Jedro

Zagovornica napačno šteje, da telefonska prijava oškodovanke ne pomeni predloga za pregon, saj je takšno stališče v nasprotju z drugim odstavkom 53. člena ZKP in drugim odstavkom 147. člena ZKP.

V primeru očitka obdolžencu, ki zajema tudi časovno obdobje v mesecu novembru 2019, gre za (bistveno) isto kaznivo ravnanje, za katerega je bil zoper A. A. že pravnomočno zaključen prekrškovni postopek z izrečeno globo.

Zato je sodišče druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe, in sicer v tretji vrstici besedo "novembra" nadomestilo z besedo "decembra". Tako prilagojeno časovno obdobje očitanega kaznivega dejanja izpušča očitek, ki je že zajet s pravnomočno odločbo o prekršku, zaradi zmanjšanja količine kriminalne dejavnosti pa je bilo treba ustrezno znižati tudi v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v odločbi o krivdi, tako da se v opisu kaznivega dejanja v tretji vrstici izreka beseda „novembra“ nadomesti z besedo: „decembra“, in - v odločbi o kazenski sankciji, tako da se v pogojni obsodbi določena kazen 6 (šest) mesecev zapora zniža na 5 (pet) mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožba zagovornice obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zaradi česar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno šestmesečno zaporno kaznijo in dveletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 3,96 EUR, potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bo višina stroškov znana. Obdolžencu je bilo naloženo tudi plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je bila oškodovanka B. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitve pravice do svobodnega gibanja iz 32. člena Ustave. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožbo zavrne, podrejeno pa predlaga oprostitev obdolženca ter odločitev, da vsi stroški, vključno s stroški obdolženca ter njegove zagovornice, bremenijo proračun.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je oškodovanka B. B. 29. 1. 2020 podala predlog za pregon le za dejanje z dne 21. 1. 2020, medtem ko predloga za pregon za očitek z dne 10. 2. 2020 ni podala. Meni, da telefonsko obvestilo oškodovanke 10. 2. 2020 ob 20.30 uri ni moč šteti za predlog za pregon, saj ne zajema celotnega obtožnega tenorja za dan 10. 2. 2020, ki zajema tudi čas po 20.30 uri tega dne.

5. Zagovornici ni mogoče pritrditi, čeprav izhaja iz pravilnega pravnega izhodišča, da gre pri kaznivem dejanju zalezovanja za predlagalni delikt, pri katerem je predlog za pregon oškodovanca procesna predpostavka. Pri tem pa napačno šteje, da telefonska prijava oškodovanke ne pomeni predloga za pregon, saj je takšno stališče v nasprotju z drugim odstavkom 53. člena ZKP in drugim odstavkom 147. člena ZKP. Po drugem odstavku 53. člena ZKP se namreč v primeru, da oškodovanec sam poda kazensko ovadbo, šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon, pri čemer se v primeru, če je bila ovadba sporočena po telefonu, po drugem odstavku 147. člena ZKP napravi uradni zaznamek. Kot izhaja iz spisovnih listin, je Policijska postaja X v seznamu prijav (list. št. 98) zabeležila, da je B. B. 10. 2. 2020 ob 20.30 uri poklicala na policijsko postajo in prijavila, da se je v popoldanskem času mimo njenega naslova bivanja večkrat zapeljal bivši partner A. A., ki se je nato vozil tudi mimo njenega delovnega mesta, zaradi česar se je počutila prestrašeno in vznemirjeno, saj je imela občutek, da jo spet zasleduje. Navedeno izhaja tudi iz uradnega zaznamka z dne 12. 2. 2020, kar ne dopušča dvoma, da je oškodovanka podala predlog za pregon tudi za dejanje z dne 10. 2. 2020. Zagovornica se nadalje neutemeljeno zavzema, da ustreznega predloga za pregon ni tudi zato, ker zajema tenor obtožbe še čas po 20.30 uri tega dne, ko je oškodovanka klicala na policijo. S tem ni mogoče soglašati, saj očitka obtožbe, ki se nanaša na en dogodek, ni mogoče časovno razčlenjevati, da bi se za vsak del dogajanja zahteval poseben predlog za pregon. S tem ko je oškodovanka tega dne zvečer obvestila policijo in podala prijavo, je v skladu z že navedenimi procesnimi določili šteti, da je podala predlog za pregon zoper obdolženca za to dejanje, zato po presoji sodišča druge stopnje zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Prav tako zagovornica neutemeljeno smiselno uveljavlja procesno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da so razlogi sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju, prav tako pa naj bi bila sodba glede naklepa neobrazložena oziroma naj bi bili tudi v tem delu razlogi sodbe s seboj v nasprotju.

7. Pritožba nima prav. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, natančni in določni ter v ničemer sami s seboj v nasprotju. Zagovornica s temi navedbami pod videzom procesne kršitve v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je predmet posebne pritožbene presoje. Sodišče prve stopnje pa je v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe navedlo tudi prepričljive razloge, ki utemeljujejo obdolženčev naklep, zaradi česar tudi v tem delu zagovornici pri uveljavljanju navedene procesne kršitve ni mogoče pritrditi.

8. Zagovornica nadalje uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z navedbami, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne predstavlja izvršitvene oblike kaznivega dejanja zalezovanja, saj da niso navedene okoliščine, ki bi abstraktno navedene zakonske znake vsebinsko in konkretno opredeljevale. Opis dejanja tako po prepričanju pritožbe ne zadosti zakonski definiciji kaznivega dejanja zalezovanja.

9. S pritožbenimi izvajanji sodišče druge stopnje ne soglaša. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 med drugim stori, kdor s ponavljajočim se opazovanjem in zasledovanjem zalezuje drugega in pri njem povzroči prestrašenost ali ogroženost, kar vse je povzeto tudi v uvodnem abstraktnem delu opisa očitanega kaznivega dejanja. Gre za načrtno dejavnost storilca, sestavljeno iz ponavljajočih se ravnanj in s tem za kolektivni trajajoči delikt, ki se odraža s trajanjem vzdrževanja prepovedanega stanja zoper oškodovanca.1 Izvršitveno ravnanje zajema več povezanih ponavljajočih se dejanj, ki se pravno štejejo za eno dejanje, pri čemer zaradi takega ravnanja pri zalezovani osebi pride do posledic v obliki prestašenosti ali ogroženosti. Vse navedeno jasno izhaja tudi iz konkretnega opisa kaznivega dejanja, ki v uvodnem delu poleg abstraktno navedenih zakonskih znakov zajema splošna ravnanja obdolženca v celotnem očitanem obdobju, nakar so v nadaljnjih dveh alinejah konkretno opisana njegova ravnanja 21. 1. 2020 in 10. 2. 2020, izrek pa nazadnje vsebuje še konkretizacijo posledice kot znaka očitanega kaznivega dejanja (prestrašenost in ogroženost oškodovanke). To pomeni, da vsebuje opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. 10. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča2 jasno izhaja, da posamezno izvzemanje dogodkov ne more utemeljiti stališča, da zakonski znaki kaznivega dejanja zalezovanja niso podani, saj je treba opis dejanja brati kot celoto. Opis dejanja v izpodbijani sodbi nikakor ne predstavlja zgolj golega zapisa dejstev obdolženčeve vožnje, kot navaja zagovornica v pritožbi, saj zajema tudi njegovo večkratno opazovanje oškodovanke, ko se je med drugim obdolženec s kapuco na glavi tudi skril za bližnje grmovje in oškodovanko opazoval v smeri podjetja, v katerem je bila oškodovanka zvečer v službi, pri čemer je poudarjeno, da se je obdolženec za oškodovanko vozil, prav tako se je večkrat vozil okrog stavbe podjetja, v katerem je bila zaposlena, kar vse je pri B. B. povzročilo prestrašenost in ogroženost, saj se je bala, da ji bo obdolženec kaj naredil, zaradi česar tudi ponoči ni spala in ni mogla normalno delati, prav tako se ni več upala prosto gibati. Zagovornici tudi ni moč pritrditi, da zgolj vožnja obdolženca mimo doma oškodovanke po lokalni cesti v času, ko oškodovanke ni bilo doma, nima elementov kaznivega dejanja zalezovanja, saj je očitano ravnanje 10. 2. 2020 širše opisano in zajema tudi dogajanje, ko se je obdolženec dvakrat zapeljal mimo podjetja, v katerem je oškodovanka delala, prav tako se je tistega večera vozil za njo, vse dokler ga ni ustavila policija. Dogodka pred tem, ko se je okrog 19. ure večkrat zapeljal mimo njenega prebivališča, tako ni mogoče selektivno izvzeti, pri čemer zagovornica ne pojasni, kako naj bi obdolženec vedel, da tedaj oškodovanke ni bilo doma. Nadaljnje opisano dogajanje, ko se je vozil mimo njene službe in za njo, pa v povezavi s preostalimi opisanimi ravnanji obdolžencu očitano kaznivo dejanje v zadostni meri konkretizira.

11. Prav pa ima pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ki je podana, ker je bilo o očitkih iz opisanega kaznivega dejanja, in sicer o ravnanju obdolženca 7. 11. 2019 že pravnomočno odločeno. Zagovornica namreč izpostavlja, da je bil obdolžencu 9. 1. 2020 s strani Policijske postaje X izdan plačilni nalog št. 12088380 (pravilno: 120858380) zaradi kršitve javnega reda in miru za prekršek z dne 7. 11. 2019. Plačilni nalog je postal pravnomočen 1. 2. 2020, pri čemer primerjava historičnega dogodka, navedenega v plačilnem nalogu in primerjava opisa kaznivega dejanja v prvem odstavku izpodbijanega dela sodbe izkazuje isti historični dogodek oziroma življenjski primer. Tako zagovornica meni, da je prišlo do kršitve načela _ne bis in idem_, saj je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo časovni okvir definiralo z neugotovljenim dnem v mesecu novembru 2019, pri tem pa zajelo tudi že pravnomočno odločitev iz postopka o prekršku zoper obdolženca. Tem pritožbenim izvajanjem zagovornice je pritrditi, saj spisovni podatki njene navedbe potrjujejo (list. št. 10, 11 in 21-27). Ustavno sodišče je v odločbi U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012 pojasnilo, da je mogoče določbo tretjega odstavka 49. člena Kazenskega zakonika (ki določa isto kot tretji odstavek 56. člena KZ-1) ustavno skladno razlagati le tako, da se obdolžencu sankcija, ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška, vendar pod pogojem, da ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju. V primeru očitka obdolžencu, ki zajema tudi časovno obdobje v mesecu novembru 2019, pa gre za (bistveno) isto kaznivo ravnanje, za katerega je bil zoper A. A. že pravnomočno zaključen prekrškovni postopek z izrečeno globo. To izhaja iz opisa dejanskega stanja z navedbo dokazov na list. št. 11, v katerem je opisano, na kak način je A. A. 7. 11. 2019 zasledoval bivšo partnerico B. B., pri čemer se je okoli 19. ure s svojim vozilom peljal mimo podjetja C., kjer je B. B. zaposlena, nakar je parkiral na parkirišču pri trgovini, od koder je opazoval, kdaj se bo B. B. odpeljala domov. Zaradi navedenega se je B. B. ta dan odpeljala proti domu v drugi smeri po neobičajni poti, z namenom, da se ne bi srečala, vendar je A. A. kljub temu zapeljal za njo ter ji sledil v smeri Y. Iz nadaljnjega opisa dejanskega stanja, ki je bil podlaga za izrečeno globo v prekrškovnem postopku, izhaja, da se je B. B. nato na hribu v Y z vozilom skrila, takrat pa je opazila, da se je A. A. zapeljal mimo nje ter ustavil ob cesti in čakal, kdaj se bo vrnila nazaj na cesto. Ker se dalj časa ni vrnila na cesto, se je A. A. odpeljal. Nadalje je navedeno, da se je zato oškodovanka počutila ponižano, ogroženo, prizadeto in prestrašeno. Navedeno tako ustreza opisu dejanja v uvodnem delu izreka izpodbijane sodbe, vključno z opisano posledico v zadnjem odstavku opisa dejanja, zaradi česar je sodišče druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe, in sicer v tretji vrstici besedo „novembra“ nadomestilo z besedo „decembra“. Tako prilagojeno časovno obdobje očitanega kaznivega dejanja izpušča očitek, ki je že zajet s pravnomočno odločbo o prekršku, zaradi zmanjšanja količine kriminalne dejavnosti pa je bilo treba ustrezno znižati tudi v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen.

12. V ostalem pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, vendar ji v tem delu ni mogoče priznati uspeha, saj je prvostopenjsko sodišče razjasnila vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi razumno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

13. Zagovornica v pritožbi navaja, da je oškodovanka zaposlena v družbi C., ki je ob glavni cesti, ki vodi s Z, kjer je obdolženec zaposlen, proti Ž, kjer obdolženec biva. V krogu 50 m od tega podjetja sta tudi trgovina in občina in ker gre za malo naselje, kjer ima obdolženec središče svojih interesov, je nemogoče, da bi se obdolženec peljal po tej cesti in da ga nihče ne bi videl. Zato njegova vožnja po glavni cesti, ustavljanje pri trgovini in nato vožnja proti domu ne more predstavljati kaznivega dejanja zalezovanja. Meni, da se s tem posega v njegovo pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave. Oškodovanka obdolženca tako po prepričanju pritožbe neutemeljeno obdolžuje zalezovanja, na kar po stališču pritožbe kaže tudi izjava priče D. D. ter zapisnik o izjavi priče z dne 2. 6. 2021 in 3. 6. 2021, kot tudi zapisnik o izjavi kršitelja z dne 11. 6. 2021, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je zato potrditvah pritožbe kršena tudi obdolženčeva pravica do izjave iz 22. člena Ustave.

14. Takšnim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na verodostojno izpovedbo oškodovane B. B., ki je prepričljivo opisala, da obdolženec razhoda partnerske zveze ni sprejel in jo je z vozilom večkrat zasledoval in opazoval, kar izhaja tudi iz zapisov razgovorov na Centru za socialno delo z dne 15. 3. 2019 in 22. 1. 2020. Izpovedbo oškodovanke potrjuje tudi odgovor Policijske postaje X z dne 24. 11. 2021, iz katerega je razvidno, da je oškodovanka večkrat prijavila, da jo bivši partner zasleduje z vozilom, za kar mu je bil, kot že omenjeno, izdan tudi plačilni nalog zaradi prekrška, storjenega 7. 11. 2019. Tako ni mogoče priznati uspeha pritožbenim navedbam, da je obdolženec zgolj izvrševal svojo ustavno pravico do svobode gibanja. Sodišče prve stopnje je v točkah 5 in 6 razlogov izpodbijane sodbe pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbe zaslišanih prič, zlasti E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J., s katerimi je bil zagovor obdolženca prepričljivo ovržen. Ni res, da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo tudi do izjave priče D. D., saj je to storilo v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe, v kateri je izpostavilo njegovo predloženo pisno izjavo, s katero je opisal vožnjo z obdolžencem na Z. Vendar je sodišče prve stopnje tehtno utemeljilo, da takšna izjava ne more omajati verodostojnosti oškodovankine izpovedbe glede na njeno skladnost in smiselno potrditev z izpovedbami ostalih, zgoraj navedenih prič. Pri tem ne gre prezreti, da se v pritožbi izpostavljeni zapisniki, ki so bili sestavljeni šele junija 2021, ne nanašajo na inkriminirano obdobje, zato njihova ocena ni bistvena za presojo odločilnih dejstev. Obtožbene očitke pa je sodišče prve stopnje zanesljivo presodilo in jih prepričljivo utemeljilo ne le z izpovedbo oškodovanke, temveč tudi z ostalimi listinskimi dokazi in nenazadnje tudi z lastnim ogledom na kraju dejanja, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do dokazov v korist obrambe, do katerih bi se moralo izjasniti. To velja tudi za zapisnik o izjavi kršitelja z dne 11. 6. 2021, saj gre za izjavo A. A. v povezavi z dogodkom, ki se je pripetil v začetku junija 2021, kar je več kot eno leto po zaključku inkriminiranega obdobja. Prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje, ki se je med drugim v zvezi z zagovorom obdolženca oprlo tudi na izpovedbo policista J. J. (ta je ob zadnjem dejanju obdolženca ustavil in je slednji trdil, da gre k prijatelju K. K., kar se je potem izkazalo za neresnično), tako ne morejo omajati listine v zvezi z dogodkom, ki se je pripetil junija 2021. Ta dogodek naj bi po pritožbenih navedbah kazal na nesmiselno razumevanje zalezovanja s strani oškodovanke, vendar to po pravilnih dejanskih ugotovitvah in pravnih zaključkih sodišča prve stopnje za inkriminirano obdobje gotovo ne drži. Zato tudi izjava A. A. z dne 11. 6. 2021, ki se nanaša na ta dogodek, ne predstavlja pravno relevantnega dokaza, do katerega bi se prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti, posledično pa ni podana zatrjevana kršitev obdolženčeve pravice do izjave v smislu 22. člena Ustave.

15. Zagovornica nadalje v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je izpovedbe prič v obrazložitvi izvzelo iz koncepta celotne izpovedbe posamezne priče. V nadaljevanju pritožbene obrazložitve povzema določene izjave zaslišanih prič E. E., F. F. in G. G., in to ravno na način, kot ga očita prvostopenjskemu sodišču, torej iz koncepta celotne izpovedbe posamezne priče ter selektivno. Tako pri izpovedbi priče E. E., ko izpostavlja, da je priča izpovedovala le o vožnji obdolženca mimo po lokalni cesti in ne o „pohajkovanju“ obdolženca mimo družbe, prezre ostalo izpovedbo navedene priče, ki pa je za obdolženca obremenilna in jo je povzelo sodišče prve stopnje v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe. Ob tem je E. E. tudi povedal, da je enkrat sam opazil obdolženca, kako je „malo hodil okoli firme“. Ko je bil nadalje povprašan, ali je ta dogodek povezoval s B. B., pa je odvrnil: „Zaradi tega se ravno gre in je zaradi tega bil doli, saj ni hodil brez veze“. V zvezi s tem je še pojasnil: „če se nekoga vidi, da se pet do šestkrat vozi sem in tja, se mi zdi, da to ni normalno“. E. E. pa je nadalje še povedal, da o dogodku ni nikogar obveščal, saj je menil, da je B. B. vsakič vedela, da je A. A. v okolici, pri tem pa dodal: „zato je o tem nisem obvestil in zato, ker se je to že večkrat dogajalo“. Ob takšni izpovedbi tako ne more biti odločilno, da priča E. E. videvanja obdolženca ni znal datumsko opredeliti, kot poudarja zagovornica v pritožbi, saj je bistveno, da je s svojo izpovedbo utrdil verodostojnost oškodovanke in ne nasprotno.

16. Zagovornica prav tako selektivno izpostavlja navedbe priče F. F., ki po njenem mnenju tudi ni potrdil tenorja obtožbe. Nima prav, saj je tudi ta priča po presoji prvostopenjskega sodišča, s katero pritožbeno sodišče soglaša, potrdila verodostojnost oškodovankine izpovedbe. F. F. je namreč prepričljivo pojasnil, da mu je oškodovanka povedala, kako se obdolženec vozi za njo in jo zasleduje. Sicer pa je kot direktor družbe C. tudi sam enkrat opazil obdolženca pri sprejemni pisarni, zaradi česar je B. B. naročil, naj A. A. pove, da ne sme več vstopati v firmo, ker tam ni zaposlen. Pojasnil pa je še, da je v zvezi s tem, kar mu je glede zasledovanja obdolženca povedala oškodovanka, zaznal njen stres, saj je bila prestrašena. Teh navedb pritožba ne upošteva za razliko od prvostopenjskega sodišča, ki jih je pravilno dokazno ocenilo.

17. Zagovornica nadalje meni, da tudi izpovedba priče G. G. v ničemer ne potrjuje izpovedbe oškodovanke, saj je zgolj enkrat zaznal, da se je obdolženec peljal za oškodovanko in nato obrnil na njegovem dvorišču. Vendar po presoji višjega sodišča tudi ta del izpovedbe navedene priče kvečjemu pritrjuje in ne nasprotuje navedbam oškodovanke, pri čemer je treba izpovedbo te priče presojati še v povezavi z ostalimi izpovedbami in drugimi listinskimi dokazi, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Res je, da so priče E. E., F. F. in G. G. sodelavci oškodovanke, vendar jim sodišče prve stopnje zgolj zaradi tega upravičeno ni odreklo verodostojnosti. Njihove izpovedbe, ki tudi po presoji višjega sodišča med seboj nikakor niso v nasprotju, kot to trdi pritožba, temveč so skladne, je namreč ustrezno presojalo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP vsako zase in v povezavi z drugimi dokazi.

18. Prav tako ni priznati uspeha pritožbenim izvajanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani obdolženca predloženih SMS sporočil med obdolžencem in oškodovanko, nadalje do zapisa centra za socialno delo z dne 21. 6. 2021 ter do pisnih izjav prič L. L. in M. M. Po pregledu spisovnih listin na prilogah B2, B3 in B6 pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vse navedene listine nanašajo na izvrševanje stikov obdolženca s svojimi mladoletnimi otroki, ki jih ima z oškodovanko, zato presoja teh listin ni bila bistvena za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja glede na obtožbene očitke. Poleg tega je zagovornica dokazni predlog za zaslišanje prič L. L. in M. M. na glavni obravnavi 17. 5. 2022 umaknila, zato se v pritožbi, ob upoštevanju vsebine izjav, ki ne zadevajo bistva obtožbe, neutemeljeno zavzema za to, da bi se moralo sodišče prve stopnje do teh razbremenilnih dokazov obrambe opredeliti.

19. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. tako v ničemer ne more omajati pravilnih in tehtnih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj so bila vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena, sodišče prve stopnje pa se je v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe ustrezno opredelilo tudi do krivde obdolženca. Pritrditi je presoji sodišča prve stopnje, da se je obdolženec zavedal svojega ravnanja in ga glede na ponavljajoče se opazovanje in zasledovanje oškodovanke tudi hotel storiti, kar je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost in ogroženost. S tem pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno utemeljilo okoliščine v zvezi z ugotovljenim direktnim naklepom obdolženca, zato se nasprotne pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene.

20. Ob vsem obrazloženem, ko zagovornica v preostali obrazložitvi ne navaja več ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je njena pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek, razen v delu, kjer je utemeljeno uveljavljala kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, neutemeljena.

21. Pritožnica odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo ustrezno preizkusno dobo, določeno kazen zapora pa je pritožbeno sodišče znižalo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, potem ko je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo del očitka, za katerega je bil obdolženec že obravnavan in kaznovan za prekršek. Tako določena kazen in preizkusna doba sta po presoji sodišča druge stopnje ustrezni in bosta obdolženca odvračali od ponavljanja kaznivih dejanj.

22. Drugih kršitev zakona, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni bilo ugotoviti, zato je višje sodišče o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

23. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, saj je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 K. Filipčič in D. Korošec v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Prva knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, stran 595. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 65747/2019 z dne 25. 8. 2022 in druge.