Jedro

Zadržana oseba je pritožbo vložila po izteku pritožbenega roka. Ne glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo upoštevalo na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZNP-1 v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr. Pritožba namreč v ničemer ne posega v pravice drugih oseb, teža posega v ustavne pravice zadržane osebe pa nedvomno predstavlja tehtni razlog, ki pritožbenem sodišču nalaga meritorno presojo pritožbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Psihiatrična bolnišnica Vojnik (v nadaljevanju PBV) je dne 18. 9. 2023 obvestila sodišče prve stopnje, da so A. A. tega dne zadržali na zdravljenju brez njene privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom. Po tem, ko je sodišče prve stopnje izvedlo postopek skladno z določili od 53. člena do 68. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), je pri zadržani osebi ugotovilo obstoj vseh razlogov za zadržanje iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom PBV do 18. oktobra 2023. 2. Pooblaščenec zadržane osebe v pritožbi navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje o obstoju razlogov za pridržanje prepričati bolj celostno. Povzel je obrazložitev izvedenca, da obstaja velika verjetnost, da bi lahko zadržana oseba ponovno ogrozila svoje zdravje in življenje, saj je v preteklosti že poskusila storiti samomor, in da trenutno nima stika z realnostjo ter je nepredvidljiva, vendar sodišče prve stopnje po njegovem prepričanju "ni konkretiziralo svoje sklicevanje na izvedensko mnenje" in razlogov za zadržanje ter ustrezno pojasnilo odločitve o zadržanju le za en mesec. Zaradi pomanjkanja konkretnih razlogov je uveljavljal postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Zadržana oseba v svoji pritožbi, vloženi po izteku pritožbenega roka, izraža nestrinjanje z izdanim sklepom. Priznava sicer, da se je zaradi več stresnih situacij njeno zdravstveno stanje pred sprejemom poslabšalo in da se dogajanja v času sprejema ne spominja. Poudarila je, da je v času hospitalizacije sodelovalna, jemlje terapijo in zato čuti, da se je njeno zdravstveno stanje izboljšalo. Po njenem lahko z zdravljenjem nadaljuje v domačem okolju. Zaključila je, da ni več samomorilna in da je šlo za akutno situacijo zaradi stresnih dejavnikov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa in da se jo odpusti v domačo oskrbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi pooblaščenca zadržane osebe:**

5. Pritožbeni očitek, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti (postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje obsežne in natančne razloge o obstoju vseh treh pogojev, ki morajo biti skladno z določbo prvega odstavka 39. člena ZDZdr1 izpolnjeni za dopustnost pridržanja in zdravljenje osebe v oddelku po posebnim nadzorom brez njene privolitve.

V obrazložitvi je v točkah od 8 do 13 sodišče prve stopnje tako najprej nanizalo razloge za zaključek, da je pri pridržani osebi podana duševna motnja (akutna psihotična motnja), zaradi katere ima hudo motnjo presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, v točkah od 15 do 18 razloge o tem, da je zaradi navedene duševne motnje ogroženo tako njeno zdravje kot tudi njeno življenje, v zaključku pa še, zakaj niso mogoče milejše oblike pomoči (20. točka obrazložitve). V 20. in 21. točki obrazložitve je sodišče razgrnilo razloge za obdobje izrečenega zadržanja. Sodišče prve stopnje je torej nanizalo razloge o izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev za pridržanje in čas odrejenega zadržanja, s čimer je omogočilo preizkus izpodbijanega sklepa.

6. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da bi se moralo o razlogih za zadržanje prepričati bolj celostno in da v svojem sklepu "ni konkretiziralo svoje sklicevanje na izvedensko mnenje", s čimer smiselno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Tudi navedena pritožbena graja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju dejstev iz kroga vseh treh predpisanih pogojev (zlasti pa glede ogroženosti življenja zadržane osebe) namreč ni omejilo zgolj na izvedensko mnenje, pač pa je pri dokazni oceni poleg tega upoštevalo še izpoved zadržane osebe, predložene listine in izpoved iz telefonskega razgovora, ki ga je sodišče na naroku samem opravilo s hčerjo zadržane osebe B. B., ki je obenem tudi njena najbližja oseba. Dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje (npr. obstoj duševne motnje, realitetna kontrola, sposobnost obvladovanja, ogroženost zdravja in življenja zadržane osebe in potrebni čas zadržanja), je ugotovilo s pomočjo izvedenskega mnenja, katerega popolnosti pritožba ne izpodbija. Dokazna ocena je torej jasna in prepričljiva in jo pritožba ni uspela izpodbiti.

7. Tudi glede obdobja, za katerega je sodišče prve stopnje zadržalo zadržano osebo, je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ker gre pri obdobju, v katerem je realno pričakovati odvrnitev razlogov za zadržanje, za ugotavljanje dejstev s področja medicinske stroke, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedensko mnenje, ki mu nobena od strank ni v ničemer nasprotovala. Tudi v tem delu sodišče dokazno oceno v celoti sprejema in se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

8. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je v pritožbi povsem nekonkretiziran, zato je sodišče to presojo opravilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (določba drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366.členom ZPP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr ter 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Ugotovilo je, da je sodišče ob ugotovljenih dejstvih pravilno uporabilo določbe materialnega prava iz ZDZdr.

**O pritožbi zadržane osebe:**

9. Zadržana oseba je pritožbo vložila po izteku pritožbenega roka. Ne glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo upoštevalo na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZNP-1 v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr. Pritožba namreč v ničemer ne posega v pravice drugih oseb, teža posega v ustavne pravice zadržane osebe pa nedvomno predstavlja tehtni razlog, ki pritožbenem sodišču nalaga meritorno presojo pritožbe.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadržana oseba v pritožbi konkretizirano ne uveljavlja razlogov, s katerimi bi izpodbijala obstoj predpisanih pogojev za zadržanje ali izrečenega obdobja zadržanja, zato se je moralo pritožbeno sodišče omejiti na preizkus po uradni dolžnosti.

11. Zadržana oseba v pritožbi priznava, da se je njeno zdravstveno stanje pred sprejemom poslabšalo, da se dogodkov iz časa sprejema ne spominja, vendar se je njeno stanje po njenih navedbah v času hospitalizacije tako izboljšalo, da ni več samomorilna in bi zato zmogla nadaljevati zdravljenje v domačem okolju. Če zadržana oseba pri tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje o njenem zdravstvenem stanju v času izdaje izpodbijanega sklepa, sodišče ponovno pojasnjuje, da je dokazna ocena, ki glede dejstev z medicinskega področja temelji na izvedenskem mnenju, jasna in popolna. Izvedensko mnenje je jasno argumentirano in nanj niti v pritožbi nima prav nobenih pripomb.

12. Pritožbeno sodišče glede ostalih trditev opozarja, da lahko PBV na podlagi določb 71. člena ZDZdr zadržano osebo v primeru izboljšanja stanja odpusti pred iztekom roka ali pa to lahko predlaga zadržana oseba sama ali njen odvetnik.

**Končna presoja obeh pritožb:**

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata zadržana oseba in njen pooblaščenec, niso utemeljeni. Ker obenem ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (določba drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366.členom ZPP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr ter 42. členom ZNP-1), je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr in 42. členom ZNP-1).

1 Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). (prvi odstavek 39. člena ZDZdr)