Jedro

Tožnik (poklicni športnik) je imel še naprej možnost ostati v klubu, vendar pod spremenjenimi pogoji (nižja plača). Ker se s tem ni strinjal, mu nova pogodba niti ni bila ponujena, sam pa se je po izteku prejšnje pogodbe odjavil iz obveznega socialnega zavarovanja. Ker za odjavo iz zavarovanja ni obstajal primerljiv objektivni razlog kot je opredeljen v 4. odst. 63. čl. ZUTD, tožnik ni upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti (čl. 63 ZUTD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 22. 7. 2011 in št. ... z dne 22. 9. 2011 ter da se tožniku prizna pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 7. 6. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakokratnega pripadajočega nadomestila do plačila v 8 dneh, s tem, da se odmero naloži toženi stranki. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek, za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil v času od 9. 8. 2001 do 6. 6. 2011 poklicni športnik. V tem času je igral nogomet pri A.. Status poklicnega športnika mu je prenehal na podlagi vloge po 36. členu Zakona o športu. Postal je brezposeln, zato je dne 21. 6. 2011 vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, kar pa mu je bilo s strani tožene stranke zavrnjeno. Razlog naj bi bil neobstoj objektivnega razloga za odjavo iz zavarovanja. Tožnik meni, da je s potrdili A. in zaslišanjem njihovega predstavnika B.B. v celoti dokazal obstoj objektivnega razloga za odjavo iz zavarovanja in s tem upravičenost do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Pogodba o igranju nogometa je potekla z 31. 5. 2011. Zaradi poteka pogodbe (zadnjega aneksa št. 2) je prišlo tudi do tožnikove brezposelnosti. Tudi iz potrdila A. z dne 25. 7. 2011 izhaja, da se klub in igralec nista dogovarjala za podaljšanje pogodbe. V sezoni 2011/2012 so se namreč v klubu odločili zmanjšati število igralcev iz 28. na 24. in sicer zaradi zmanjšanja finančnih sredstev s strani sponzorjev in donatorjev. Tudi navedeno potrdilo dokazuje obstoj objektivnega razloga za odjavo iz zavarovanja. Tožnik je s tem, ko mu je prenehala pogodba, dejansko izgubil poslovnega partnerja, na katerega je bilo v celoti vezano njegovo poslovanje oziroma njegov status poklicnega športnika. Tudi iz izpovedbe predstavnika A. izhaja, da ni šlo za prekinitev pogodbe, temveč mu je pogodba iztekla, s tem da nove pogodbe tožniku niso ponudili. Če bi ga imeli namen zadržati bi z njim sklenili pogodbo že leto prej, ker bi drug klub, če bi ga hotel kupiti, moral plačati odškodnino. Vse to pa pomeni, da je brezposelnost nastala brez tožnikove krivde. Stališče sodišča je v očitnem nasprotju z vsebino potrdil oziroma z izpovedbo priče in je s tem podana kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodba ima namreč pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so razlogi sodbe nejasni ali med seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih pa obstoji nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med temi listinami in zapisniki. Tožnik tudi ni nikoli dejal, da bi mu karkoli ponudili. Tudi dejansko mu niso ponudili ničesar, niti podaljšanje pogodbe, niti nižjega plačila. V bistvu so se ga hoteli rešiti iz dveh razlogov in sicer, ker je imel za tiste čase sorazmerno visoko plačo in ker je šlo za starejšega igralca, za katerega klub ni bil več zainteresiran. Če bi tožniku takrat ponudili podaljšanje pogodbe, pa čeprav za nižjo plačo, bi jo tožnik nedvomno sprejel. Stališče prvostopenjskega sodišča, češ da je bilo tožniku ponujeno podaljšanje pogodbe, vendar za nižje plačilo, nima podlage v izvedenih dokazih. Zato sodišče tudi ni imelo razlogov, da tožniku ni verjelo, da je prišlo v zapisniku z dne 11. 7. 2011 do napake. Tako tudi ni sprejelo trditve tožnika, da zapisnika ni prebral oziroma mu ni bil prebran. Za napako v zapisu je izvedel šele, ko je prejel odločbo prvostopenjskega organa. Nato je pridobil dodatno potrdilo z dne 25. 7. 2011. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Obenem priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo drugotožena stranka navaja, da tožnik pritožbe ni naslovil na prvo toženo stranko, ki je izdala dokončno odločbo, temveč jo je naslovil na drugotoženo stranko, ki je izdala prvostopenjsko odločbo. Tako se odpira vprašanje pravilnosti pritožbe. Drugotožena stranka pritožbenim navedbam tudi v celoti nasprotuje in jih prereka. Sodišče prve stopnje je preizkusilo in dokazno preverilo ter ocenilo vso listinsko dokumentacijo ter vsa zatrjevanja obeh strank, tako v sodnem kot v upravnem spisu ter po opravljenem dokaznem postopku sprejelo odločitev ter obrazložilo, zakaj je kot pravilno in zakonito štelo odločitev tožene stranke, razvidno iz izpodbijanih odločb. Razlog tožnikovega izbrisa iz registra poklicnih športnikov ter odjava statusa je posledica njegove lastne volje oziroma želje, saj je imel možnost, da še naprej sodeluje s klubom in si s tem zagotavlja socialno varnost. Odjava iz socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov, s tem pa niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice do denarnega nadomestila na podlagi 3. odstavka 3. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami) ter 1., 4. in 5. odstavka 63. člena ZUTD. Tožnik ob zaslišanju priče - delavke ZRSZ ni oporekal, da je bil opozorjen na izpoved resnice, nadalje, da se je zapisnik z dne 11. 7. 2011 tudi sproti pisal. Zapisnik je prebral in ga podpisal ter en izvod odnesel s seboj. Imel je možnost zapisnik prebrati kasneje, vendar nanj ni imel pripomb, vse doker ni prejel prvostopenjske odločbe zavoda. Prav tako ni pojasnil, zakaj potrdil A. ni predložil kot dokaz že dne 11. 7. 2011, kar pa je logično, saj je v njih - kasneje zapisano nasprotno od tega kar je sam izpovedal na zapisnik. Tudi zaslišana priča je izpovedala, da so se sicer pogovarjali o možnostih, vendar do sodelovanja ni prišlo, saj je tožnik želel ostati v klubu pod pogoji prejšnje pogodbe. Izpovedba tožnika, da je čakal na ponudbe kaže na to, da si sam niti ni resno prizadeval za zagotovitev nove zaposlitve in s tem ohranitve svojega statusa poklicnega športnika ter, da se s tem izogne brezposelnosti. Drugotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo niti 14. niti 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Sodba namreč vsebuje odločilne razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, s tem, da ti razlogi niso med seboj v nasprotju, prav tako pa tudi ne gre za nasprotje glede odločilnih dejstev ter med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 9. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 7. 2011. Prvostopenjski organ je zahtevek tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zavrnil, to pa iz razloga, ker naj bi tožnik postal brezposeln po svoji krivdi oziroma volji.

ZUTD v 1. odstavku 63. člena določa, da pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. V 4. odstavku istega člena je nadalje določeno, da zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je imel tožnik v obdobju od 9. 8. 2001 do 6. 6. 2011 status poklicnega športnika. Z A. je imel sklenjeno pogodbo o igranju nogometa. V dokumentaciji upravnega spisa je pogodba št. ..., ki je bila sklenjena dne 11. 6. 2008. V dokumentaciji sodnega spisa (A4) pa je aneks št. 2 k prej citirani pogodbi, ki je bil sklenjen 31. 5. 2009 in iz katerega izhaja, da se osnovna pogodba podaljša do 31. 5. 2011. Med strankama ni sporno, da pogodba ni bila podaljšana. Tožnik je bil v poslovni register vpisan z 9. 8. 2001 in izbrisan z 6. 6. 2011. Da je bil tožnik izbrisan iz razvida poklicnih športnikov na podlagi njegove izjave, izhaja tudi iz odločbe Ministrstva za šolstvo in šport, Direktorata za šport z dne 6. 6. 2011, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa.

V zadevi gre za spor o tem, ali je bila odjava iz vseh socialnih zavarovanj posledica objektivnih ali subjektivnih razlogov, torej razlogov na strani tožnika.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni obstajal primerljiv objektivni razlog, kot je opredeljen v 4 odstavku 63. člena ZUTD, za odjavo tožnika iz socialnih zavarovanj. Res je, da je tožniku pogodba prenehala, vendar pa iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bilo tožniku ponujeno nadaljevanje pogodbe, sicer pod spremenjenimi pogoji, kar pa tožnik ni sprejel. To izhaja tako iz zapisnika o zaslišanju z dne 11. 7. 2011, ko je tožnik izpovedal, da mu je A. ponudil možnost igranja v klubu po 31. 5. 2011, vendar pa za bistveno nižji znesek, s katerim si ne bi pokril stroškov v kraju C.. Zapisnik je bil podpisan, s tem da iz zapisnika izhaja, da je bila stranki v postopku prebrana vsebina zapisnika, na katerega ni imela pripomb. Tožnike navedbe, da zapisnika ni prebral, da naj bi prišlo do napak in podobno so neprepričljive. Gre za povsem jasno izjavo tožnika, dano na zapisnik, kar je prepričljivo izpovedala tudi zaslišana priča D.D., ki je sestavila zapisnik. Tudi iz izpovedbe priče B.B., športnega direktorja v klubu izhaja, da je imel tožnik največjo plačo v klubu in da so se sicer pogovarjali o možnostih, vendar do sodelovanja ni prišlo. Tožnik je želel ostati v klubu po pogojih prejšnje pogodbe. Ta izpovedba samo potrjuje izjavo tožnika, ki jo je podal na zapisnik v predsodnem postopku torej, da mu je bila ponujena možnost še nadaljnjega igranja v klubu, vendar za bistveno nižji znesek, na kar pa očitno tožnik ni pristal. Ker med klubom in med tožnikom ni prišlo do dogovora o nadaljnjem sodelovanju, tožniku nova pogodba ni bila ponujena.

ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V spornem primeru je sodišče izvedlo predlagane dokaze ter sprejelo dokazno oceno, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Iz izvedenih dokazov namreč jasno izhaja, da je imel tožnik še naprej možnost ostati v klubu, vendar pod spremenjenimi pogoji (nižja plača). Ker se s tem ni strinjal, mu nova pogodba niti ni bila ponujena, sam pa se je po izteku prejšnje pogodbe odjavil iz obveznega socialnega zavarovanja. Ker razlog temu ni bil obstoj objektivnih razlogov, tožnik skladno z že citiranim 63. členom ZUTD ni upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.