Jedro

Bistvo trditev tožeče stranke je v tem, da je kot svetovalec družbe K. d.d. za informatiko organizirala sestanek med naročnikom in toženo stranko (s katero je imela sklenjeno posredniško pogodbo), ne pa z ostalimi potencialnimi ponudniki, in ji na ta način omogočila prednost, ki je na koncu dejansko pripeljala do sklenitve posla. Sodišče prve stopnje se je zato ukvarjalo z vprašanjem, ali tožena stranka brez tega sestanka ne bi sklenila posla. Za navedene trditve je (glede na dejstvo, da je bila pogodba z M. d.o.o. sklenjena nekaj mesecev po odpovedi pogodbe o sodelovanju) dokazno breme na tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka sama zatrjevala, da je imela v zadevi dvojno vlogo. Po eni strani je svetovala družbi K. d.d. v zvezi s sklenitvijo pogodb za strojno in programsko opremo maloprodaje, po drugi strani pa je z enim od potencialnih ponudnikov sklenila pogodbo, s katero se je proti plačilu provizije zavezala izkoristiti svoj položaj svetovalca in aktivno posredovati pri K. d.d. ter na ta način temu ponudniku omogočiti sklenitev posla. Taka pogodba je že na prvi pogled nemoralna in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, v posledici pa nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Kopru (I) v zvezi z umikom tožbe ustavilo postopek glede plačila 387,31 EUR, v preostalem delu (II) pa zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.921 EUR in (III) naložilo tožeči stranki v plačilo 872,88 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila med strankama sicer sklenjena posredniška pogodba, vendar tožnik ni vzpostavil stika med tožencem in njegovo stranko, prav tako njegov prispevek ni bil ključen za sklenitev pogodbe med tožencem in njegovo stranko., zato do plačila po pogodbi ni upravičena.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Neresnična je ugotovitev, da naj v obravnavi zadevi ne bi obstajala kavzalnost, ker naj bi bili naročitelju tretje osebe in njihovi interesi znani že prej. Toženki kljub temu, da je s stranko sodelovala že pred avgustom 2006, niso bile znane odgovorne osebe pri stranki, zadolžene za maloprodajo, niti bistveni elementi posla, zato brez angažiranja tožnika ne bi bila sposobna izdelati tako kakovostne ponudbe. Povedano izhaja iz izpovedi B.P. in G.Č. Da bi toženka lahko izdelala ponudbo brez poznavanja dejanskega stanja v mesnicah, katerih ogled je bil dogovorjen na sestanku, ki ga je organiziral tožnik, je priča Č. izrecno zanikal. Povedano že samo po sebi dokazuje odločilnost prispevka tožnika pri pripravi ponudbe tožene stranke in v nadaljevanju pri pridobitvi posla, poleg tega to dokazujejo tudi e – maili direktorja tožnice, izpoved B.P. in delno celo izpoved direktorja tožene stranke E.N. Izpoved slednjega, da si je kot kakovosten stik predstavljal nekaj drugega, zato ne prepriča. Njegova izpoved zbledi ob listinskih dokazih, nastalih v času izvedbe pogajanja, in ob namenski in logični razlagi določil posredniške pogodbe. Kakšen bi bil sicer motiv toženke za podpis posredniške pogodbe, če je že sodelovala s strankami iz skupine K. in če ji je bilo že poznano povpraševanje po nadgradnji sistema maloprodaje. Sodišče je očitati zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede vloge tožnika pri sodelovanju z družbami skupine K. Ugotovitev, da naj bi tožeča stranka na sestanku sodelovala le kot soponudnica, je napačna, izvzeta iz konteksta, saj je imela tožnica pri družbah skupine K. dvojno vlogo, ki med strankama ni bila sporna, poleg tega pa ob dejstvu, da na koncu pri poslu tožeča stranka ni sodelovala kot sopogodbenica, ne more biti dokazana zgolj z dvema listinama, izdelanima enostransko s strani tožene stranke. Sodišče se niti z besedico ni izreklo o dejstvu, da toženka ni pojasnila dejstva, zakaj je s tožnico sklenila posredniško pogodbo, če je sama imela možnost priti v kakovosten stik z odgovornimi osebami pri družbah skupine K. Enako velja za nekatere dokaze, ki dokazujejo izpolnjevanje obveznosti po posredniški pogodbi, to je e-mailih direktorja tožnice direktorju družbe K. d.d. Ker gre za odločilna dejstva, je sodišče kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledično je napačna tudi odločitev o stroških.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene trditve in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da sporni sestanek 19.10.2006 ni bil zatrjevani kvalitetni stik, temveč že posledica predhodne ponudbe. Tožena stranka je pojasnila, da se je posredniška pogodba nanašala na morebitne nove posle.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Dokazna ocena je prepričljiva, za razliko od pritožbe, ki posamezne dele sodbe razlaga izven konteksta, enako velja za posamezne dokaze, na katere se sklicuje pritožnik.

Pravdni stranki sta dne 25.8.2006 sklenili pogodbo o sodelovanju na projektu maloprodaje (priloga A2), s katero je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka toženi zagotovila možnost sodelovanja pri prodaji njegovih produktov in storitev družbi K. d.d. in z njo povezanim družbam, tako da bo toženi stranki zagotovila kakovosten stik in organizirala predstavitev pri sami stranki (to je pri K. d.d. in z njim povezanih družbah). Tožena stranka se je zavezala plačati provizijo za vse posle, ki bi bili sklenjeni od trenutka posredovanja do trenutka, ko lahko posrednik aktivno posreduje (to je, ko tožeča stranka sodeluje s stranko kot zunanji sodelavec na področju informatike ter lahko tej stranki predlaga rešitve). Dne 18.4.2008 je tožena stranka pisno odpovedala pogodbo. V odpovedi je zapisano, da tožeča stranka v slabih dveh letih ni uspela zagotoviti kakovostnega stila s stranko, očitno tudi ne more več aktivno posredovati pri stranki, oziroma je celo ovira za sklenitev pogodbe. Tožena stranka in M. d.o.o. sta nato 10.9.2008 sklenili pogodbo št. 763, s katero se je tožena stranka zavezala naročniku dostaviti programsko strojno in opremo in sicer na podlagi ponudbe tožene stranke z dne 9.7.2008. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je posel, sklenjen 10.9.2008, dejansko rezultat tožnikovega posredovanja. V zvezi s tem je ugotovilo, da tožnik tožene stranke ni spravil v stik s K. d.d., saj je bil slednji celo ustanovitelj tožene stranke, na področju informatike pa so sodelovali ves čas, K. d.d. je že uporabljal toženčevo programsko rešitev v eni od mesnic. Toženi stranki so bili znani tudi interesi K. d.d. v zvezi z informatizacijo maloprodajne mreže v družbi M. d.o.o. v kateri je bil K. d.d. lastniško udeležen, saj je priča G.Č. (pri K. d.d. odgovorna za informatiko) ves čas sodeloval z delavci tožene stranke. Prav zato je tožena stranka prvo ponudbo za računalniški program izdelala že pred sklenitvijo pogodbe, ki je predmet te pravde, in sicer na željo K. d.d. V tej prvi fazi tožeča stranka ni sodelovala, temveč je bila k poslu pritegnjena naknadno. Ob gornjih dejstvih torej ne more biti dvoma, da ni šlo za posredovanje v smislu 837. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj tožeča stranka ni našla in spravila v stik s toženo stranko osebo, ki se bo s toženo pogajala za sklenitev pogodbe. Pritožba s sklicevanjem na posamezne dele izpovedi ne uspe prepričati v nasprotno.

Bistvo trditev tožeče stranke je v tem, da je kot svetovalec direktorja K. d.d. za informatiko organizirala sestanek med naročnikom in toženo stranko (s katero je imela sklenjeno posredniško pogodbo), ne pa z ostalimi potencialnimi ponudniki, in ji na ta način omogočila prednost, ki je na koncu dejansko pripeljala do sklenitve posla. Sodišče prve stopnje se je zato ukvarjalo z vprašanjem, ali tožena stranka brez tega sestanka ne bi sklenila posla. Za navedene trditve je (glede na dejstvo, da je bila pogodba z M. d.o.o. sklenjena nekaj mesecev po odpovedi pogodbe o sodelovanju) dokazno breme na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovite dokazne presoje izvedenih dokazov ugotovilo, da bi do posla prišlo tudi, če tožnik sestanka 19.10.2006 ne bi organiziral. Za sklenitev posla je bilo ključno dejstvo, da je tožena stranka že pred tem podala svojo ponudbo, poleg tega pa je imela v eni od mesnic že inštaliran svoj program, priča G.Č., ki je pri K. d.d. pokrival področje informatike, pa se je tako ali tako ves čas zavzemal za sklenitev posla s toženo stranko. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik zunanji svetovalec direktorja K. d.d., ne zadošča za zaključek, da je bil posel, (sklenjen dve leti po sestanku, na katerega se tožnik sklicuje), rezultat njegovega posredovanja. V dokaz svojim trditvam je tožeča stranka predlagala le zaslišanje priče G.Č., ki je odločilen pomen sestanka za sklenitev posla zanikal (trdil je, da so bile odločilne reference, ki jih je tožena stranka nedvomno imela), poleg tega pa je v letu 2007 prenehal delati za K. d.d. in torej o dogajanju v letu 2008 in o razlogih, ki so pri direktorju K. d.d. pripeljali do sklenitve podla s toženo stranko ni vedel povedati ničesar. Zaslišanja direktorja K. d.d., ki naj bi na koncu o sklenitvi posla odločal, tožeča stranka ni predlagala, prav tako ne zaslišanja direktorja M. d.o.o., čeprav gre za osebi, ki bi največ vedeli povedati o vlogi tožeče stranke in o tem, kako je prišlo do sklenitve posla za strojno in programsko opremo. Tožeča stranka je sicer kot dokaz predložila tudi elektronsko pošto med njenim zakonitim zastopnikom in direktorjem K. d.d., iz katere pa ne izhaja, da predlaga sklenitev posla prav s toženo stranko, temveč le, da se ponovno začne z aktivnostmi za pridobitev programske opreme za maloprodajo. Glede na vse povedano tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da k sklenitvi posla septembra 2008 tožeča stranka ni prispevala, pravilen in pritožba takega obrazloženega zaključka ne uspe omajati. Sodišče prve stopnje se je v sodbi ukvarjalo le z vprašanjem, ali je tožeča stranka izpolnila pogodbo o sodelovanju, v tem kontekstu pa nagibi za sklenitev pogodbe niso odločilni. Ne drži niti, da tožena stranka nagibov ni pojasnila. Na prvem naroku je namreč navedla, da ji je tožeča stranka zagotavljala, da lahko zaradi vpliva v družbi K. d.d. doseže višje cene, kot bi jih tožena, če bi nastopala sama, kar pa se na koncu ni uresničilo. Ker tožeča stranka toženca ni spravila v stik s stranko in ker tudi z nobenim drugim zatrjevanim ravnanjem ni prispevala k sklenitvi posla, ni upravičena do plačila provizije po pogodbi z dne 25.8.2005. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka sama zatrjevala, da je imela v zadevi dvojno vlogo. Po eni strani je svetovala družbi K. d.d. v zvezi s sklenitvijo pogodb za strojno in programsko opremo maloprodaje, po drugi strani pa je z enim od potencialnih ponudnikov sklenila pogodbo, s katero se je proti plačilu provizije zavezala izkoristiti svoj položaj svetovalca in aktivno posredovati pri K. d.d. ter na ta način temu ponudniku omogočiti sklenitev posla. Taka pogodba je že na prvi pogled nemoralna in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, v posledici pa nična. Po določbi 87. člena OZ tožnik na podlagi nične pogodbe ne more zahtevati ničesar in bi bilo tudi v primeru, da bi se izkazalo, da je dejansko posredoval, njegov zahtevek potrebno zavrniti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko in na določbi 155. člena ZPP za toženo. Tožena stranka namreč z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k rešitvi stvari, nasprotno, v odgovoru na pritožbo je celo navajala nedopustne novote (da je bila pogodba mišljena za bodoče posle in ne za opremo maloprodaje).