Jedro

V primeru zakonitega znižanja plače je 16. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma določil le dva načina, kako je mogoče uporabiti listine o manj izplačani plači, in ni omogočil gotovinskega izplačila razlike plače. Tudi kasnejši ZLPP ni omogočil nobenega gotovinskega izplačila, temveč je le na podlagi izdanih potrdil omogočil pridobitev delnic v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je vložila tožbo zoper toženo stranko kot nekdanjega delodajalca zaradi izplačila razlike plače. Toženka ji je od junija 1991 do vključno decembra 1993 izplačevala plačo, ki ni dosegla izhodiščne plače po veljavni kolektivni pogodbi.

Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala s trditvijo, da je svojo obveznost poravnala s potrdili o neizplačanih osebnih dohodkih, na podlagi katerih je tožnica v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja prejela delnice tožene stranke.

Med postopkom sta pravdni stranki dne 15.5.2002 sklenili poravnavo glede vtoževane razlike plač za leto 1993. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 273.765 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, to je seštevka tožnici premalo izplačanih plač za čas od junija 1991 do vključno decembra 1992. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je dne 29.5.2003 zoper sodbi druge in prve stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Sodbi izpodbija v celoti in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava in sicer nepravilno uporabo 25.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto plač in 16. člen kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje.

V zahtevi navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 44/2000 sprejelo stališče, da je bilo dopustno zniževanje plač delavcem samo na način in pod pogoji zakona ali kolektivne pogodbe. V istem judikatu je sprejelo stališče, da je bilo razlike tako zmanjšanih plač možno v skladu z določbo 25.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij uveljaviti pri interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notranji odkup na podlagi potrdil. Zahteva v nadaljevanju trdi, da imata izpodbijani sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti. Sodbi nimata razlogov o odločilnem dejstvu, ali je tožena stranka tožnici v spornem obdobju znižala plačo skladno s takrat veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma Republike Slovenije. Po 1. odstavku 213. člena ZPP mora sodišče dokazovati dejstva, ki so pomembna za odločitev in se do njih opredeliti. V obravnavani zadevi je to relevantno dejstvo trditev tožeče stranke, da ji je tožena stranka plačo znižala nezakonito. Tožnica je v pripravljalnem spisu z dne 20.10.1997 zatrjevala nezakonito znižanje plač od 1.1.1993 dalje, na obravnavi dne 13.11.1997 pa za celotno vtoževano obdobje. Sodba sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu navaja, da je tožnica zatrjevala nezakonito znižanje plač le za leto 1993. Po obrazložitvi pritožbenega sodišča tožnica nezakonitosti znižanja plače sploh ni zatrjevala, tako da sodba pritožbenega sodišča nasprotuje ne le navedbam tožnice, ampak tudi obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje. Niti sodba sodišča prve stopnje niti sodba pritožbenega sodišča nimata obrazložitve o tem, zakaj sodišči menita, da je tožena stranka tožnici v vtoževanem obdobju plačo znižala skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Sodba sodišča prve stopnje se sklicuje na 16. člen kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma in pavšalno ugotavlja, da je bila tožnici plača znižana v letu 1992 v skladu s to določbo kolektivne pogodbe. Sodba pritožbenega sodišča k temu dodaja, da to vprašanje glede na pritožbene navedbe tožnice očitno ni sporno. Določba 16. člena kolektivne pogodbe je materialnopravne narave in bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti, ali jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

Zahteva končno navaja, da se izpodbijani sodbi sklicujeta na 25.a člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in na ustrezno uredbo. Ta predpisa ne določata, da bi delodajalec delavcu nadomestil dolgovano plačo tako, da bi mu zagotovil participacijo pri interni razdelitvi delnic podjetja. Ti zakonski določbi predpostavljata, da delodajalec zaradi objektivnih razlogov ni mogel delavcu v denarju izplačati plače v višini, kot jo določa kolektivna pogodba. Delavec na podlagi tega materialnega prava ne more utemeljeno zahtevati izplačila plače v pričakovani višini. 25. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in 1. člen uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto plač je torej potrebno razlagati tako, da delodajalec lahko delavcu omogoči participacijo pri lastninjenju podjetja, ni pa tega dolžan storiti. Predvsem pa udeležba tožnice pri interni razdelitvi delnic tožene stranke ni kompenzacija za neizplačani del plače. Materialnopravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka torej nista navedeni določbi, ampak določbe o plači, ki jih vsebuje Zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma iz junija 1991. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sta sodišči nepravilno raziskovali dejansko stanje. Zahteva meni, da je za odločitev o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka ključno, ali je tožena stranka tožeči stranki plačo znižala zakonito ali ne.

Po 391. in 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama. Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo navedla, da je ta neutemeljena, saj je poslovodni organ znižal plače v skladu s 16. členom kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma. Tožena stranka ni kršila zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, tožnica pa je prejela delnice, ki jih ni zavrnila in so ji vsako leto izplačane dividende.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki ji je od junija 1991 do vključno decembra 1992 izplačevala plače, ki niso dosegale izhodiščnih plač. V okoliščinah slabega ekonomskega stanja podjetij je znižanje zakonito določenih plač pod določenimi pogoji dovoljeval 16. člen kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPDGT, Uradni list RS, št. 2/91-1), kar je bilo v skladu s 30. in 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Uradni list RS, št. 31/90). Tožena stranka je tožnici izdala potrdila o manj izplačanih plačah, ki so se upoštevala v procesu lastninskega preoblikovanja tožene stranke pri interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notranji odkup po določbah 25.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ter po postopku, določenem z uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (uredba, Uradni list RS, št. 59/93). Tožnica je torej namesto izplačila v gotovini prejela delnice tožene stranke.

Navedenim dejanskim ter pravnim ugotovitvam in posledični zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike plače v gotovini nasprotuje zahteva za varstvo zakonitosti s trditvami o kršitvah postopka in zmotni uporabi materialnega prava, pri čemer meni, da je za odločitev ključno, ali je tožena stranka tožeči stranki plačo znižala zakonito ali ne.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da se že zahteva delno sklicuje na sodbo opr. št. VIII Ips 44/2000. Navedena sodna odločba in nadaljnje (VIII Ips 120/2002, VIII Ips 123/2002 in VIII Ips 196/2002) pa izkazujejo ustaljeno sodno prakso, da je bilo dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji zakona ali kolektivne pogodbe. Znižanje je bilo dovoljeno za omejen čas in v omejenem obsegu in v primeru takega zakonitega znižanja je bilo mogoče potrdila o manj izplačanih plačah uveljaviti pri interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notranji odkup na podlagi potrdil o manj izplačanih plačah. S stališčem zahteve, da je ključno, ali je tožena stranka plačo znižala zakonito ali ne, se je torej strinjati.

V obrazložitvah obe nižji sodišči izrecno ugotavljata, da je tožena stranka tožnici za čas od junija 1991 do decembra 1992 plačo znižala zakonito. Sklicujeta se na 16. člen KBDGT, ki je znižanje izhodiščnih plač dovoljeval. Zahteva obema sodbama očita pomanjkljivosti, da se ne moreta preizkusiti, ker nimata razlogov o odločilnih dejstvih in ker sta v nasprotju z listinami v spisu. Tem trditvam ni mogoče pritrditi. Nevzdržno je stališče zahteve, ki se opira na 1. odstavek 213. člena ZPP in trdi, da mora sodišče dokazovati dejstva, ki so pomembna za odločitev in se do njih opredeliti. Po 1. odstavku 7. člena in po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnica je res v pripravljalnem spisu zatrjevala nezakonito znižanje plač le za leto 1993 (kar za to zadevo ni pomembno), kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, res pa je tudi na obravnavi dne 13.11.1997 zatrjevala nezakonito znižanje plače za celotno vtoževano obdobje, o čemer prvostopenjska sodba nima razlogov. Vendar pa ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se pomanjkanje razlogov in pa nasprotje med razlogi sodbe ter listinami ne tiče odločilnih dejstev. Vprašanje zakonitosti oziroma nezakonitosti znižanja plače je tako dejansko kot tudi pravno vprašanje, izhajajoče iz 16. člena KPDGT, ki ga kot takega v nadaljevanju opredeljuje tudi zahteva sama. V 16. členu KPDGT so navedeni tako materialni kot formalni pogoji za znižanje plače, torej so najprej potrebne dejanske ugotovitve, ki šele omogočajo pravno sklepanje o zakonitosti ali nezakonitosti ravnanja. Tožnica je v obeh primerih navedla golo trditev o nezakonitem znižanju plače, ne da bi konkretizirala, v čem je ta nezakonitost in ne da bi navedla katerokoli dejstvo, ki bi bilo lahko podlaga za nadaljnje pravno sklepanje. Če je tožnica opirala svoj zahtevek na nezakonitost znižanja plače, je bilo na njej trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki bi lahko pripeljala do presoje o nezakonitosti ravnanja tožene stranke. Zato prvostopenjska sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ko ugotavlja zakonitost znižanja plače v skladu s 16. členom kolektivne pogodbe, saj tožnica nobenega konkretnega nasprotnega dejstva ni niti zatrjevala. Očitek pritožbenemu sodišču v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa je tudi povsem neutemeljen, saj v razlogih drugostopenjske sodbe ni nikjer trditve, ki jo navaja zahteva, da tožnica nezakonitosti znižanja plače sploh ni zatrjevala. Drugostopenjska sodba namreč vsebuje le izrecno ugotovitev, da glede na pritožbene navedbe tožnice vprašanje zakonitosti odtegljaja plače očitno ni sporno. Ker to iz pritožbe res izhaja, že meje pritožbenega preizkusa kot tudi odsotnost konkretnih trditev niso narekovali pritožbenemu sodišču drugačne pravne presoje, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, da je tožena stranka tožnici plačo znižala zakonito.

V svojem osrednjem delu zahteva utemeljuje zmotno uporabo materialnega prava nekoliko nasprotno s svojim začetnimi in končnimi razlogi, da je ključno vprašanje zakonitost znižanja plače. Ta del je mogoče razumeti, da tudi pri zakonitem znižanju plače delodajalec ni dolžan omogočiti participacije pri lastninjenju podjetja in da udeležba tožnice pri interni razdelitvi delnic tožene stranke ni kompenzacija za neizplačani del plače. Tako stališče zahteve pa je materialnopravno zmotno, vključno s trditvijo, da se izpodbijani sodbi sklicujeta predvsem na 25.a člen ZLPP in ustrezno uredbo. To ne drži, saj prvostopenjska in drugostopenjska sodba opirata svojo materialnopravno odločitev predvsem na določbe 16. člena KPDGT in nato izrecno ugotavljata, da določbe ZLPP in uredbe ne posegajo v odločilno določbo kolektivne pogodbe. V 16. členu KPDGT pa je bilo poleg natančnih pogojev za znižanje izhodiščnih plač določeno tudi, da morajo delavci za manj prejete osebne dohodke dobiti listine, s katerimi bodo lahko v poznejših obdobjih sodelovali v procesu lastninjenja podjetja ali pa jih prijavili v tečajno maso. Nadaljnja izpeljava te določbe je bila v 25.a členu ZLPP, ki je omogočil uporabo potrdil o neizplačanih plačah pri interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notranji odkup delnic v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in to po postopku, ki je bil določen z zgoraj navedeno uredbo. Na tej podlagi sta sodišči ugotovili tožničin prejem ustreznih delnic tožene stranke. Zahteva ima sicer prav, da tožničin tožbeni zahtevek, ko je zahtevala gotovinsko izplačilo razlike plače, dejansko temelji na Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Vendar pa 49. in 51. člen ZTPDR, ki govorita o plačah, napotujeta na kolektivno pogodbo, v obravnavanem primeru na 16. člen KPDGT, na podlagi katerega sta sodišči tudi odločili. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je iz razlogov v obeh sodbah materialnopravno pravilna ter je nasprotno zmotno stališče zahteve, da udeležba tožnice pri interni razdelitvi delnic tožene stranke ni kompenzacija za neizplačani del plače. V primeru zakonitega znižanja plače je 16. člen KPDGT določil le dva načina, kako je mogoče uporabiti listine o manj izplačani plači, in ni omogočal gotovinskega izplačila razlike plač. Tudi kasnejši ZLPP skupaj z uredbo ni omogočil nobenega gotovinskega izplačila, temveč je le na podlagi izdanih potrdil omogočil pridobitev delnic v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij. Odločitev v izpodbijanih sodba je torej skladna z obravnavanimi materialnopravnimi določbami in z ustaljeno prakso tukajšnjega sodišča, ki je razvidna iz zgoraj navedenih sodnih odločb. Ker torej ni uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ne zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 391. člena v zvezi z 378. členom ZPP zavrnilo.