sklepih o izvršbi ni plačana oziroma ni plačana v celoti. Vsak od sklepov o izvršbi pa je samostojen upravni akt v smislu, da ga dolžnik lahko izpodbija z zakonsko predvidenimi pravnimi sredstvi.

13.Toženka je torej po presoji sodišča pravilno odločila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 se glasi na tožnika, njemu je bil tudi vročen, tožnik pa zoper njega ni vložil pravnega sredstva. Tako se davčna izvršba ni opravila proti komu, ki ni davčni dolžnik, in tudi ne gre za izvršbo, ki ni dovoljena (2. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Po sodni praksi se namreč davčna izvršba šteje za nedovoljeno, če se je začela, pa pred tem ni bila dovoljena (npr. ni bilo izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

14.Podana ni niti okoliščina iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, na katero se izrecno sklicuje tožnik, torej da bi bil izvršilni naslov naknadno, to je po izdaji sklepa o davčni izvršbi, pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Tožnik trdi, da odločba britanskega davčnega organa ni postala izvršljiva. Vendar, kot že navedeno, je to ugovor, ki bi ga tožnik moral uveljavljati v postopku davčne izvršbe, ki se je zoper njega začela na podlagi zaprosila tuje države. Toženka pa je tudi pojasnila, da britanski davčni organ nikoli ni umaknil zaprosila za izterjavo davčnih obveznosti v Sloveniji, zato tudi ni podan razlog za ustavitev izvršbe po 4. točki prvega odstavka 155. člena ZDavP-2. Da bi pravica do izvršbe zastarala oziroma bi obveznost ugasnila kako drugače, pa tožnik niti ne trdi.

15.V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na 89. člen ZDavP-2, ki ureja obnovo postopka, pa sodišče zgolj pojasnjuje, da davčni zavezanec ne more od organa zahtevati odločanja po uradni dolžnosti, saj gre za primere odločanja, ko to zahteva javni interes.

16.Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa v navedenem delu neutemeljeni. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

17.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Druga odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za vračilo zarubljenih denarnih sredstev, je predmet upravnega spora pod opr. št. I U 471/2023.

2Enako Upravno sodišče v sodbi I U 1047/2020-14 z dne 28. 8. 2023.

3Glej sodbo tukajšnjega sodišča I U 892/2019-13 z dne 7. 5. 2021, 16. točka obrazložitve.

4Iz enotnega izvršilnega naslova, ki je v upravnem spisu, v tej zvezi izhaja, da je bila odločba britanskega davčnega organa vročena tožniku, kakor to zahteva nacionalna zakonodaja države prosilke, v nadaljevanju pa je mogoče razbrati, da datum vročitve izvršilnega naslova v državi prosilki ni na razpolago.