Jedro

Z individualno pogodbo o zaposlitvi se je toženec z delodajalcem glede na načelo pogodbene svobode veljavno dogovoril za način oblikovanja plače, po katerem je bila njegova plača sestavljena iz fiksnega in variabilnega dela. Ker je variabilni del plače predstavlja del plače, ki je bil odvisen od uspešnosti poslovanja zadruge in ne od toženčeve individualne uspešnosti ali prispevka, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za vračilo neutemeljeno prejete akontacije variabilnega dela plače ni bistveno, kdo je bil odgovoren za slabe poslovne rezultate.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki I/2 in IV se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki I/2 spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.594,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2005 do plačila, višji zahtevek iz naslova zamudnih obresti pa se zavrne“, v točki IV pa tako, da se znesek 2.140,34 EUR zviša na znesek 3.782,88 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba toženca pa v celoti (zoper točko I/1) zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe (s popravnim sklepom) sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožnika po nasprotni tožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki III in IV in pritožba tožene stranke po nasprotni tožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki II/1 se zavrneta in se sodba v tem izpodbijanem delu potrdi.

III. Toženec (tožnik po nasprotni tožbi) je dolžan povrniti tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi) pritožbene stroške v znesku 79,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožeči stranki 7.959,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2005 do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki po nasprotni tožbi je naložilo, da tožniku po nasprotni tožbi plača 15.372,82 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2003 do plačila. Kar je iz tega naslova tožnik zahteval več, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 1.031.589,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec za čas od marca 2003 do septembra 2003 in zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 3.802.638,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za čas od februarja 2004 do marca 2006. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 2.140,34 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v točki I/2, v zvezi z nasprotno tožbo pa zoper ugodilni del v točki II/1 ter posledično zoper odločitev o stroških postopka, Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Po njeni oceni je upravičena do vračila bruto zneskov gibljivega dela plače, saj je potrebno presojati terjatev po stanju na dan zapadlosti, kar je bilo po sklepu Upravnega odbora ob izplačilu plače za december 2004, torej 16.1.2005. Takrat toženec ni bil upokojenec. Pri tem je očitno napačna odločitev sodišča o obračunu obresti od tolarske in EUR zneska, ker presečni datum ni 31.12.2005 oz. 1.1.2006, pač pa 31.12.2006 oz. 1.1.2007. Glede ugodilnega dela po nasprotni tožbi pa navaja, da tožnik po nasprotni tožbi ni bil razrešen s funkcije iz nekrivdnih razlogov, saj do akta „razrešitve“ sploh ni prišlo, ker je tožniku po nasprotni tožbi prenehalo delovno razmerje iz razlogov na njegovi strani, ko ni podpisal nove, v podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi. Posledično temu ni upravičen do treh bruto plač. Zaradi navedenega je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožba predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi iz naslova odpravnine pa zavrne. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženec (tožnik po nasprotni tožbi) navaja, da nasprotuje sodbi in v pritožbi obširno ponavlja navedbe, podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbenih razlogov ne konkretizira, vendar pa je iz navedb mogoče razbrati, da nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in posledično uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Bistvo pritožbe je v tem, da toženec nasprotuje vrnitvi izplačanega gibljivega dela plač iz naslova uspešnosti poslovanja, ker ne odgovarja za neuspešno poslovanje zadruge. Ponavlja, da je takratni direktor B.P. sprejemal napačne odločitve, se odločal za zgrešene investicije, zastavljal previsoke plane, prikazoval izgube, ki jih dejansko ni bilo in zavajal člane upravnega odbora. Podrobno opisuje posamezne dogodke, ki naj bi to dokazovali. Zaključni račun za leto 2002 ni bil sprejet 18.3.2003 kot zaključuje sodišče prve stopnje, ampak je bilo letno poročilo za leto 2002 sprejeto 24.8.2003 na podlagi predloga nadzornega sveta z dne 13.8.2003 in predhodno opravljene revizije z dne 24.7.2003. Plani so bili nerealni, tudi za leto 2003, ko so močneje začeli delovati negativni učinki zgrešenih investicij, konkretno pripojitve KZ Č.. Letno poročilo za leto 2003 ni moglo biti sprejeto pred opravljeno revizijo in pred poročilom nadzornega odbora ter sprejetjem na občnem zboru, zato je datum, ki ga v sodbi navaja sodišče prve stopnje napačen. V zvezi z zavrnilnim delom po nasprotni tožbi pa glede odškodnine po aneksu h pogodbi o zaposlitvi z dne 30.9.2002 navaja, da je bilo z direktorjem dogovorjeno, da bo prejemal odškodnino v višini 10 % plače direktorja mesečno ves čas trajanja mandata, ne samo za čas trajanja zaposlitve, glede pobotne izjave pa, da je bila izsiljena, prenehanje sile za izpodbijanje pobotne izjave pa je prenehalo s prenehanjem delovnega razmerja. Pritožba še navaja, da tožencu (tožniku po nasprotni tožbi) ko je bil zaslišan, ni bilo omogočeno, da bi osebno podal vse te navedbe, nadaljnjih vprašanj pa priči B.P. tudi ni smel več zastavljati. Zato meni, da mu ni bila omogočena celovita obramba. Glede na navedeno pritožba meni, da bi morala tudi sodne stroške plačati tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo in da je v pretežnem delu pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev dela zahtevka za vračilo preveč izplačanih plač (točka I/2).

K pritožbama strank zoper I. točko izreka (tožba): Pritožba toženca zoper ugodilni del (I/1) ni utemeljena, pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del (I/2) pa je utemeljena.

Pritožbena navedba, da tožencu, ko je bil zaslišan, ni bilo dovoljeno zastavljati določenih vprašanj priči B.P., zaradi česar mu ni bila omogočena obramba kaže na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 239. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj po 1. odstavku 213. člena ZPP dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo. Dokazovanja dejstev, ki za določbo niso pomembna, sodišče ni dolžno dopustiti. Toženčeve navedbe (kot izhajajo iz obširne pritožbe) se nanašajo na dejstva, ki za odločbo niso odločilna, zato vprašanj priči B.P. v to smer sodišče prve stopnje utemeljeno ni dopustilo.

V ostalem se pritožba toženca nanaša na ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi k negativnemu izidu poslovanja oziroma manjšemu uspehu od planiranega ne prispeval, zaradi česar naj bi ne bil dolžan vrniti gibljivega dela plače. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da določb Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj gre za pogodbo o zaposlitvi z vodilnim delavcem. Toženec je kot vodilni delavec prejemal plačo, katere del je bil odvisen od uspešnosti poslovanja zadruge. Njegova plača je bila sestavljena iz fiksnega dela in gibljivega dela. Gibljivi del (+ (-) 20 %) je predstavljal del plače, ki je bil odvisen od uspešnosti poslovanja zadruge, torej od tega, ali je bila zadruga kot celota sposobna doseči zastavljene cilje. Ta del ni bil odvisen od njegove individualne uspešnosti in tudi ne od njegovega konkretnega prispevka (ali individualnega prispevka drugih vodilnih) k poslovnemu (ne)uspehu, zato vprašanje, kdo je bil za slabe rezultate odgovoren, ni bistveno. Z individualno pogodbo o zaposlitvi se je toženec z delodajalcem glede na načelo pogodbene svobode veljavno dogovoril za tak način oblikovanja in obračunavanja plače. Med letom je prejemal akontacijo plače, saj se uspešnost poslovanja ni ugotavljala sproti. V 5. členu Pravilnika o plačah, ki je povzet tudi v pogodbo o zaposlitvi je med drugim določeno, da se poračun gibljivega dela plače opravi po zaključnem računu (in ne po sprejemu letnega poročila, o katerem polemizira pritožba) in sicer v višini + (-) 10 %, preostanek pa z odlogom največ do dveh let. Plan poslovanja tako za leto 2002 kot 2003 je bil sprejet po predvidenem postopku na Upravnem odboru, prav tako pa so bili obravnavani in sprejeti zaključni računi in potrjena letna poročila za leto 2002 in 2003. Pravilnost podatkov in izračunov je preverila izvedenka finančne stroke. Iz izvedenih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje izhaja, da je realizirani dobiček v letih 2002 in 2003 odstopal od planiranega v negativno smer, to pa je podlaga za poračun gibljivega dela plače v višini do – 20 %. Glede na določila pogodbe o zaposlitvi je toženec dolžan izpolniti obveznost, h kateri se je zavezal s podpisom, zato je njegova pritožba zoper točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje neutemeljena.

Tožeča stranka utemeljeno izpodbija zavrnilni del I. točke izreka sodbe (točka I/2), saj za odločitev, da je toženec dolžan vrniti le neto prejemke, ni podlage v izvedenih dokazih. Priča B.P. je sicer res izpovedal, da bi bil tožnik, ker je upokojen, dolžan vrniti le neto zneske. Vendar pa ta izpoved ne more predstavljati zakonite podlage za zavrnitev zahtevka za vrnitev bruto zneska gibljivega dela plače, saj pravilna uporaba materialnega prava ni odvisna od tega, kako ga razumejo priče. Predvsem je v tej zadevi pomembno, da se toženec ni upokojil v času trajanja delovnega razmerja pri tožeči stranki, saj se je upokojil decembra 2006, delovno razmerje pri tožeči stranki pa mu je prenehalo že 22.2.2004. To pomeni, da mu je v obdobju, ko bi moral vrniti preveč izplačane plače, delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi upokojitve. Plačilo, ki ga tožeča stranka iz naslova preveč izplačanih plač v letu 2002 in 2003 zahteva od toženca, je bilo lahko odloženo za največ dve leti in je Upravni odbor dne 23.4.2004 sprejel sklep, da se vsi poračuni opravijo do vključno izplačila plač za december 2004. Iz navodil, ki jih je dne 30.3.2003 B.P. pripravil glede načina poračunavanja in vračanja prejetih akontacij izhaja, da se v primeru odpovedi delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) o nadaljnjem poplačilu sklene pisni dogovor. Ker pisni dogovor – npr. o takojšnjem plačilu celotnega zneska, ali o plačilu le neto zneskov oziroma drugačnem načinu vrnitve preveč izplačanega dela plače ni bil sklenjen, ima to lahko za posledico le, da je toženec dolžan vrniti preveč izplačano plačo tako, kot bi jo vračal, če bi bil še zaposlen: torej v enakih mesečnih bruto zneskih, od katerih bi zadnji zapadel v plačilo 16.1.2005, ob izplačilu plače za december 2004. Podlage za to, da bi bil dolžan vrniti le neto zneske ni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano točko I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo še plačilo 3.594,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2005 do plačila, zavrnitev višjega zahtevka (iz naslova zamudnih obresti) pa je pustilo v veljavi.

Napako, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje v izreku pod točko I/1 in na katero tudi opozarja pritožba tožeče stranke, je sodišče prve stopnje odpravilo s popravnim sklepom z dne 18.9.2008, zoper katerega ni bilo pritožbe.

K pritožbama strank zoper II./1, III. in IV. točko izreka (nasprotna tožba): Pritožba tožene stranke po nasprotni tožbi glede odločitve o plačilu odpravnine v višini treh bruto plač (II/1. točka izreka) ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe pogodbe o zaposlitvi, ki določa pravico tožnika po nasprotni tožbi do odpravnine. Po 2. odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi je tožnik po nasprotni tožbi upravičen do odpravnine v višini treh povprečnih plač zadnjih treh mesecev v primeru, če je razrešen brez krivdnih razlogov. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi brez krivdnega razloga, saj mu je bila odpovedana iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta. Poslovni razlog je razlog na strani delodajalca. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da tožnik po nasprotni tožbi ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi. Z odklonitvijo ustrezne zaposlitve po 3. odstavku 90. člena ZDR razlog za prenehanje delovnega razmerja ne preide na delavca (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 470/2007 z dne 6.4.2009). Zato je sodišče prve stopnje o odpravnini odločilo pravilno. Ugotovilo je osnovo za njeno izplačilo, ki ji pritožba ne oporeka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke po nasprotni tožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del (točko II/1) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik po nasprotni tožbi izpodbija odločitev v III/1 točki izreka, s katero je zavrnjen zahtevek za izplačilo zneskov, ki jih je plačal toženi stranki po nasprotni tožbi na podlagi pisne izjave o pobotanju terjatev. S podpisom le-te z dne 11.4.2003 je dovolil, da se opravi pobot njegovega dolga do tožene stranke po nasprotni tožbi in sicer pri obračunih plač v obdobju od aprila 2003 do januarja 2004. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izjava ni bila podpisana z napako volje, saj je bila „grožnja“ B.P., ki naj bi tožniku po nasprotni tožbi po ovinkih povedal, da bo drugače ukrepal, če izjave ne podpiše, dopustna. V kolikor te izjave ne bi podpisal, bi morala tožena stranka po nasprotni tožbi dejansko ukrepati in vložiti zoper tožnika po nasprotni tožbi tožbo za vrnitev preveč izplačane akontacije plače. Dopustna „grožnja“ nima za posledico napake volje. Tožena stranka po nasprotni tožbi je z delavčevim pristankom v skladu s 136. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) pobotala svojo terjatev z njegovo terjatvijo. Zato je sodišče prve stopnje, ki je svojo odločitev natančno obrazložilo in utemeljilo, zahtevek tožnika po nasprotni tožbi za vrnitev pobotanih zneskov utemeljeno zavrnilo.

Prav tako pa je neutemeljena pritožba zoper odločitev v točki III/2 v zvezi z zahtevkom za izplačilo odškodnine v višini 10 % bruto plače direktorja za čas do izteka mandata, ki je tožniku po nasprotni tožbi predčasno prenehal. Tožnik po nasprotni tožbi je s toženo stranko po nasprotni tožbi podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja računovodstva, na katerem je bila plača nižja od plače, kakršno je prejemal po predhodni pogodbi o zaposlitvi. Zaradi tega se je s toženo stranko po nasprotni tožbi dogovoril, da mu izplačuje „odškodnino“ v višini 0,10 faktorja in sicer zaradi zmanjšanja plače zaradi opravljanja dela na drugem delovnem mestu, kar je sicer zelo nenavadno, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ne nedopustno. Določba aneksa je veljala lahko le, dokler je veljala pogodba o zaposlitvi oziroma aneks k pogodbi o zaposlitvi. Stranki veže pogodba o zaposlitvi le toliko časa, dokler velja. Tožniku je 22.2.2004 delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za čas po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni več podlage za izplačevanje „odškodnine“, ki je bila namenjena kritju razlike v plači. Ker je odpadla podlaga za izplačilo plače, je odpadla tudi podlaga za plačilo „odškodnine“ zaradi nižje plače. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika po nasprotni tožbi zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo.

Glede na spremembo dela izpodbijane sodbe se je spremenil uspeh strank v postopku. Zato je bilo potrebno na pritožbo tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi) spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški so odmerjeni pravilno in znašajo na strani tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi) 6.033,06 EUR, na strani toženca (tožnika po nasprotni tožbi) pa 4.413,46 EUR. Tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) je uspela v deležu 78,46 % (4.733,54 EUR), toženec (tožnik po nasprotni tožbi) pa v deležu 21,54 % (950,66 EUR). Po pobotu tako odmerjenih stroškov je dolžan toženec (tožnik po nasprotni tožbi) povrniti tožeči stranki (toženi po nasprotni tožbi) stroške postopka v znesku 3.782,88 EUR. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 2.140,34 EUR zvišalo na znesek 3.782,88 EUR.

Tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) je s pritožbo uspela v deležu 18,95 % (izpodbijala je odločitev glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 3.594,11 EUR in odločitev glede plačila zneska 15.372,82 EUR po nasprotni tožbi). Uspela je z zneskom 3.594,11 EUR, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov, ki znašajo za pritožbo 750 točk oziroma 344,25 EUR, povečano za 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov pa 419,98 EUR. Sorazmerni del teh stroškov znaša 79,59 EUR.