Jedro

ZZZDR daje podlago, da zakonec v okviru svoje avtonomnosti v času trajanja zakonske zveze napravi osebne dolgove za svoje potrebe ali skupni dolg v zvezi s skupnim premoženjem. Avtonomija zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev glede upravljanja s skupnim in posebnim premoženjem je tako kljub kogentnosti določb še vedno podana v zadostni meri. Takšna ureditev je skladna s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS.

Kadar eden od zakoncev izvaja posle povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca, vendar je to soglasje lahko dano tudi konkludentno. Kot konkludentna privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca, oziroma toleriranje, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve.

Morebitno negospodarno ali neustrezno ravnanje zakonca, ki je sklenil pravni posel, ali njegova prekoračitev dogovora med zakoncema, je nato predmet njunega notranjega razmerja in drugemu zakoncu ne daje možnosti, da se razbremeni nerazdelne obveznosti do upnika. Toženka bi bila tako zavezana povrniti dolg tožniku tudi v kolikor sama ne bi sodelovala pri dogovoru, pa bi takšen dogovor sklenil njen zunajzakonski partner sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.509,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh, ter (II) toženki naložilo, naj tožniku v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 856,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka pravočasno vložila pritožbo. Pritožuje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen ter tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V pritožbi navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ne šteje za odločilno, ali je dogovor s tožnikom sklenila tudi toženka ali le priča A. A. ter stališče, da je za zadevo bistveno le, da gre za dolg tožnika v zvezi s skupnim premoženjem in posledično za obveznost, za katero odgovarjata zakonca nerazdelno, kot to določa drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Četudi bi šlo za dolg v zvezi s skupnim premoženjem, to samo po sebi ne zadošča za sklep, da je za vračilo dolga podana nerazdelna odgovornost obeh zakoncev. Pri razlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja in obveznosti. Ustavno odpustno je tako naprtiti obveznost še komu drugemu le, če je bilo posojilo ali dolg posledica skupne odločitve. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1292/08-17 z dne 10. 9. 2009, v kateri je sodišče navedlo, da že iz narave oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari izhaja, da sta v lastninskih razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov, vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju. V obravnavanem primeru 33. člen Ustave RS izključuje takšno razlago drugega odstavka 56. člena ZZZDR, po kateri bi samo po sebi zadoščalo za sklep, da je za vračilo posojila, ki ga v zvezi s skupno stvarjo najame zakonec brez soglasja drugega zakonca, samodejno podana nerazdelna odgovornost obeh zakoncev. Povzema nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje glede sklenjenega Sporazuma o delitvi skupnega premoženja z dne 16. 10. 2018 (priloga B2), dnevnika (priloga B9), računov (pod prilogama A2 in A3) ter glede primopredajnega zapisnika (priloga B6), kjer ni omenjen nikakršen dolg tožnika do toženke. Navaja, da toženka za domnevni dolg do tožnika ni vedela, zato ne gre za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem po drugem odstavku 56. člena ZZZDR, ampak za obveznost po prvem odstavku 56. člena ZZZDR. Podana je tudi kršitev proste dokazne ocene po 8. členu ZPP, saj dokazne ocene sploh ni. Izvedeni dokazi v sodbi so le povzeti. Sodišče prve stopnje ne navede razlogov zakaj sledi posameznim pričam in jih šteje za verodostojne, prav tako ni dokazne ocene vseh dokazov skupaj, upoštevaje uspeh celotnega postopka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, zakaj je izpovedba tožnika verodostojna, izpovedba toženke pa neverodostojna. Ni pojasnilo kako je ocenilo dokaze in nesporna dejstva iz katerih izhaja, da je bil domnevni dolg plačan iz sredstev kredita. Ni se opredelilo do primopredajnega zapisnika (priloga B6) in do dejstva, da sta bila oba računa (priloga A2 in A3) plačana z gotovino. Sodišče je nekritično ocenilo izpovedbo priče A. A. Prav tako ni z ničemer obrazložilo zakaj meni, da je bila toženka udeležena pri dogovoru s tožnikom. Ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o dokazni oceni je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve, razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. V konkretnem primeru je tožnik od toženke zahteval povrnitev polovice stroškov nakupa izolacije v znesku 719,97 EUR ter oken in vrat v znesku 2.299,49 EUR, ki jih je tožnik plačal ob prenovi hiše toženke in tožnikovega sina A. A., ki sta bila v času plačila računov zunajzakonska partnerja. Sodišče prve stopnje je razmerje pravdnih strank presojalo na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR, ki določa, da za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem ter tožbenemu zahtevku ugodilo tudi ob uporabi določb 239. in 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer da: - sta toženka in tožnikov sin A. A. bivša zunajzakonska partnerja, ki sta v času svoje zveze pretežno s kreditom kupila hišo na naslovu ... in je bila predmetna hiša njuno skupno premoženje, - je tožnik sklenil dogovor s toženko in tožnikovim sinom A. A., da zanju kupi material in založi denar, ki sta se mu ga zavezala povrniti do konca leta 2018, - je tožnik za obnovo hiše poravnal strošek nakupa izolacije v znesku 719,97 EUR ter strošek oken in vrat v znesku 2.299,49 EUR, - tožnik plačilo ni opravil z denarjem iz kredita toženke in tožnikovega sina A. A., ampak z lastnim denarjem, - tožnik od toženke ali sina ni prejel nobenega denarja za obnovo hišo oziroma mu založeni znesek za izolacijo, okna in vrata ni bil povrnjen.

8. Glede na takšne dejanske ugotovitve, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. V skladu z 52. členom ZZZDR zakonca s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno, lahko pa se dogovorita, da to počne le eden izmed njiju, pri čemer mora ta upoštevati koristi drugega zakonca. Na podlagi 56. člena ZZZDR za svoje obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze, in za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju, oba zakonca pa nerazdelno odgovarjata za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba, torej za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. Skladno s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po ZZZDR, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, zato so določbe smiselno enako uporabljive tudi za toženko in tožnikovega sina A. A., ki sta bila v relevantnem obdobju zunajzakonska partnerja. Kljub kogentnosti režima skupnega premoženja zakoncev, tako ne velja domneva, da so prav vse obveznosti, ki jih prevzame eden ali drugi zakonec v času trajanja zakonske zveze, nastale v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za tekoče potrebe družine. ZZZDR ločuje na eni strani med obveznostmi, ki jih zakonec prevzame sam in zanje tudi odgovarja sam, in na drugi strani med obveznostmi, ki jih prevzame bodisi v dogovoru z drugim zakoncem, bodisi v zvezi s skupnim premoženjem, bodisi sam za tekoče potrebe družine, za katere pa odgovarjata oba zakonca nerazdelno, kot v predmetni zadevi. ZZZDR tako daje podlago, da zakonec v okviru svoje avtonomnosti tudi v času trajanja zakonske zveze napravi osebne dolgove za svoje potrebe ali skupni dolg v zvezi s skupnim premoženjem. Avtonomija zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev glede upravljanja s skupnim in posebnim premoženjem je tako kljub kogentnosti določb še vedno podana v zadostni meri. Takšna ureditev je skladna s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS ter v ničemer v nasprotju z razlogi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1292/08-17 z dne 10. 9. 2009. 9. V obravnavani zadevi je nedvomno šlo za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za obveznost, ki sta jo sprejela oba zunajzakonska partnerja, za katero pa skladno z določbo drugega odstavka 56. člena ZZZDR odgovarjata nerazdelno. Pri pravnem poslu, kot je obravnavani, so namreč podane vse okoliščine, ki utemeljuje takšen zaključek sodišča prve stopnje, saj je šlo za skupni namen, potrebe in odločitev zunajzakonskih partnerjev, denar je bil porabljen za skupno premoženje, odločitev pa sprejeta v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Ker toženka, niti tožnikov sin A. A., tožniku plačanega stroška za izolacijo, okna in vrata še nista vrnila, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika utemeljeno ugodilo.

10. Pretežni del pritožbenih navedb glede zmotne uporabe materialnega prava temelji na izhodišču, da toženka takšnega dogovora s tožnikom ni sklenila oziroma zanj ni vedela, kar je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je v tč. 11 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je pri dogovoru s tožnikom bila udeležena tudi toženka, ki pa je pričakovala, da bo to plačano iz kredita. V zvezi s tem toženka v pritožbi navaja, da domnevni dolg tožnika ni bil omenjen v Sporazumu o delitvi skupnega premoženja z dne 16. 10. 2018 (priloga B2), da iz dnevnika porabljenega kredita izhaja tudi postavka okna 1.400,00 EUR in vrata 800,00 EUR (priloga B9), da je iz kredita ostalo tudi dovolj denarja za plačilo stroška izolacije, da tožnik dolga ni omenil ob sestavi primopredajnega zapisnika (priloga B6) ter da je tožnik vedel za razpravo pri notarki pa domnevno sporni dolg v notarski zapis ni bil vključen, s čimer izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v smeri, da tožnica ni sodelovala pri dogovoru in takšen dolg ne obstaja, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti ni dovoljen (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče do tega dela pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da toženka za domnevni dolg do tožnika ni vedela, zato pri vrnitvi dolga ne gre za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem za katero odgovarjata nekdanja zakonca nerazdelno po drugem odstavku 56. člena ZZZZDR, pač pa za obveznost po prvem odstavku 56. člena ZZZDR. Prvi odstavek 56. člena ZZZDR na katerega se sklicuje pritožnica takšne situacije kot je v predmetni zadevi sploh ne ureja, ampak določa premoženjski režim za obveznosti nastale pred in po zakonski zvezi, in sicer da za svoje obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze in za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju. V predmetni zadevi pa je šlo za obveznosti nastale v času trajanja zunajzakonske skupnosti, zato navedeni prvi odstavek 56. člena ZZZDR ni relevanten.

12. Pravilno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da niti ni odločilno, ali je toženka vedela za dogovor s tožnikom ali je vedel le tožnikov sin A. A., saj se zakonec, ki se ni morebiti sam ni zavezal oziroma ni sklenil dogovora z upnikom, obveznosti do upnika v zvezi s skupnim premoženjem ne more razbremeniti s sklicevanjem na to, da za za takšen dogovor ni vedel. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da kadar eden od zakoncev izvaja posle povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca, vendar je to soglasje lahko dano tudi konkludentno. Kot konkludentna privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca, oziroma toleriranje, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve. Pomen zakončevega izrecnega soglasja je odvisen tudi od pomena posla, ki ga drugi zakonec sklepa. Interesi zakonca, ki ne upravlja skupnega premoženja, so tako načelno v zadostni meri zavarovani le, če pri teh poslih soodloča. Vendar pa se, ko je dogovor očitno sklenjen za pridobivanje skupnega premoženja, zlasti za gradnjo ali nakup skupne nepremičnine, kljub temu, da je šlo za posel, ki ga je sklenil le eden od zakoncev, šteje, da je drugi zakonec s sklenitvijo pogodbe konkludentno soglašal. Morebitno negospodarno ali neustrezno ravnanje zakonca, ki je sklenil pravni posel, ali njegova prekoračitev dogovora med zakoncema je nato predmet njunega notranjega razmerja in drugemu zakoncu ne daje možnosti, da se razbremeni nerazdelne obveznosti do upnika.1 Toženka bi bila tako zavezana povrniti dolg tožniku tudi v kolikor sama ne bi sodelovala pri dogovoru, pa bi takšen dogovor sklenil njen zunajzakonski partner A. A. sam (takšno dejansko stanje sicer niti ne izhaja iz izpodbijane sodbe), zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za odločilno ali je dogovor sklenila tudi toženka ali le priča A. A. 13. Toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o dokazni oceni, posameznih dokazih ter listinah, zaradi česar sodbe ni moč preizkusiti. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Ni res, da je podana kršitev proste dokazne ocene opredeljene v 8. členu ZPP, da so izvedeni dokazi le povzeti ter v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje izpovedbi tožnika, toženke in pričama B. B. in A. A. sledi oziroma jim ne sledi. Sodišče prve stopnje je v tč. 7., 8., 10., in 11. izpodbijane sodbe zadostno pojasnilo razloge, zakaj določenim izpovedbam ne sledi oziroma jim sledi in v katerem delu. Četudi sodišče prve stopnje izrecno ni navedlo, da šteje izpovedbo tožnika za verodostojno, izpovedbo toženke pa za neverodostojno, to ne pomeni, da dokazne ocene ni napravilo, ali da je brez racionalne argumentacije samovoljno ocenilo dokaze. V tč. 7., 8., 10., in 11. obrazložitve izpodbijane sodbe je podana vsebinska dokazna ocena verodostojnosti posameznih izpovedb strank in prič, sodišče prve stopnje pa je za svojo odločitev podalo razumne in prepričljive razloge. Izpovedbo tožnika in tožnice ter zaslišanih prič je nadalje dokazno ocenilo tudi v povezavi s preostalimi listinskimi dokazi in naredilo celovito medsebojno skladno dokazno oceno vseh dokazov skupaj. Izvedeni dokazi tako niso le povzeti, ampak jih je sodišče prve stopnje tudi kritično ovrednotilo ter podalo vsebinsko argumentirane razloge za svojo odločitev.

14. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nesporno ugotovljenega dejstva, da so bili računi plačani z gotovino. V tč. 6 izpodbijane sodbe je jasno navedlo, da je tožnik oba računa (priloga A2 in A3) plačal z gotovino ter nadalje obrazložilo, da na podlagi preostalih dokazov ni ugotovilo, da bi toženka ali tožnikov sin A. A. za plačilo teh računov tožniku izročila gotovino, ali sploh kakšen drug denar. V tč. 9 je tudi pojasnilo, da bi bil dvig denarja z bančnega računa A. A. pomemben indic, da je okna in vrata že plačal, vendar je toženka dokazni predlog za poizvedbo na banki umaknila, tožnik pa je bančni izpisek (priloga A10) predložil prepozno, zato ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

15. Nadalje pritožba ne pojasni v čem je relevantna vzročna zveza med tem, da naj bi tožnik vedel za sestanek pri notarki, pa ni zahteval, da se slednje zapiše v predmet notarskega zapisa pri katerem sam ni bil niti prisoten, niti ni bil stranka sporazuma. Sicer se je sodišče prve stopnje v tč. 8 izpodbijane sodbe obširno opredelilo do okoliščin v zvezi s sklenjenim notarskim sporazum med toženko in pričo A. A. Toženka navaja, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do primopredajnega zapisnika z dne 18. 10. 2018 (priloga B6) iz katerega je razbrati katere stvari je priča A. A. vzel iz hiše, pri čemer ponovno ne pojasni kakšno pravno relevantno vzročno zvezo naj bi to imelo v zvezi s predmetnim sporom ali je toženka tožniku že povrnila denar za izolacijo, okna in vrata. Z navedbami, da ob priliki tega obiska, ko se je sestavil primopredajni zapisnik, toženki ni bil omenjen nikakršen dolg, pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ni dovoljen pritožbeni razlog. Udeležbo toženke pri dogovoru s tožnikom je sodišče prve stopnje obrazložilo in utemeljilo s tem, da je toženka sama sodelovala pri obnovi hiše, zato tudi v tem delu ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo dejanskih ugotovitev, ki predstavljajo pravno odločilna dejstva.

16. S pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni dovolj kritično presojalo izpovedbo priče A. A., ki naj bi bila v nasprotju z listinskimi dokazi ter da ni pojasnilo preostalih dokazov, ki naj bi nesporno kazali na to, da je bil domnevni dolg tožnika dejansko plačan iz viška kredita (pri čemer pritožba teh dokazov niti ne konkretizira), se toženka zavzema za drugačno dokazno oceno, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi, ki pa ni dovoljen in upoštevan pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Toženka svoje navedbe tako skuša prikazati kot uveljavljanje procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar gre po vsebini le za nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene.

17. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, pa tudi ne drugih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

18. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom ni prispevala k rešitvi te zadeve.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 200/2015 z dne 08.12.2016, sodbo VS RS II Ips 426/2004 z dne 12. 1. 2006 ter sodbo in sklep VS RS II Ips 157/1999 z dne 20. 1. 2000.