Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je izpodbijani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ničen, ker ni bil vročen v pregled tožniku tri dni pred njegovo sklenitvijo. V zvezi s tem se tožnik zmotno sklicuje na določilo drugega odstavka 17. člena ZDR-1, skladno s katerim mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pisno pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni sklenitvi; in določilo 52. člena ZDR-1, ki določa obliko spremembe pogodbe in skladno s katerim se določbe 17. člena tega zakona uporabljajo tudi v primeru spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Uporaba navedenih določil ZDR-1 ni predpisana za primer sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2006, sklenjen dne 15. 9. 2020, in da se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo 12. 12. 2020, temveč še traja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje delovne dobe, vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, reparacijo in za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita zavrnitev njegovih dokaznih predlogov in s tem postopkovno kršitev, pri čemer še posebej izpostavlja zaslišanje dr. A. A. in postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Meni, da bi njuno zaslišanje razjasnilo okoliščine glede vprašanja, ali je tožnik izpodbijani sporazum podpisal svobodno in resno ter, ali se je zavedal posledic sporazuma. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da so bile njegove navedbe o odsotnosti svobodne in prave volje zelo splošne. Trdi, da je podal izčrpne in konkretizirane navedbe o tem, da je bil na dan podpisa sporazuma pod psihološkim pritiskom in da od 20. 11. 2018 dalje jemlje močna zdravila, ki vplivajo na njegovo psihosomatsko stanje, zato je poiskal pomoč v psihiatrični ambulanti. Nadalje navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni predviden postopek predhodne seznanitve delavca z osnutkom sporazuma. Meni, da je treba pri sklenitvi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi upoštevati tudi 52. člen ZDR-1, ki napotuje na 17. člen ZDR-1. Nadalje vztraja pri svojih konkretiziranih in dokazanih navedbah glede prevare. Ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja je bil zaveden, saj sta mu predstavnika toženke vzbudila občutek, da bo takoj zaposlen na drugem delovnem mestu, kar je bil razlog, da je sporazum podpisal. Če bi se zavedal, da mu bodo prenehale vse pravice iz zavarovanj, sporazuma ne bi podpisal. Nadalje navaja, da je podpis sporazuma posledica večmesečnih pritiskov, ki so jih predstavniki toženke izvajali nad njim. Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo zelo površno. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je izločilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na trpinčenje na delovnem mestu, čemur je nasprotoval, saj bi obravnavanje vseh zahtevkov v okviru istega spora pomenilo pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Končno se pritožuje še zoper odločitev sodišča, ki je dne 13. 5. 2021 pred spremenjenim senatom vpogledalo v vse do takrat izvedene dokaze (tudi v izpovedi vseh zaslišanih), ne da bi pravdnima strankama sploh dalo možnost, da se o tem izjavita. S tem je bilo kršeno načelo neposrednosti in pravica do izjave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno je ugotovilo relevantno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem prič B. B., C. C. in D. D. Meni, da bi njihovo zaslišanje pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi natančno in pravilno obrazložilo zavrnitev teh dokaznih predlogov (v 5. in 14. točki obrazložitve sodbe). Bistvo obrazložitve njihove zavrnitve je v tem, da so bile te priče predlagane v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek, ki je bil iz tega postopka izločen (zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja), zato njihovo zaslišanje v tem postopku (glede zahtevka za izpodbijanje sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi) ni bilo potrebno.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče dr. A. A., psihiatra, in s postavitvijo izvedenca medicinske – psihiatrične stroke. Omenjena priča in izvedenec bi glede na tožnikove navedbe podala oceno o tožnikovem psihičnem stanju ob podpisu izpodbijanega sporazuma ter oceno, ali se je tožnik zavedal, kaj podpisuje in posledic takšnega dejanja, kot tudi o tem, ali so pritiski lahko vplivali na podpis sporazuma. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi teh dokaznih predlogov (v 5. in 27. točki obrazložitve sodbe), da tožnik ni podal konkretiziranih trditev o nerazsodnosti (torej o tem, da ni bil sposoben razumeti pomena svoje izjave poslovne volje in pravnih posledic, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči) v času podpisa izpodbijanega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi; nekonkretizirani pa so ostali tudi tožnikovi očitki o pritiskih. Le oseba, ki sploh nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje in njena izjava nima pravnih učinkov in je zato nična (tožnik takšnega zahtevka niti ni postavil). Ne zadostuje ugotovitev, da so voljne in pojmovne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane. Tožnikova trditvena podlaga pa se sicer v pretežnem delu nanaša na napake njegove volje ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (na grožnjo in na prevaro, v posledici katerih naj bi podpisal sporazum). Tožnik torej ni mogel sočasno podpisati sporazuma zaradi napak volje (zaradi grožnje bodisi prevare s strani toženke – ker naj bi mu ta obljubila zaposlitev na drugem, boljšem delovnem mestu) in biti hkrati brez vsakršne sposobnosti razsojanja. Tožnik pa je nerazsodnost tudi sicer zatrjeval zgolj s posplošenimi trditvami, češ da je bil ob podpisu izpodbijanega sporazuma v stresu in da so na stres vplivale tudi njegove zdravstvene težave iz preteklosti ter da od leta 2018 jemlje zdravila. Tožnik ni zatrjeval, da npr. zaradi jemanja točno določenih zdravil ali pa zaradi točno določenih zdravstvenih težav prav v času podpisa izpodbijanega sporazuma ni bil sposoben razumeti pomena svoje izjave poslovne volje in pravnih posledic te izjave poslovne volje. Tudi dejstvo, da tožnik obiskuje psihiatra, samo po sebi ne kaže na to, da je bil ravno v času podpisa sporazuma nerazsoden. Ker torej že iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja, da bi bil v času podpisa izpodbijanega sporazuma nerazsoden, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo omenjena dokazna predloga. Navedeno nenazadnje potrjuje tudi tožnikova izpoved, da ob podpisu izpodbijanega sporazuma ni razumel samo tega, kako lahko stranki s podpisom sporazuma kar naenkrat pozabita na vse medsebojne spore.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na sklep sodišča prve stopnje, da se iz tega individualnega delovnega spora izloči zahtevek, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločitev sodišča o tem, ali bo zahtevke iz istega spora obravnavalo ločeno, stvar formalno procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Senat lahko odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe, in lahko izda po končanem ločenem obravnavanju posebne odločbe o teh zahtevkih (tretji odstavek 300. člena ZPP). Od ločitve iz prej enotnega postopka nastanejo ločeni postopki, ki tečejo neodvisno drug od drugega, kot da bi bile od vsega začetka vložene različne tožbe. Ločitev pravd je zato mogoča, ko je mogoče posamezne zahtevke po materialnem pravu samostojno obravnavati, kar je v obravnavani zadevi podano. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja temelji na drugi pravni podlagi kot v tem postopku obravnavani zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (in posledično reparacijski zahtevek). Sodišče prve stopnje je pri ločitvi postopka tudi pravilno upoštevalo, da so spori o prenehanju delovnega razmerja prednostni (kot to določa prvi odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), medtem ko spor zaradi plačila odškodnine zaradi trpinčenja ni prednostna zadeva, reševanje zahtevka zaradi plačila odškodnine pa bi zavleklo obravnavanje zahtevka glede prenehanja delovnega razmerja. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o izločitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja ne predstavlja kršitve določb postopka, še manj pa kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o procesni kršitvi, češ da je pisni odpravek sklepa o izločitvi zahtevka z dne 16. 3. 2021 izdala sodnica posameznica. Ta sklep je namreč izdala predsednica senata, skladno z 299. členom ZPP v zvezi z 270. členom ZPP.

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje, da se pred spremenjenim senatom (zaradi spremembe sodnikov porotnikov) na drugem naroku za glavno obravnavo dne 13. 5. 2021 (le) vpogledajo izpovedi vseh do takrat zaslišanih, zaradi česar naj bi po mnenju tožnika prišlo do kršitve načela neposrednosti in kršitve pravice do izjave. Tretji odstavek 302. člena ZPP določa, da če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 13. 5. 2021 ugotavlja, da sicer drži, kar navaja tožnik v pritožbi, da iz zapisnika ne izhaja, da bi sodišče strankama dalo možnost, da se izjavita glede tega, da se tožnik ne zasliši znova, temveč, da se le prebere zapisnik o njegovem predhodnem zaslišanju. Vendar pa ima navedena kršitev, ko sodišče prve stopnje ni v celoti spoštovalo pravil iz tretjega odstavka 302. člena ZPP, le relativen značaj (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato bi jo moral tožnik na podlagi 286. b člena ZPP uveljavljati takoj, že na naroku za glavno obravnavo dne 13. 5. 2021, ki se je opravil pred spremenjenim senatom, česar pa ni storil in ni navedel ovir, da tega ni mogel storiti. Zato te kršitve glede na določilo 286. b člena ZPP ne more uveljavljati v pritožbenem postopku. V pritožbi izpostavljena kršitev načela neposrednosti iz 4. člena ZPP pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka tedaj, kadar sprejme sodno odločbo sodnik, ki sploh ni sodeloval na glavni obravnavi (1. točka drugega 339. člena ZPP), oziroma kadar je sodišče odločilo brez glavne obravnave, pa bi bilo narok za glavno obravnavo dolžno razpisati (10. točka drugega 339. člena ZPP)1, kar pa v tej zadevi ni bilo podano.

9. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je izpodbijani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ničen, ker ni bil vročen v pregled tožniku tri dni pred njegovo sklenitvijo. V zvezi s tem se tožnik zmotno sklicuje na določilo drugega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), skladno s katerim mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pisno pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni sklenitvi; in določilo 52. člena ZDR-1, ki določa obliko spremembe pogodbe in skladno s katerim se določbe 17. člena tega zakona uporabljajo tudi v primeru spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Uporaba navedenih določil ZDR-1 ni predpisana za primer sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v 52. členu določa pravilo, da se morajo spremembe pogodbe o zaposlitvi skleniti v enaki obliki, kot je predpisana za samo pogodbo o zaposlitvi – torej v pisni obliki (17. člen ZDR-1). Pisna oblika sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa je izrecno predpisana v drugem odstavku 81. člena ZDR-1. Tudi sicer pa kršitev v drugem odstavku 17. člena ZDR-1 navedene obveznosti delodajalca, da praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo pogodbe delavcu izroči pisni predlog pogodbe, nima nobenih pravnih posledic na veljavnost in vsebino kasneje veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi2. Zato je tožnikovo stališče o ničnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ker ta ni bil vročen v pregled tožniku tri dni pred njegovo sklenitvijo, še toliko bolj neutemeljeno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni opredelilo. Razlogi so podani v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da niso utemeljene tožnikove trditve, da je bil izpodbijani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dosežen s prevaro s strani toženke in da je posledično izpodbojen (49. člen in 94. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Tožnik v zvezi z zatrjevano prevaro v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvah, da je bil ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaveden s strani predstavnikov toženke, ki naj bi mu vzbudila občutek, da bo takoj zaposlen na drugem delovnem mestu, kar je bil razlog, da je sporazum podpisal; sicer sporazuma, zaradi prenehanja pravic iz socialnih zavarovanj, ne bi podpisal. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik teh svojih trditev ni dokazal niti z lastno izpovedbo. Izpovedal je namreč, da mu predstavnika toženke nista ponujala konkretnega delovnega mesta, pač pa mu je bilo rečeno, da bodo s strani toženke Agenciji E. in Kontroli F. sporočili, da nimajo nič proti, če zaposlijo tožnika. Da bi tožniku ponujala novo zaposlitev, sta zanikali tudi priči G. G. in H. H., predstavnika toženke ob podpisu izpodbijanega sporazuma. Priča H. H. je izpovedal, da je tožniku le ponudil, da direktorjema obeh navedenih delodajalcev pove, da pri toženki nimajo nič proti, če tožnika zaposlijo, da so torej v tem smislu nevtralni.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo, da tožnikovi očitki o večmesečnih pritiskih, ki naj bi jih nad njim izvajali predstavniki toženke (v smislu pristranskega ravnanja novoustanovljene komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu), niso izpeljani v konkretiziran očitek, da bi dogajanje v zvezi s tem kakorkoli vodilo v napako tožnikove volje (grožnjo ali bistveno zmoto oziroma prevaro) ob podpisu izpodbijanega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa tožnikove trditve v zvezi z omenjeno komisijo ter siceršnji odnos med strankama in dogajanje pred podpisom izpodbijanega sporazuma presegajo okvire tega spora. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedenega ni podrobneje opredelilo.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, str. 646. 2 ZDR-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 115.