Jedro

Kršitev cestnoprometnih predpisov pomeni, da je tožnik (poklicni voznik) ravnal naklepoma oziroma iz hude malomarnosti, ko je v naselju prehiteval in prekoračil dovoljeno hitrost in naslednjega dne ponovno prekoračil dovoljeno hitrost in kršil cestnoprometne predpise. S tem je storil tudi kršitev delovnih obveznosti, kar mu je tožena stranka utemeljeno očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati plačo, ki bi jo prejemal v višini 897,99 EUR bruto skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje do plačila, kot tudi ostale prejemke, ki bi jih tožnik dobil, v kolikor mu ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna od gornjih zneskov plačati organom in institucijam, določenim z zakonom, davke in prispevke (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sodbo razveljavi in spremeni tako, da ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo njegov zahtevek z obrazložitvijo, da je storil cestnoprometni prekršek, nevestno opravljal svoje delo in ravnal v nasprotju z določbo 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ugotovitve sodišča so po mnenju tožnika napačne. Navaja, da iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka podala izredno odpoved, ker je tožnik poklicni voznik, katerega osnovno opravilo je vožnja v cestnem prometu, dolžan opravljati delo vestno in varno, kršitev cestnoprometnih predpisov pa pomeni kršitev delovnih obveznosti. Kršitev je bila ugotovljena na osnovi osebne ugotovitve direktorja, izpovedi tožnika kot tudi iz obvestil, ki jih je podal tožnik delodajalcu in iz pregleda elektronskih izpisov hitrosti za vožnjo, za vozilo, ki ga je upravljal tožnik. Iz vsega navedenega izhaja, da bi bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki so bili na strani tožnika. Vzrok, ki je naveden v izredni odpovedi pa se ne sklada z vzrokom, ki ga je navedel na zaslišanju direktor tožene stranke, ki je med drugim navedel, da so tožniku odpovedali pogodbo o zaposlitvi, ker ga niso imeli kam dati. Torej je bil vzrok za odpoved pogodbe o zaposlitvi drugačen od vzroka, ki ga je navedla tožena stranka. Glede storjenih cestnoprometnih prekrškov tožnik priznava, da je bil v dveh dneh dvakrat ustavljen s strani nemške policije in da mu je bila obakrat izrečena denarna kazen zaradi prehitre vožnje. Do prekoračitve hitrosti je prišlo izključno zaradi navodil delodajalca, saj je bil tožnik časovno vezan na razklad in naklad. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sprejelo pričanje A.A., sina direktorja in priče A.B., saj ni pretehtalo v dovolj veliki meri, ali ima A.A. ter priča A.B., kot še vedno zaposleni pri toženi stranki, interes, da govorita tako kot sta. Splošno znano dejstvo je, da so vozniki z nakladi in razkladi blaga vezani na časovni rok in to kar sta izpovedali priči zagotovo ne drži. Bistveno v obravnavanem primeru je, da tožnik ni kršil cestnoprometne predpise zavestno oziroma zaradi hude malomarnosti, pač pa zaradi tega, ker je bil v takšno vožnjo pravzaprav prisiljen s strani tožene stranke, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel opraviti vseh postavljenih obveznosti in bi zagotovo nosil pri toženi stranki določene sankcije. Tožnik je torej ravnal v skrajni sili, zaradi česar pa ne more nositi posledic. Če bi naslovno sodišče zaslišalo tudi predlagane priče (A.C., A.D. in A.E.), ki so bili vozniki pri toženi stranki, bi ti lahko povedali, kakšna so bila navodila tožene stranke glede časovnih rokov za naklad in razklad in bi si lahko ustvarili pravo sliko o razmerah pri toženi stranki. Ker sodišče ni zaslišalo navedenih prič, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in v posledici tega je ostalo dejansko stanje v pretežni meri nerazjasnjeno.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo nadaljnje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče nepravilno povzelo izpovedbo direktorja tožene stranke (ki je dejal tudi, da je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi tožniku, ker ga niso imeli kam dati), s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov, o izpovedbi direktorja tožene stranke in med samimi zapisniki o izpovedbah, zato smiselno očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Pritožbene navedbe, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič (sodelavcev tožnika), so zato neutemeljene. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ta dokaz zavrnilo kot nepotreben. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravno odločilne okoliščine, napravilo tudi pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2008 zaposlen na delovnem mestu voznik za nedoločen čas. Tožena stranka je tožniku dne 10. 2. 2011 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ki je bil opravljen dne 15. 2. 2012 in mu je v nadaljevanju dne 25. 2. 2011 podala izredno odpoved iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tožniku je očitala, da je dne 28. 1. 2011 kot poklicni voznik kršil cestnoprometne predpise s tem, ko je ob prehitevanju prekoračil dovoljeno hitrost in mu je bila izrečena denarna kazen; ter ker je dne 29. 1. 2011 ponovno kršil cestnoprometne predpise s tem, ko je prekoračil dovoljeno hitrost, nato pa mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje. S takim ravnanjem je kršil 31., 32., 33. in 35 člen ZDR. Glede na način, kako je tožnik kršil pogodbeno in delovno obveznost in posledice, ki bi lahko zaradi tega nastale, nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (A2).

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbe o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listine, priložene v spis s strani obeh pravdnih strank, zaslišanju tožnika, direktorja tožene stranke ter prič A.A. in A.B., je ugotovilo, da je tožnik dne 28. 1. 2011 v naselju v Nemčiji ob prehitevanju prekoračil dovoljeno hitrost 60 km/h in vozil skoraj 90 km/h in dne 29. 1. 2011 v naselju v Nemčiji, skoraj na istem kraju kot prejšnji dan, ne da bi prehiteval, prekoračil dovoljeno hitrost 60 km/h. Zaradi prehitre vožnje dne 28. 1. 2011 je moral tožnik plačati kazen v višini 1.850,00 EUR, zaradi prehitre vožnje dne 29. 1. 2011 pa je bilo vozniku odvzeto vozniško dovoljenje in ni mogel več nadaljevati z vožnjo. Kršitev cestnoprometnih predpisov po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pomeni, da je tožnik ravnal naklepoma oziroma iz hude malomarnosti, ko je v naselju dne 28. 1. 2011 prehiteval in prekoračil dovoljeno hitrost 60 km/h in naslednjega dne ponovno prekoračil dovoljeno hitrost 60 km/h in kršil cestnoprometne predpise, s tem pa storil tudi kršitev delovnih obveznosti, kar mu je tožena stranka utemeljeno očitala v izredni odpovedi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prekoračil dovoljeno hitrost zato, da bi pravočasno opravil razklad in je s tem ravnal v skladu z navodili tožene stranke. Tožnik je bil dolžan opraviti razklad v skladu z navodili delodajalca, pri tem pa je njegova temeljna delovna obveznost, da upošteva cestnoprometne predpise. Ker tožnik kot poklicni voznik ni upošteval cestnoprometnih predpisov, s tem tudi ni upošteval navodil delodajalca. Sodišče prve stopnje na podlagi teh ugotovitev utemeljeno zaključilo, da je tožnik kot poklicni voznik s takšnim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu jih v izredni odpovedi očita toženka in sicer: določbo 31. člena ZDR, po katerem mora delavec delo opravljati vestno, upoštevaje organizacijo delo in poslovanje pri delodajalcu, določbo 32. člena ZDR, po kateri je delavec dolžan upoštevati navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, 33. člena ZDR po katerem mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, in določilo 35. člena ZDR po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovale poslovnim interesom delodajalca.

Ob ugotovljenem odpovednem razlogu po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da glede na vse ugotovljene okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje dela tožnika do izteka odpovednega roka ni mogoče, pri čemer je svojo odločitev tudi izčrpno pojasnilo. Glede na ugotovitve, da je tožnik v dveh dneh zaporedoma naredil dva cestnoprometna prekrška in sicer je za prvega moral plačati kazen v višini 1.850,00 EUR, drugi dan pa mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje in ni več mogel nadaljevati vožnje, je to razlog, da je bilo porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem tako močno, da ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pri tem je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je bilo nadaljevanje mogoče, ker je direktor tožniku pred izredno odpovedjo dejal, da zanj nima dela, vendar mu je ponudil delo pralca, ki ga je tožnik odklonil. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo s tem porušeno medsebojno zaupanje strank in da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika kot voznika po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni več možno. S tem pa je izpolnjen tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbe, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).