Jedro

Po 72. členu ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 17. 12. 2012 in se mu odmeri pokojnina v višjem znesku. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ovrednotenjem delovnega mesta, ki ga je opravljal v A.. Šlo je za izjemno zahtevno delo v višjem referentskem rangu, za kar je imel ustrezne kvalifikacije. Napake so pri triletnih vrednotenjih in pri njegovi pridobljeni pravici. Vztraja, da so za A. napačno izračunani podatki. Pri odločitvi sodišče ni upoštevalo novih dokazov, ki jih je predložil na glavni obravnavi, zaradi česar je izdalo montirano sodbo. Kršena je bila pravica do proste izbire 18 letnega povprečja osebnih dohodkov za izračun pokojninske osnove. Meni, da starostna pokojnina ni identična z invalidsko pokojnino, saj starostna pokojnina nima dodatka na invalidnost. Zanj, ki je bil invalidsko upokojen po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), bi dodatek na invalidnost znašal 150,00 EUR. Zato je zanj tudi bolj ugodna invalidska in ne starostna pokojnina. Izpostavlja najvišjo odmero pokojnine v višini 85 %. Navaja, da mu ni bila omogočena nobena izbira. Prisilno mu je odvzet letni dodatek po ZUJF-u 2012. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo, da se mu prizna pravica do pokojnine po ZPIZ-1 na podlagi 18 letnega najugodnejšega povprečja plač od 74/75 do 1998 z upoštevanjem invalidskega dodatka, ki mu pripada na podlagi odločbe o invalidski upokojitvi. V 7. točki obrazložitve sodbe je napaka za leto 2003, saj so bili 11 mesecev plačevani prispevki in ne 10 mesecev od februarja do vključno decembra 2003. Kot je razvidno iz podatkov AJPES je v letu 2005 do 2008 plačeval prispevke za nazaj. Manjka pa tudi bistveni razlog, zakaj je obstajala nezmožnost plačevanja prispevkov. Podjetje je vzdrževal še do leta 2008. Sam je ostal brez pomoči Zavoda RS za zaposlovanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 12. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... 1 z dne 17. 9. 2012. S slednjo je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino v znesku 622,99 EUR na mesec od 16. 5. 2012 dalje. V tej zadevi je sporna višina invalidske pokojnine, ker se tožnik ne strinja z zavarovalno dobo, pokojninsko osnovo in tudi s samo odmero invalidske pokojnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo toženca z dne 6. 8. 2012 priznana pravica do invalidske pokojnine od 16. 5. 2012. Na tej podlagi je toženec z odločbo z dne 17. 9. 2012 tožniku odmeril invalidsko pokojnino od 16. 5. 2012. 6. Po 72. členu ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Ta se glede na 39. člen ZPIZ-1 odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove.

7. Glede na določbo 39. člena v zvezi z 72. členom ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje upoštevalo plačo oziroma zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so za tožnika najugodnejše. V času, ko je bil tožnik zaposlen in v delovnem razmerju, to je od 8. 10. 1973 do 30. 11. 1990, je zanj podatke poslal delodajalec skladno s predpisi o matični evidenci. V obdobju, ko pa je bil tožnik sam zavezanec, je bil tudi te podatke dolžan sporočiti tožencu. Iz računalniškega izpisa podatkov, ki so priloga k odločbi organa I. stopnje je razvidno, da je tožnik imel dejansko najvišjo plačo v času, ko je bil zaposlen pri A., saj je povprečje za to obdobje znašalo več kot 1.500,00 EUR mesečno. Višina plače je praviloma odraz zahtevnosti delovnega mesta oziroma dela, kar je glede na te podatke, očitno tudi pri tožniku. Ovrednotenje delovnega mesta in zahtevnosti samega dela je stvar delodajalca in ne toženca Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije oziroma sodišča. Zato ni mogoče upoštevati tožnikove pritožbene navedbe, da se ne strinja z vrednotenjem delovnega mesta, ki ga je opravljal v A.. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju pokojninske osnove upoštevalo plače od začetka zavarovanja, ko je bil zaposlen kot delavec in nato, ko je bil direktor družbe in sam zavezanec za plačilo prispevkov. Ugotovilo je, da je podlaga za izračun 18 letnega najugodnejšega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1974 do 1992, ki so bile valorizirane na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Pritožba neutemeljeno meni, da je bila kršena pravica do proste izbire 18 letnega povprečja plač za izračun pokojninske osnove. Skladno z 39. členom ZPIZ-1 se upoštevajo plače oziroma zavarovalne osnove v zaporednih 18 letih zavarovanja, ki so zanj najugodnejše. 8. Po 8. členu ZPIZ-1 zavarovalna doba predstavlja obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. Glede na izrecno določbo 5. odstavka 7. člena ZPIZ-1 pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Drugače je določeno v 76. členu ZPIZ-1 in sicer, da se višina odstotkov za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu ZPIZ-1. Prišteta doba je fiktivna doba, ki se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in sicer, če je invalidnost nastopila pred dopolnjenim 58 letim starosti predstavlja prišteto dobo 2/3 obdobja med datumom nastanka invalidnosti in datumom, pri katerem bi zavarovanec dopolnil 58 let starosti in 1/2 obdobja med datumom, pri katerem bi dopolnil starost 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in datumom, pri katerem bi dopolnil 58 let starosti (200. člen zakona). Prišteta doba torej predstavlja del obdobja med nastankom invalidnosti in določeno starostjo, ki se upošteva pri odmeri invalidske pokojnine. Prišteto dobo določa ZPIZ-1, v katerem pa ni več določenega dodatka na invalidnost, ki je bil uzakonjen pred tem do 31. 12. 1999. Tožniku, ki je pridobil pravico do invalidske pokojnine od 16. 5. 2012, to je že v času veljavnosti ZPIZ-1, je zato sodišče prve stopnje in pred tem toženec, skladno z določbo 200. člena ZPIZ-1 upoštevalo prišteto dobo, ne pa dodatka na invalidnost, za kar se zavzema pritožba. Prišteta doba je nadomestila po prej veljavnem zakonu določeno pravico do dodatka na invalidnost, ki se je zavarovancem pri odmeri invalidskih pokojnin priznaval v določenem odstotku, ne pa v obliki dodatnih let fiktivne dobe, kot po ZPIZ-1. Ker ni podlage za priznanje pravice do dodatka na invalidnost, se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da bi ta znašal 150,00 EUR. Neutemeljeno pa tožnik navaja tudi odmero invalidske pokojnine v višini 85 %, ker se takšna odmera nanaša na odmero po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Po tem zakonu je imel zavarovanec pravico do dodatka na invalidnost v primeru, ko na podlagi pokojninske dobe odmerjena pokojnina ni dosegala 85 % pokojninske osnove.

9. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe v zvezi z odmernim odstotkom in priznano delovno dobo oziroma plačanimi prispevki. Podatke o plačanih prispevkih je preveril revizor toženca in ugotovil, da so bili v letu 2003 plačani prispevki za 10 mesecev. Po določbi 191. člena ZPIZ-1 se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancem na podlagi pokojninske dobe, za katero bi morali sami plačati prispevek, upošteva pokojninska doba, za katero je bil plačan prispevek. Če je bil za določeno obdobje plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Gre za povsem jasno določbo, da se v zavarovalno dobo vštejejo obdobja, za katera so bili plačani predpisani prispevki in da se v primeru, če prispevki niso plačani v celoti, v zavarovalno dobo šteje le sorazmerni del zavarovalne dobe. Pomeni tudi, da je pomembno od katere osnove so bili plačani prispevki in če so bili plačani v pravilni višini. Ni pa nobene podlage, da se v postopku ugotavljanja pokojninske dobe ter o plačanih prispevkih upošteva tudi razlog, zaradi katerega prispevki niso bili plačani. Torej ni mogoče upoštevati, če je šlo za višjo silo ali uničenje tožnikovega podjetja ali za dejstvo, ki ga navaja v pritožbi, da je ostal brez pomoči Zavoda RS za zaposlovanje.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.