Jedro

Tožnica je upravičena do izplačila polovice starostne pokojnine, ker odvetniško dejavnost (kot je razvidno iz prijave za vključitev v zavarovanje) opravlja s polovico delovnega časa. Ob priznanju navedene pravice je pravilna odločitev toženca, da se ji ustavi izplačevanje starostne pokojnine v celotnem znesku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem, drugem in tretjem odstavku izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbenemu zahtevku se delno ugodi in se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 10. 2009 in št. ... z dne 12. 2. 2010. Tožnica ima od 3. 7. 2009 dalje pravico do izplačevanja polovice starostne pokojnine, odmerjene z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2009 v znesku 426,46 EUR mesečno z vsemi nadaljnjimi uskladitvami in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila, vse v 15 dneh.

Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 19. 10. 2009 in št. ... z dne 15. 2. 2010, se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (četrti odstavek izreka) potrdi sklep o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbe tožene stranke, s katerimi je tožnici ustavila izplačevanje starostne pokojnine z 2. 7. 2009 ter zavrnila zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine. Tožnici je priznalo pravico do delne pokojnine od 3. 7. 2009 dalje in toženi stranki naložilo, da ji v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe delno pokojnino odmeri ter ji izplača vse že zapadle zneske delne pokojnine z vsemi naknadnimi uskladitvami in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila v 15 dneh. Naložilo ji je tudi, da tožnici povrne 443,00 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje delno spremeni tako, da odpravi le odločbi, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine, tožnici od 3. 7. 2009 dalje prizna izplačevanje polovice starostne pokojnine, odmerjene z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2009, v znesku 426,46 EUR mesečno z vsemi nadaljnjimi uskladitvami in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila, tretji odstavek izreka izpodbijane sodbe razveljavi, tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2009 in št. ... z dne 15. 2. 2010, pa zavrne. Navaja, da je sodišče nepravilno odpravilo odločbi tožene stranke, s katerima je odločila, da se izplačevanje starostne pokojnine z 2. 7. 2009 ustavi. Zmotno je priznalo pravico do delne starostne pokojnine od 3. 7. 2009 dalje na podlagi 58. člena ZPIZ-1. Tožnici je bila s pravnomočno odločbo z dne 19. 10. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 2009 dalje, ker ji je s 30. 6. 2009 prenehalo zavarovanje. Ker se je s 3. 7. 2009 ponovno vpisala v imenik odvetnikov in prijavila v zavarovanje s polovičnim delovnim časom, ji je tožena stranka pravilno ustavila izplačevanje starostne pokojnine. Sodišče za odpravo odločb o ustavitvi izplačila starostne pokojnine ni navedlo razlogov, kar je bistvena kršitev pravdnega postopka. Trajanje pravice ali pridobitev pravice je, glede na določbi drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 in 157. člena ZPIZ-1, vezano na prenehanje zavarovanja. Od ponovnega pričetka opravljanja odvetniške dejavnosti tožnica po prvem odstavku 178. člena ZPIZ-1 ni več upravičena do izplačila starostne pokojnine, v nasprotnem primeru bi neutemeljeno uživala dvojno dajatev iz sistema socialne varnosti. Sodišče bi zaradi pridobljenega statusa uživalke pokojnine o izplačevanju polovice starostne pokojnine moralo odločiti po 178. členu ZPIZ-1, ne pa o priznanju pravice do delne starostne pokojnine po 58. členu ZPIZ-1. Če je zavarovanec zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa, se mu po določbi 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 izplačuje polovica pokojnine. Priznanje pravice po 58. členu ZPIZ-1 pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica z zahtevkom ni uspela v celoti, zato ji tožena stranka ni dolžna povrniti vseh stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Utemeljeno se tožena stranka pritožuje, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2009 pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 2009 dalje. Iz listin v upravnem spisu ter listin, ki jih je predložila tožnica, se vidi, da je bila po datumu priznanja pravice, s 3. 7. 2009 ponovno vpisana v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije, z odločbo Odvetniške zbornice št. ... z dne 23. 6. 2009 pa je bilo odločeno, da tožnica od 3. 7. 2009 dalje opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa.

Določba o pravici do delne pokojnine iz 58. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je v sistemu pokojninskega zavarovanja vključena v poglavje ZPIZ-1, ki določa pogoje in način priznanja pravice do starostne pokojnine. Pravilno tožena stranka opozarja, da je tožničin primer oz. njeno „zahtevo za odmero delne starostne pokojnine“, ki jo je pri toženi stranki vložila 7. 7. 2009, potrebno presojati na podlagi 178. člena ZPIZ-1 o ponovnem vstopu v zavarovanje oz. o vplivu dohodkov po pridobitvi pravice do pokojnine na uživanje pokojnine.

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-1-358/04 z dne 19. 10. 2006 (objavljena v Uradnem listu RS št. 112/2006) odločilo, da sta 1. odstavek 58. člena in 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo ter Državnemu zboru naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku 9 mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS. Ugotovilo je, da dejstvo, da izpodbijana ureditev v ZPIZ-1 pridobitev pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja veže le na čas opravljanja dela oz. na zaposlitev za največ polovico polnega delovnega časa, ne more biti razlog, ki bi utemeljeval razlikovanje pri podeljevanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Delovni čas je le kriterij za pridobitev pravic. Takšna ureditev pri urejanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja, ki izhaja izključno iz inštitutov delovno pravne zakonodaje in se ne nanaša na pravni položaj oseb, ki niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja, ne more biti razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različno ureditev položaja zaposlenih in samozaposlenih pri uveljavitvi navedenih pravic. Razumen razlog za takšno ureditev po ugotovitvah ustavnega sodišča ne izhaja iz zakonodajnega gradiva, niti ga ni pojasnil zakonodajalec, zato je ugotovilo, da sta 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1 in 1. odstavek 58. člena ZPIZ-1, ker ne dajeta v teh določbah zagotovljenih pravic tudi samozaposlenim, v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave.

V skladu z navedeno odločbo Ustavnega sodišča in ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse je tožnica upravičena do izplačila polovice pokojnine, ker odvetniško dejavnost po odločbi Odvetniške zbornice in tudi glede na vključitev v zavarovanje po prijavi z dne 6. 7. 2009 opravlja le s polovico polnega delovnega časa. Po 5. alineji prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 je vključena v obvezno zavarovanje, na podlagi 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 je upravičena do izplačila polovice starostne pokojnine. Ob priznanju navedene pravice pa je odločitev tožene stranke, da se ustavi izplačevanje starostne pokojnine v celotnem priznanem znesku z 2. 7. 2009, pravilna. V nasprotnem primeru bi bila, kot pravilno opozarja tožena stranka, tožnica na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine lahko upravičena do dveh izključujočih dajatev.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, delno spremenilo tako, da je tožnici v skladu z določbo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 priznalo pravico do izplačila polovice pokojnine, zahtevek, da se odpravita odločbi o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, pa zavrnilo.

Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje, ker je sodišče prve stopnje povračilo stroškov postopka priznalo tožnici v celoti, upoštevajoč nedenarni zahtevek. Zaradi nezakonite zavrnilne odločbe o zahtevi, da se ji izplačuje polovica pokojnine, je tožnica utemeljeno zahtevala njeno odpravo in priznanje ustrezne pravice. To pomeni, da sta bila vložitev tožbe ter postopek potrebna za uveljavitev pravice, sodišče je zato utemeljeno priznalo povračilo stroškov v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08).