Jedro

Tožnik je navedel, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hujšega oz. da tam ni bil ogrožen, da je izvorno državo zapustil zaradi spora s strici zaradi kmetijske zemlje, kar pa niso razlogi za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ- 1) zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnikov postopek v zvezi z dne 9. 1. 2025 vloženo prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ki jo je vložil zaradi ekonomskih težav v izvorni državi, ustavljen. Tožnik je bil 20. 8. 2025 na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 s 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, vrnjen iz Švicarske konfederacije.

3.Toženka je povzela tožnikove navedbe, ki svoje istovetnosti ni izkazal, v dne 29. 8. 2025 vloženi drugi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja2) in sicer: (i) da je arabske narodnosti, musliman, Amazigh; (ii) da ni služil vojaškega roka, ni član politične stranke ali organizacije, ni prestajal zaporne kazni; (iii) da je tožnik, ki osebnih dokumentov nima in je po poklicu frizer, odšel iz Ljudske demokratične republike Alžirije 18. 6. 2022 zaradi socialnih razlogov. Povzela je osebni razgovor v bistvenem, da ima v Ljudski demokratični republiki Alžiriji težave zaradi spora z nekaterimi sorodniki, da problema z državo nima. Tožnik se je sprl z določenim sorodniki leta 2015 oziroma 2013, kot je mogoče povzeti zato, ker je dedek zapustil nepremičnino tožnikovemu očetu. Sorodniki želijo očetu to zemljo odvzeti. Ker so napadli očeta, se je tožnik s sorodniki tudi stepel, skregal in nekajkrat so ga napadli z nožem, enkrat so ga ranili v zgornji predel ust in po desnem komolcu. Takrat je potreboval zdravnika, saj je iz roke izgubil veliko krvi. Napada ni prijavil policiji, ker se je dogodek zgodil znotraj plemena. Za tožnikovo pleme je sramotno, če oseba prijavi svoje sorodnike, policija bi zahtevala dokaz, ki pa ga nima. Če bi jih prijavil, bi imel samo še več težav. Oče mu je dejal, da ga je strah za njegovo življenje in da naj zapusti Alžirijo. Odšel je v Turčijo, se v začetku leta 2017 s pomočjo IOM v Atenah vrnil nazaj v Alžirijo. Ko je živel v ... ni nikoli fizično srečal strice, ki pa so mu večkrat grozili s smrtjo preko telefona, mu pošiljali sms sporočila. Tudi teh groženj ni prijavil, ker so pisali iz skritih številk in ni imel dokazov. Kasneje je našel delo na naftni ploščadi. Alžirijo je drugič zapustil 22. 2. 2018, ker ni mogel več delati na ploščadi. Prav tako ni navajen vremena, saj je izhaja iz severnega dela Alžirije. Delal je zaradi dobrega plačila in ker je bil oddaljen od bratrancev. Na ploščadi je delal vsak drugi mesec in dobil plačilo vsak mesec. Na pot je odšel sam in njegova ciljna država je bila takrat Turčija. Sporna zemlja, katere lastnik je oče, je velika in vredna veliko denarja. Strici so požrešni in zato so jo želeli vzeti, očetu niso grozili, ker je starejši. Lastnik te zemlje je trenutno oče. Tudi ostali sorodniki vedo, da je ded zapustil to zemljo očetu. Zemlja je velika z vodnjakom in zato je veliko vredna. Zemlja je tako velika, da lahko po eni strani hodiš uro, po drugi pa pol ure.Toženka je še povzela tožnika, da ni imel namena ostati v Sloveniji, saj je mislil, da je v Švici bolje. Sedaj je ugotovil, da lahko v Sloveniji dela in da je tu boljše. Ekonomski in socialni razlogi, kar je kot razlog za odhod iz izvorne države navedel v prvi in Prošnji2 niso resnični. To je navedel samo zato, da lahko gre naprej. Po predočenju, da iz EURODAC izhaja, da je leta 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, leta 2020 pa v Bolgariji, je pojasnil, da je državi zapustil, ker ne more reči, da sta to sploh državi. Tam so rasisti. V Bolgariji so ga zaprli za 18 mesecev, ker ni imel dokumentov. Povedal je, da bi v primeru vrnitve v Alžirijo umrl, saj ga tam ne bi mogla zaščiti policija. Moral bi ubiti sorodnike, če ne, bi oni njega. Takrat, ko se je vrnil, ga niso ubili, ker niso vedeli, kje se nahaja. Sedaj pa bi ga lahko ubili.

4.Toženka je ugotovila, da utemeljuje tožnik Prošnjo2 z osebnimi težavami oziroma sporom zaradi lastništva dedkove zemlje. Ker tožnik ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite, je toženka Prošnjo 2 štela za očitno neutemeljeno. Ugotovila je, da tožnikovih težav ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja niti razlogi resne škode. Toženka je ugotovila, da se tožnikove težave s strici zaradi dedkove oz. očetove zemlje, nanašajo na zasebne družinske spore glede premoženja oziroma zemljišča, ki nimajo povezave z razlogi preganjanja na podlagi Ženevske konvencije (rasa, vera, narodnost, politično prepričanje ali pripadnost določeni družbeni skupini) in niso izkazani razlogi resne škode. Tožnik po oceni toženke ni izkazal, da bi šlo za dejanja, ki bi pomenila preganjanje s strani države ali njenih organov, ni izkazal, da mu država izvora ne bi mogla nuditi učinkovite zaščite, saj bi lahko poiskal zaščito pri pristojnih državnih organih, pa tega po lastni izbiri ni storil. Ugotovila je, da ta spor s strici ne utemeljuje priznanja mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnik groženj s strani sorodnikov ni izkazal, zatrjevanih fizičnih obračunov ni konkretiziral, incidentov ni prijavil policiji, kar zmanjšuje verodostojnost trditev o resnosti dogodkov. Ocenila je, da tožnikova navedba, da se v Ljudski demokratični republiki Alžiriji le malokrat obrnejo na policijo, saj to po običajih in navadah tega ne počnejo (ker naj bi bilo sramotno, če oseba prijavi svojega sorodnika), ne izkazuje, da policija potrebne zaščite tožniku ne bi nudila, če bi zanjo zaprosil ali jo resnično potreboval. Toženka je pojasnila, da so nedržavni subjekti lahko subjekt preganjanja ali resne škode zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V konkretnem primeru tožnik ni poiskal zaščite države. Toženka je ugotovila, da ni dokazano, da bi nasilje oziroma grožnje sorodnikov dosegle raven sistematičnega preganjanja in resne škode. Nasprotno, iz okoliščin oziroma njegovih izjav izhaja, da je tožnik po dogodkih, večkrat živel in delal v Ljudski demokratični republiki Alžiriji, delal na naftni ploščadi, živel v glavnem mestu in se celo prostovoljno vrnil v Ljudsko demokratično republiko Alžirijo ob pomoči IOM organizacije, kar po mnenju toženke dokazuje, da mu ne preti preganjanje ali resna škoda, kot to želi prikazati. Toženka je izpostavila tožnikovo navedbo, da je po vrnitvi nekaj časa bival pri prijatelju v glavnem mestu, se srečal s svojimi starši ter kasneje našel zaposlitev na naftni ploščadi. Takšno ravnanje po toženkinem mnenju ne dokazuje resnih in neposrednih groženj s smrtjo ali z utemeljenega strahu pred preganjanjem. Prostovoljna vrnitev po lastni pobudi po oceni toženke kaže, da v tistem času ni zaznal stopnje nevarnosti, ki bi mu onemogočala varno bivanje v izvorni državi. Poleg tega, iz njegovih navedb tudi izhaja, da je po vrnitvi normalno živel in delal ter da ni bil izpostavljen neposrednim napadom ali dejanjem, ki bi kazali na sistematično preganjanje ali na to, da bi mu državne oblasti odrekle zaščito. Dejstvo, da je lahko na letališču ob prihodu urejal formalnosti, da so ga oblasti izpustile po preverjanju identitete in da je kasneje našel zaposlitev, kaže, da ni bil tarča državnih organov in da se je v okolju vsaj začasno počutil dovolj varnega za nadaljnje življenje in delo. Toženka je ugotovila, da so tožnikove navedbe glede razlogov za zapustitev izvorne države med seboj tudi protislovne in zato neprepričljive. V prvi prošnji je navedel, da je Ljudsko demokratično republiko Alžirijo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, ker je iskal boljše pogoje za zaposlitev oziroma življenje, kasneje svoje navedbe spremenil ter kot glavni razlog odhoda začel navajati grožnje s strani sorodnikov zaradi zemljiškega spora. Toženka je izpostavila, da je tožnik to neskladje pojasnil z navedbo, da je navedel neresnične razloge zato, ker je želel nadaljevati pot v drugo državo in ni imel namena ostati v Sloveniji. Takšno pojasnilo po mnenju toženke ne odpravlja bistvenega neskladja izjav, ampak še dodatno zmanjšuje verodostojnost. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal vzročne zveze iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1, zato ni mogoče govoriti o preganjanju. Tožnik ni izkazal niti resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Toženka je pojasnila, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju tožnikovih težav, zato je tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in zato Prošnjo2 na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno, zavrnila.

5.Toženka je ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Toženka je ugotovila, da ni dokazano, da izvorna država za tožnika ne bi bila varna izvorna država niti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo, zato je Prošnjo2 zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1,

6.Toženka je na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tožnik zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Ugotovila je, da tožnik ni izkazal, da bi imel kak drug pravni naslov za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, prav tako obstoj drugega pravnega naslova za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji ne izhaja iz dokumentacije upravne zadeve in uradnih evidenc, zato bo z izvršljivostjo odločitve o zavrnitvi prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, njegovo bivanje v Republiki Sloveniji postalo nezakonito.

7.Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je določila ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa in upoštevajoč, da ni izkazano, da bi prosilec imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je pristojni organ določil, da če prosilec v 10-dnevnem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani v izvorno državo. Ugotovila je, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Toženki ni znano, da bi bile razmere v tožnikovi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo kršeno načelo nevračanja. Na podlagi ZTuj-2 je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če prosilec zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

Tožnikove navedbe

8.Tožnik zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, ugodi Prošnji2 in tožniku prizna status begunca z dnem 20. 8. 2025, podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje in zahteva povrnitev stroškov postopka.

9.Tožnik povzema upravni postopek in navaja, da toženka neutemeljeno ni upoštevala tožnikovih navedb, da sicer t.i. varna država zanj ni varna, saj bi bil v primeru vrnitve, gotovo podvržen resni grožnji po svojem življenju zaradi sporov, ki so sicer res premoženjskega izvora, vendar po svoji naravi predstavljajo preganjanje na osnovi pripadnosti posebni skupini in zaradi specifičnih okoliščin v državi izvora s strani te države ne bo zaščiten, saj je plemenski voditelji vključijo šele v primeru smrti (v tem primeru njegove). Meni, da bi bilo treba Prošnji2 ugoditi. S sklicevanjem na sodno prakso Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-919/23-20

in poudarja, da je že večkrat prejel in še prejema grožnje s smrtjo, kar bo potrdil tudi na pričanju. Tožnik ponavlja, da je v azilnem domu prejel sporočilo sorodnika, ki mu je dejal, da mora za vedno zbežati iz Alžirije, saj da ga bodo na koncu našli in ubili. Poskusil je delati v Ljudski demokratični republiki Alžiriji in nekoliko bližje izvorni državi, vendar so do njega prišle grožnje, zaradi katerih je nato pobegnil v Evropo. Tožnik se ne strinja, da bi naj podajal protislovne izjave, saj je pri navedbi razlogov za mednarodno zašito konstanten in sicer je navedel spor zaradi zemlje med sorodniki ter dejstvo, da ga država ter plemenski vodje ne zmorejo zaščititi. Glede na naravo groženj med sorodniki, meni, da je tudi izkustveno logično, da tožnik groženj ni mogel izkazati s sporočili. Navaja, da policija v Ljudski demokratični republiki Alžiriji ne posreduje v plemenskih sporih, kar izhaja iz splošno dosegljivih informacij o državi izvora. Tožnikove navedbe v tem delu zato niso pavšalne, toženka pa jih zgolj pavšalno zavrne. Tožnik prilaga tožbi članek, ki dokazuje, da je tožnikova etnična skupina še vedno predmet pritiskov in posebnega obravnavanja ter da niso enakovredno vključeni v družbi, kar gotovo ne vodi v zaupanje, da bo policija preganjala in preiskovala notranje spore znotraj tožnikove etnične skupine ali celo družine. Tožnik je pripadnik etnične skupine Amazigh, ki ima v matični državi podrejen status v odnosu do prevladujoče etične skupine in je tako popolnoma logično, da tožnik ni zaupal policiji, da bo ustrezno ukrepala ob prijavi. Tožnik meni, da dejstvo, da se je tožnik enkrat vrnil v Alžirijo, ne dokazuje, da naj bi se počutil v Ljudski demokratični republiki Alžiriji varnega, ampak zgolj to, da je ob vrnitvi tudi na drugem delu države ugotovil, da ni varen nikjer v svoji izvorni državi in da je moral iz Ljudske demokratične republike Alžirije pobegniti, saj bi bil sicer ob življenje. Pojasnil je, da so se prvi spori med sorodniki začeli leta 2013 in da je zaradi nevarnosti za svoje življenje kot posledica teh sporov prvič iz svoje matične države pobegnil leta 2015. Glede domnevnih neskladij v tožnikovih izjavah pojasnjuje, da nikakor niso takšne, da bi lahko tožnika označili kot nekredibilnega, saj gre zgolj za manjše razlike v izjavah, ki so logične glede na stresno situacijo, v kateri se je znašel ter da je že tako dolgo na begu. Meni, da toženka ni pravilno ocenila, da tožnik ni izkazal verodostojnosti, saj ni upoštevala vseh treh temeljnih strukturnih elementov ocene splošne neverodostojnosti, ki so uveljavljeni tako v pravni doktrini kot v sodni praksi (tako tudi UPRS sodba I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 ter I U 923/2014 z dne 15. 12. 2016). Toženka je ocenjevala le notranjo nekonsistentnost izjav, ni preverjala zunanje nekonsistentnosti niti ni pojasnila, zakaj tožniku ne verjame oz. zakaj njegovo pričanje naj na bi bilo kredibilno, zato meni ,da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Na naroku je tožnik še navedel, da ne držijo navedbe, da naj v izvorni državi ne bi imel težav ter da ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Poudarja, da je jasno zatrjeval grožnje s smrtjo in napade. Poudarja pa, da je tudi pripadnost družini lahko razlog za mednarodno zaščito. V zvezi z navedbami toženke glede predloženega poročila poudarja, da je bil članek predložen v zvezi s trditvijo, da policija tožnika v njegovi matični državi ne bo zaščitila, torej, da se ne more zanesti na uradne organe države izvora. Ponovno poudarja, da se do te njegove trditve toženka sploh ni opredelila in je že s tem storila absolutno bistveno kršitev postopka.

Navedbe toženke

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Meni, da je zelo natančno presodila izjave, ki jih je podal tožnik in ugotovila, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi razlogov, izključno osebne narave (spor zaradi kmetijske zemlje). Ponavlja obrazložitev in izpostavlja, da je tožnik izpovedal, da ni imel v izvorni državi nobenih težav, da se mu ni nič konkretnega zgodilo, da je tam delal in živel. Toženka poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju osebnih oziroma družinskih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, oziroma jim grozi resna škoda. Tožnik ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 in tudi ni izkazal razlogov resne škode. Toženka pojasnjuje, da je sicer treba presoditi, kaj prosilcu grozi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, vendar se to lahko presodi na osnovi tega, kar je prosilec navedel v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, saj mora prosilec v skladu z 21. členom ZMZ-1 sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oz. da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Tožnik je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi spora s strici zaradi kmetijske zemlje, kar po mnenju toženke niso razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Toženka še poudarja, da je tožnik eksplicitno navedel, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hujšega oz. da tam ni bil ogrožen.

Toženka poudarja, da je bil tožnik seznanjen, da je po Odloku Vlade RS s 31. 3. 2022 Ljudska demokratična republika Ljudska demokratična republika Alžirija določena za varno izvorno državo in imel možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih le-ta zanj ne bi bila varna. Tožnik ni izkazal, da zaradi posebnih okoliščin izvorna država zanj ne bi bila varna država.

Toženka v zvezi s poročilom The Indigenous World 2023: Algeria, A. A. s 23. 3. 2023, opozarja na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, glede na to, da tožnik teh dokazov ni predlagal v postopku izdaje upravnega akta, čeprav bi jih nedvomno lahko, saj gre za informacije starejšega datuma, da dokaznega predloga sodišče ne upošteva. Toženka še poudarja, da tožnik ni uveljavljal razlogov zaradi berberske narodnosti, ni z ničemer ni izkazal, da bi bil v Ljudski demokratični republiki Alžiriji preganjan zaradi berberske narodnosti. Toženka meni, da ne zadostuje zgolj to, da je nekdo po narodnosti Amazigh, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Navedeno pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito torej že sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti zgodil prav zaradi tega, ker je po narodnosti Amazigh. Tožnik pa razlogov glede berberske narodnosti ni navajal, zato so navedbe v tožbi, da je iz predloženega članka razvidno, da je etnična skupina še vedno predmet pritiskov in posebnega obravnavanja in da bi tega bila deležna tudi tožeča stranka, neutemeljene. Strah pred preganjanjem je treba individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov, česar pa tožnik ni storil, saj ni navedel, da bi imel kakršnekoli težave zaradi svoje narodnosti.

O sodni presoji

Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A6, B1, vse listine spisa toženke št. 2142-63/2025. Sodišče tožnika ni zaslišalo, ker je izjavil, da ne želi biti zaslišan.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.⁴ Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.⁵

Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.⁶ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁷ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁸ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁹ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.¹⁰

Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo2 utemeljuje z razlogi osebne narave in sicer jo vlaga zaradi groženj stricev, zaradi spora s strici zaradi lastništva nepremičnine. Pri tem sodišče poudarja, da ni spregledalo, da je tožnik sam povedal, da je ta razlog v Prošnji2 navedel (zgolj) za to, da bi lahko šel naprej, saj v Republiki Sloveniji ni imel namena ostati, da je v prvi prošnji, vloženi v Republiki Sloveniji, navedel drug razlog in sicer ekonomske narave. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke tožnik v tem upravnem sporu v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema dosedanji postopek, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da zatrjevane grožnje stricev, ki jih sodišče sicer ne šteje za dokazanih, ker se je tožnik zaslišanju, s katerim v tožbi dokazuje navedbe o grožnjah, odpovedal in ni želel biti zaslišan, sami po sebi še niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.¹¹

Sodišče dodaja, da tožnik niti ni dokazal groženj stricev, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo, poleg tega pa grožnje, kar je pravilno ocenila toženka, glede na tožnikov izjavo, da tožnik z državo nima težav, da ima edine težave z očetovimi sorodniki, prav tako ne predstavlja razloga v smislu določbe 20. člena ZMZ-1. Sodišče poudarja, da so z zakonom določeni subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1 in sicer v relevantnem delu, glede na tožnikove trditve, tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1 (tretja alineja prvega dostavka 24. člena ZMZ-1.). Ni sporno, da tožnik groženj stricev in njihovih napadov ni prijavil policiji. Pravilna je odločitev toženke, da tožnik ni dokazal, da subjekti iz prejšnjih alinej (država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja) vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Zgolj trditev, da naj bi, kot je mogoče povzeti, tožnik ne dobil zaščite policije, ne prepriča. Sodišča dodaja, da po presoji sodišča tožnik ni dokazal niti preganjanja niti resne škode v smislu določb ZMZ-1 in je tudi zato odločitev toženke pravilna in zakonita. Tožnik namreč niti ne trdi, da bi ga strici preganjali oziroma mu grozili zaradi katerega od zakonsko zahtevanega razloga preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, ampak trdi, da ga preganjajo oziroma mu grozijo zaradi zemlje, ki je je tožnikov oče podedoval od dedka, kar pa ni razlog za preganjanja, ki opravičuje podelitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno, tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnik je navedel kot razlog za utemeljitev Prošnje2 grožnje stricev, kar naj bi bil tudi razlog, da se ne želi vrniti v izvorno državo. Tožnik se je zaslišanju odpovedal. Da bi bilo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanimi grožnjami stricev drugačno od v izpodbijani odločbi ugotovljenega in povzetega v odgovoru na tožbo, tožnik niti ne zatrjuje, zato tožbeni ugovor v zvezi s tem ni utemeljen.

Neutemeljen je tožbeni očitek, kot je mogoče povzeti, da je toženka dejstvo, da tožnik zatrjevanega nasilja ni prijavil policiji (kar ni sporno), ovrednotila brez upoštevanja, da je tožnik Amazigh. Toženka je po presoji sodišča pravilno po ugotovljenem dejanskem stanju: da je prišlo do družinskega fizičnega nasilja in spora s strici zaradi zemlje, ki jo je podedoval tožnikov oče od dedka; da se je tožnik vrnil v Alžirijo sam, delal na naftni ploščadi; da je po vrnitvi normalno živel in delal; da ni bil izpostavljen napadom ali dejanjem, ki bi kazala na sistematično preganjanje ali na to, da bi mu državne oblasti odrekle zaščito; da je lahko na letališču ob prihodu urejal formalnosti, da so ga oblasti izpustile po preverjanju identitete in da je kasneje našel zaposlitev; da nasilja in groženje stricev ni prijavil policiji oziroma drugemu organu, upoštevajoč vse okoliščine tožnika, tudi, da nasilja ni prijavil (kar niti ni sporno) in da zatrjevano nasilje ni povezano z razlogi preganjanja po 27. členu ZMZ-1, ugotovila, da so te navedbe nepomembne za prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče ponavlja, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik niti ne trdi (toliko manj dokaže), da bi bil preganjan iz kakšnega v zakonu opredeljenega razloga in sicer: zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, zato so navedbe tožnika, da je toženka nepravilno ovrednotila odsotnost prijave nasilja policiji, neutemeljeni. Pravilno je zavrnila toženka tožnikovo navedbo, da nasilje stricev ne utemeljuje Prošnje2 tudi zato, ker slednji niso subjekti preganjanja v smislu določb ZMZ-1. Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite je namreč tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).¹² Pravilna je odločitev toženke, da tožnik tega dokaznega bremena ni izpolnil. Tožnik namreč (šele v tem upravnem sporu) trdi, da policiji nasilja družine ni prijavil, ker policija v Alžiriji ne naredi ničesar. Sodišče poudarja, da je že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023, da dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi, ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.¹³ Tožnik je šele v upravnem sporu navedel, da policija zaradi dejstva, ker so Amazighi, v konkretnem primeru ne bi naredila nič, zato je upoštevajoč 52. člen ZUS-1¹⁴ , ta trditev prepozna, saj tožnik ne navede, da in zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta in je ugovor prekluzije s strani toženke utemeljen. Sodišče zgolj pripominja, da sicer ni sporno, da tožnik nasilja stricev ni prijavil policiji. Razlog, ki ga (sicer prepozno) navaja tožnik (da je to tako v "njegovem plemenu"), pa upoštevajoč vse obrazloženo, tudi če bi bil opravičljiv, zaradi pomanjkanja drugih kumulativno zahtevanih elementov za dodelitev statusa mednarodne zaščite, ne bi dokazoval utemeljenosti Prošnje2. Tožnikovega razloga za Prošnjo2 (družinsko nasilje stricev in grožnje) namreč ni moč umestiti v enega izmed v 27. členu ZMZ-1 opredeljenih razlogov preganjanja. Tudi zato je odločitev toženke, da tožnik navaja le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu prve alineje 52. člena ZMZ-1, pravilna. Drugih razlogov za mednarodno zaščito pa tožnik niti ne zatrjuje. Sodišče se strinja tudi s presojo toženke, da razlogi, ki jih je tožnik (sam) navedel za odhod iz Alžirije, niso razlogi, ki bi utemeljevali prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je pravilno izpostavila navedbo iz prve prošnje tožnika, da je odšel zaradi ekonomskih razlogov in Prošnje2, da je odšel zaradi groženj stricev. Sodišče še pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.¹⁵ Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.¹⁶ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.¹⁷ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.

Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje2, ki ga tožnik konkretizirano ne izpodbija, je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.¹⁸ Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.¹⁹ Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Ljudska demokratična republika Alžirija z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna, česar tožnik niti v tem upravnem sporu niti ne izpodbija. Pravilna je odločitev toženke, da tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oz. da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Tožnik, ki je izjavil, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hujšega oz. da tam ni bil ogrožen, je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi spora s strici zaradi kmetijske zemlje, kar tudi po presoji sodišča, kot je to pravilno pojasnila toženka, niso razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče ponavlja, da zgolj tožnikovo nestrinjanje z izdano odločbo, utemeljenosti tožbe ne dokazuje niti utemeljuje.

Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 140/20024 z dne 12. junij 2024.

Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.

Prav tam (12. točka obrazložitve).

Ta določa: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

Prav tam, 13. točka obrazložitve.

Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).