Jedro

Ni podlage za denacionalizacijo, če je pravica uporabe na stavbnem zemljišču prenehala z odločbo občine na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur.l. SRS, št. 19/76) in je bila tudi izplačana ustrezna odškodnina, ni na prenehala na podlagi predpisa iz 9. točke 3. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1385/99-6 z dne 25.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.8.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote C. z dne 6.8.1998, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za denacionalizacijo. Tožena stranka je ugotovila, da je bilo pravni prednici tožnika na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč nacionalizirano zemljišče parc. št. 1088, 1089 in 134, vse k.o. R., stavba na zemljišču parc. št. 134 pa ni bila nacionalizirana in je ostala v lasti A.D. Razlaščenka je obdržala posest na nacionaliziranih stavbnih zemljiščih do svoje smrti, pravico brezplačnega uživanja na teh zemljiščih pa sta podedovala leta 1971 njena nečaka, tožnik M.D. in M.S. Tožniku je bila pravica uporabe na zemljišču odvzeta z odločbo SO C. z dne 27.7.1979, M.S. pa je svojo pravico na podlagi sporazuma z dne 14.9.1974 prenesla na Občino C. Tožnik, ki je pravico uporabe podedoval, ne more biti denacionalizacijski upravičenec, saj mu premoženje ni bilo podržavljeno neodplačno na podlagi predpisa, izdanega do 7.4.1963. V njegovo korist pa se tudi ne more vzpostaviti lastninska pravica na stavbnem zemljišču, na katerem ima sicer pravico uporabe, saj gre ta pravica po določbi 31. člena ZDen le prejšnjemu lastniku podržavljene nepremičnine. Pravni prednici tožnika pa tudi ni mogoče priznati položaj upravičenke, saj bi s tem vzpostavili stanje pred zapuščinskim postopkom, kar pomeni, da bi posegli v pravnomočno končano dedovanje po njej. Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru po ZDen ni možno vračanje podržavljenega zemljišča. Po 32. členu ZDen je namreč možno vrniti nezazidano stavbno zemjišče le upravičencu - prejšnjemu lastniku zemljišča, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno in tudi odvzeto iz uporabe na način iz ZDen. Ni pa po navedeni odločbi mogoča vrnitev podržavljenega zemljišča upravičencu - prejšnjemu lastniku, ki je imel na podržavljenem zemljišču pravico uporabe in mu ta ni bila odvzeta, temveč je bila ta pravica in nepremičnine, na katere se je nanašala, predmet dedovanja. Pri denacionalizaciji je treba izhajati iz položaja osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način, ki ga je ZDen opredelil kot krivičnega. V primerih podržavljenja po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je prejšnji lastnik namesto lastninske pravice pridobil pravico uporabe na nacionaliziranih zemljiščih. Ta pravica je vsebovala naslednja upravičenja: pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati (takšna upravičenja so enaka upravičenjem, ki jih ima po veljavnih predpisih o temeljih lastninskopravnih razmerjih lastnik). V okviru teh razpolagalnih upravičenj je lahko imetnik pravice uporabe to pravico prenesel na koga drugega s pravnim poslom, ta pravica in z njo nepremičnine, na katere se je nanašala, so bile tudi predmet dedovanja. Čim pa je nekdanji lastnik nacionalizirano premoženje s pravico uporabe prenesel s pravnimi posli na koga drugega oziroma je to pravico podedoval dedič prejšnjega lastnika, je prejšnji lastnik konzumiral pravico uporabe, kot bi ob takem razpolaganju tudi lastninsko pravico, če bi jo imel. Zato tudi ne more uveljavljati vračanja nacionaliziranega premoženja po ZDen, po katerem se vrača le premoženje, ki je bilo odvzeto, kar po presoji sodišča pomeni tudi iz posesti, na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen. V takem primeru prejšnji lastnik ni upravičen do vračanja nacionaliziranega premoženja po ZDen, vračanja po tem zakonu, ko je prejšnji lastnik mrtev, pa ne more uveljavljati njegov pravni naslednik. Pravni naslednik prejšnjega lastnika, ki je na podlagi pravnega posla ali dedovanja pridobil nacionalizirano nepremičnino in pravico uporabe na njej, pa nikoli ni bil njen lastnik, torej mu ni bila podržavljena, temveč mu je bila odvzeta le iz uporabe. Zato v takem primeru pravnemu nasledniku nacionaliziranih stavbnih zemljišč po ZDen ni mogoče vrniti v last, tudi če bi jo še imel v posesti, ZDen pa vračanja pravice ne ureja.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je v primeru, ko je prišlo do spremembe predpisov, kar je ZDen, mogoče posegati tudi v pravnomočne odločbe o dedovanju. Tudi po Zakonu o dedovanju ni ovir za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju, podobno kot se, pri naknadno najdenem premoženju, izda dopolnilni sklep. Tako bi bilo lahko tudi v tem primeru, saj je lastninska pravica večje upravičenje kot pravica uporabe. Če upravičenec ni upravičen do vračila v naravi, pomeni to neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi upravičenci po ZDen. Dodatno navaja, da je bilo premoženje podržavljeno v letu 1959, pravica brezplačnega uživanja pa je bila dodeljena z odločbo SO C. dne 11.4.1968. Ni bila dodeljena pravica uporabe temveč le pravica brezplačnega uživanja, in to šele po devetih letih od podržavljenja. Če sodišče meni, da ni mogoče vračanje po 31. členu ZDen, potem je glede na njegovo obrazložitev možno vračilo na podlagi 32. člena ZDen, saj so bile nepremičnine odvzete iz uporabe in je bila šele kasneje dana upravičencu pravica brezplačnega uživanja. Pravica brezplačnega uživanja ni bila enaka pravici uporabe, sploh pa je ni mogoče enačiti z lastninsko pravico.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmetna stavbna zemljišča so bila A.D. podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), ki je v 9. točki 3. člena ZDen naveden kot podlaga za denacionalizacijo. Za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije pa je pomembno tudi kdaj, in na podlagi katerega predpisa, je bilo podržavljenje zemljišč dejansko izvršeno.

Lastninska pravica na stavbnih zemljiščih je po zakonu iz leta 1958 na podlagi ugotovitvenih odločb prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini ali drugemu uporabniku. Pravica uživanja je šla prejšnjim lastnikom po samem zakonu in je bila v prostem prometu. S kasnejšo zakonodajo, uveljavljeno po 15.2.1968, so bile na novo urejene pravice prejšnjih lastnikov nacionaliziranih zemljišč, ki so po nacionalizaciji leta 1958 na teh zemljiščih obdržali pravico uživanja. Pravica uživanja je bila spremenjena v pravico uporabe, omejen pa je bil pravni promet s temi zemljišči. Bistvena sprememba pa se je nanašala na plačilo odškodnine za odvzeta nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila nacionalizirana po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Novi zakon je predvideval odmero in izplačilo pravične odškodnine, če na dan uveljavitve tega zakona ni obstajala pravnomočna odločba o odškodnini. V obravnavanem primeru je pravica uporabe na navedenih parcelah prenehala z odločbo SO C. z dne 27.7.1979 na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76) in je bila tudi izplačana ustrezna odškodnina. Ni pa prenehala na podlagi predpisa iz 9. točke 3. člena ZDen, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za denacionalizacijo.

Navedbe tožnika glede nedoslednosti v zvezi z navajanjem pravice brezplačnega uživanja in pravice uporabe niso utemeljene glede na pravice razlaščencev, ki jih je določil že Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter kasnejša zakonodaja s tega področja. Neutemeljena pa je tudi navedba tožnika, da bi se lahko posegalo v pravnomočne odločbe o dedovanju, saj upravna odločba ne more spreminjati sodne odločbe.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.