Jedro

Inšpekcijski ukrep, s katerim je tožniku naložena odstranitev lesenih količkov, postavljenih v makedamsko vozišče kategorizirane občinske ceste, in s tem povezana obveznost, da tožnik vrne vozišče v prvotno stanje, temelji na prvem odstavku 5. člena ZCes-1, saj tudi na makadamskem vozišču, ki je z občinskim odlokom kategorizirano kot občinska cesta, veljajo prepovedi izvajanja ali opustitve dejanj, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Dobje, Dobrna, Oplotnica, Slovenske Konjice, Šentjur, Vitanje, Vojnik in Zreče (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo inšpekcijskemu zavezancu A.A., v tem upravnem sporu tožniku, odredil, da v roku 3 dni od vročitve odločbe na svoje stroške odstrani postavljene lesene količke iz makadamskega vozišča kategorizirane občinske ceste JP št. ... in vozišče vrne v prvotno stanje (točki 1 in 2 izreka). V nadaljnjih točkah izreka izpodbijane odločbe je določil, da mora tožnik v roku 3 dni o izvedbi ukrepa obvestiti inšpektorico (točka 3), sicer se bo opravila izvršitev naloženega ukrepa po drugi osebi na stroške povzročitelja (točka 4). V točkah 5 in 6 izreka izpodbijane odločbe je navedeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bilo z ogledom, ki ga je inšpektorica opravila 10. 4. 2017, ugotovljeno, da je v makadamsko vozišče v izreku navedene občinske ceste, ki poteka po zemljišču s parc. št. 827/4, k. o. A., postavljenih 25 lesenih količkov, v trasi okoli 110 m ter na razdalji med 50 in 70 cm od zatravljenega roba cestišča proti sredini makadamskega vozišča. Iz dokumentacije, ki si jo je inšpektorica pridobila pri občini B. kot upravljavcu kategoriziranih občinskih cest, izhaja, da je bila leta 1988 narejena parcelacija, kjer je bila iz parc. št. 827/4, k. o. A., odmerjena cesta in je ohranila parc. št. 827/4, k. o. A.. Ostale površine so bile pripojene k drugim že obstoječim parcelam. Iz dokumentacije je razvidno, da je bila predmetna cesta kategorizirana že z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini B. (v nadaljevanju Odlok) pod zaporedno št. ... JP ... in prenesena tudi v sedanji Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini B. pod zaporedno št. ... JP .... Kot pravno podlago za svojo odločitev navaja 3. in 5. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) ter 123.a člen v zvezi s 123. členom tega zakona. Zaradi postavitve količkov je ogrožena kategorizirana občinska cesta in s tem neposredno ogrožena tudi varnost udeležencev v cestnem prometu. Tožnik s tem ogroža vožnjo vozil, posebej še tovornih vozil, izvajanje javne gospodarske službe odvoza komunalnih odpadkov in morebitno vožnjo interventnih vozil, s tem pa je onemogočeno tudi izvajanje rednega vzdrževanja predmetne ceste. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa je inšpekcijski zavezanec nedvomno tožnik, ki je postavil zgoraj navedene količke in tega dejanja ni zanikal. Glede na navedeno je prvostopenjski organ odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je župan Občine B. kot drugostopenjski organ zavrnil in potrdil prvostopenjsko odločbo (točki 1 in 2 izreka), pri tem pa ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (točka 3 izreka). Drugostopenjski organ ponovno navaja pravno podlago in se pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je bila zaradi tožnikov dejanj ogrožena kategorizirana občinska cesta in s tem neposredno ogrožena varnost udeležencev v cestnem prometu. Tako kot prvostopenjski organ, povzema potek predmetnega inšpekcijskega postopka in zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, pritožba pa neutemeljena.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri oporeka ugotovitvi prvostopenjskega organa, potrjeni z odločbo druge stopnje, da je tožnik s tem, ko je v javno cesto zabil količke, kršil določila ZCes-1. V upravnem postopku ni bilo niti ugotavljano niti dokazano, da gre v trasi makadamske ceste, ki poteka po zemljišču v solasti tožnika, za kategorizirano občinsko cesto. Parc. št. 827/4, k. o. A., na kateri naj bi tožnik zabil količke v občinsko cesto, sploh ne obstaja. Tožnik pri toženi stranki ni mogel pridobiti podatka, kje poteka trasa kategorizirane občinske ceste. Nikjer ni določeno, da bi le-ta potekala po parc. št. 827/4, k. o. A., kamor je tožnik zabil količke, in sicer 10 cm od roba nepremičnine parc. št. 827/6, k. o. A., po kateri poteka nekategorizirana cesta.

5. Tožnik oporeka tudi ugotovitvi v izpodbijani odločbi, da je količke zabil v makadamsko vozišče med 50 in 70 cm od zatravljenega roba cestišča. Navedeno makadamsko vozišče ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest, zato gre za javno pot. Vozišče je utrjeno v makadamski izvedbi v širini 3 do 4 metre, izven tega je travnik oziroma na določenih delih zemlja. Po tej zemlji in travniku pogosto nanaša pesek in kamenje z utrjenega vozišča. Pesek in kamenje med travo in na zemlji v nasprotju z ugotovitvami tožene stranke ne predstavljata utrjenega makadamskega vozišča, temveč je to posledica nestrokovnega vzdrževanja ceste s strani tožene stranke.

6. Ker ta del nepremičnine parc. št. 827/5, k. o. A., predstavlja travnik in ne vozišča, v skladu z definicijo 14. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1 ne gre za cestišče. Ker ob tej cesti ni nasipov in vkopov, tudi ne gre za cestno telo, kot ga definira 13. točka istega člena. Ta cesta nima vzdrževanih naprav za odvodnjavanje. Postavlja se vprašanje, do kje v skladu z 12. točko istega člena sega cestni svet. Tožnik je količke zabil izven cestnega sveta, kar tožena stranka sploh ni ugotavljala, čeprav bi morala, glede na to, da gre za nujni zakonski znak storjenega prekrška. Tožnik torej meni, da ne gre za javno cesto, če pa bi sodišče ugotovilo drugače, pa ne gre za cestni svet te ceste, saj so bili količki zabiti izven naprav za odvodnjavanje, ki so skrajne meje javne ceste.

7. Glede na navedeno po tožbenem stališču tožnik v nasprotju s trditvami tožene stranke ni storil očitanega prekrška in mu tožena stranka ne bi smela naložiti odstranitve teh količkov. Vendar tožnik v primeru, da bi sodišče glede mesta zabitja količkov ugotovilo drugače, zatrjuje, da tožnik vseeno ne bi bil dolžan odstraniti količkov, saj je količke na svojo solastno nepremičnino parc. št. 827/5, k. o. A., zabil v okviru izvrševanja dovoljene samopomoči. S cestnimi deli tožene stranke kot upravljavca ceste in nedovoljenimi vožnjami težkih gradbenih strojev in tovornjakov je na tožnikov travnik nanašalo vse več kamenja, poleg tega so se tovornjaki in traktorji pri srečevanju umikali za skoraj celotno širino na travnik, kjer so uničili travo, ki jo je tožnik že večkrat neuspešno posejal. Za preprečitev motenja svoje soposesti je tožnik povsem upravičeno v svoj travnik 10 cm od roba cestnega sveta zabil količke, da bi preprečil nastajanje škode na svojih nepremičninah. Poleg tega je želel s količki opozoriti voznike na rob ceste, saj tožena stranka kljub upravljanju s cesto tega ni storila.

8. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je bila s postavitvijo količkov ogrožena kategorizirana občinska cesta in s tem neposredno tudi varnost udeležencev v cestnem prometu. Promet na tem delu poteka počasi po zaviti in ozki cesti ter v času postavitve količkov ni bil v nobenem delu onemogočen. Po cesti so se lahko nemoteno vozili tudi tovornjaki. S postavitvijo količkov je bila varnost udeležencev večja, saj tožena stranka sama ni označila roba ceste in nevarnosti neutrjenih bankin.

9. Tožnik predlaga sodišču, da po opravi glavne obravnave, na kateri naj prebere listinske dokaze ter zasliši tožnika in priči C.C. in D.D., ter opravi ogled, obe odločbi odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov upravnega postopka in upravnega spora.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem najprej oporeka vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik opredelil na znesek 1.500,00 EUR. Tožena stranka sodišču predlaga, da le-to v skladu z Zakonom o pravdnem postopku uredi tako, da jo določi na najmanj 21.000,00 EUR.

11. Tožena stranka sicer prereka tožbene navedbe, ki jih ocenjuje kot neutemeljene. Navaja, da so vsi poskusi dogovora strank tega postopka propadli in je v teku postopek razlastitve zemljišča, na katerem dejansko leži cesta. V tem postopku je Upravna enota Celje dne 11. 9. 2017 izdala sklep o uvedbi postopka razlastitve v korist tožene stranke na zemljiščih, k jih tangira obravnavana tožba.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nadalje zatrjuje, da kaže obstoječi fotografski material, izdelan v času tožnikovega samovoljnega posega v traso vozišča, na utemeljenost inšpekcijske in izpodbijane odločbe ter absolutno nujo vzdržnosti izdane inšpekcijske odločbe, ki pomeni primarno zagotavljanje varnosti tretjih v rabi cestne trase kot vrednote, ki ima v komparaciji s tožnikovimi težnjami absolutno prednost. 13. Tožena stranka še navaja, da tožba sploh ne opredeljuje materialnopravne podlage in zato že iz tega razloga ne more biti uspešna. Dejanski stan obravnavanega primera pa je takšen, da razmerje profilira kot popolnoma jasno, saj je poseg tožnika v vozišče tako ekstremen, da njegova zahteva po odpravi izpodbijane odločbe podpore ne more in celo ne sme dobiti.

14. Tožena stranka sodišču predlaga, da po branju listin, pregledu fotografskega materiala ter zaslišanju prič E.E. in F.F., tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži vse stroške, ki bodo tožeči stranki v zvezi s postopkom nastali.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski organ, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

17. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila tožniku naložena odstranitev lesenih količkov, postavljenih v makadamsko vozišče kategorizirane občinske ceste, in v zvezi s tem obveznost, da tožnik vozišče vrne v prvotno stanje.

18. Pravna podlaga za izrek predmetnega inšpekcijskega ukrepa predstavlja prvi odstavek 5. člena ZCes-1, ki določa, da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršna koli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. V 123.a členu ZCes-1 je določeno, da se za obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05) ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona. Definicija javne ceste je opredeljena v prvem odstavku 3. člena ZCes-1, ki določa, da so javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. V skladu z drugim odstavkom tega člena so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa, na njih pa ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic.

19. V konkretnem primeru je bila z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Vojnik (Uradno glasilo slovenskih občin, št. 29/2013), veljavnim v času izdaje izpodbijane inšpekcijske odločbe, navedena cesta kategorizirana kot javna pot pod zaporedno št. ..., s številko odseka ... in z opisanim potekom na relaciji ... ter z opredeljenim namenom uporabe za vsa vozila. V skladu z 2. členom tega odloka se občinske ceste kategorizirajo na lokalne ceste in javne poti.

20. Glede na vsebino navedenega odloka, ki ga tožnik s predmetno tožbo ne izpodbija, zaradi česar sodišče ni presojalo njegove zakonitosti in pravilnosti, le-ta pa med drugim opredeljuje tudi predmetno makadamsko vozišče kot kategorizirano občinsko cesto, sodišče sledi ugotovitvi prvostopenjskega organa, ki jo je potrdil drugostopenjski organ, da za to cesto veljajo prepovedi izvajanja ali opustitve dejanj, kot jih opredeljuje prvi odstavek 5. člena ZCes-1. Prav tako sodišče sledi nadaljnji ugotovitvi v inšpekcijskem postopku, da je z opisanim dejanjem ogrožena kategorizirana občinska cesta in neposredno ogrožena varnost udeležencev v cestnem prometu. Kot je pravilno pojasnil prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, je s tem dejanjem ogrožena vožnja vozil, posebej tovornih vozil, izvajanje javne gospodarske službe odvoza komunalnih odpadkov in morebitna vožnja interventnih vozil, pa tudi redno vzdrževanje te ceste. Takšno ugotovitev inšpektorice potrjujejo tudi fotografije, izdelane v inšpekcijskem postopku, ki so del upravnega spisa, pri čemer sodišče pripominja, da gre za nujni ukrep v javnem interesu.

21. Tako sodišče zavrača tožbene ugovore, da v primeru predmetne ceste ne gre za kategorizirano občinsko cesto in da tožnik ni zabil količkov v javno cesto, pa tudi, da s postavitvijo količkov ni bila ogrožena kategorizirana občinska cesta in neposredno tudi varnost udeležencev v cestnem prometu. Prvostopenjski organ je namreč v izpodbijani odločbi, za razliko od pavšalnih tožbenih navedb v tem delu, natančno pojasnil razloge, iz katerih ocenjuje, da je izpolnjen ta pogoj iz prvega odstavka 5. člena ZCes-1. Na tej podlagi sodišče kot povsem neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bila s postavitvijo količkov varnost udeležencev v cestnem prometu večja, pri čemer zgolj primeroma opozarja na vožnjo interventnih vozil, na kar je med drugim opozorjeno tudi v izpodbijani odločbi. Sodišče gede ugovora tožene stranke, ki se nanaša na vrednost spornega predmeta, zgolj pripominja, da vrednost spornega predmeta ni relevantna za odločitev v obravnavanem upravnem sporu, zato se sodišče do tega ugovora tožene stranke ne opredeljuje.

22. V zvezi z obsegom in opredelitvijo makadamskega vozišča in cestnega sveta ter dovoljene samopomoči, kar tožnik uveljavlja v tožbi, sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Tožnik namreč teh ugovorov ni uveljavljal tekom upravnega postopka, kar bi lahko nedvomno storil v upravnem postopku oziroma najkasneje v vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Prav tako tožnik ni pojasnil razlogov, zakaj tega ni storil prej, pri čemer sodišče pojasnjuje, da je na tožeči stranki breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta. Tožnik bi ta dejstva, na katere je prvič opozoril v tožbi, nedvomno lahko navedel kadarkoli tekom upravnega postopka.

23. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Glede na navedeno, opisane okoliščine po presoji sodišča izkazujejo ugotovitev, da gre za navajanje dejstev, ki se nanašajo na obseg in opredelitev makadamskega vozišča in cestnega sveta ter dovoljene samopomoči, v upravnem sporu v nasprotju z zgoraj navedeno vsebino tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. 24. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Iz teh razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri naj prebere listinske dokaze ter zasliši tožnika in dve priči, zaslišanje dveh prič pa je predlagala tudi tožena stranka. Sodišče ugotavlja, da izvedba teh dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, ker ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (glede na ugotovitev sodišča o obstoju kategorizirane občinske ceste, določene v navedenem odloku ter v določenem delu tožbe tožbenih novot), zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

26. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.