Jedro

Za zavarovanje nedenarne terjatve zadostuje objektivna nevarnost, za zavarovanje denarne terjatve pa mora tožnik izkazati konkretno nevarnost, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja toženke s premoženjem uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno opozorilo na vsebinsko razliko med denarno in nedenarno terjatvijo. Ravno zaradi te razlike so pretekla ravnanja toženke, ko je v letu 2014 odsvojila nepremičnino iz skupnega premoženja in v letih 2016 in 2017 obremenila stanovanje iz skupnega premoženja, lahko predstavljala podlago za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ne izkazujejo pa verjetnosti sedanjega aktivnega delovanja toženke v smeri onemogočanja ali oteževanja tožnikove denarne terjatve. Pritožbeni očitek kršitve načela ne bis in idem torej ni utemeljen.

Odtujevanje premoženja samo po sebi ne opravičuje izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če ni dvoma o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se organizacijam za plačilni promet, predvsem Banki A d. d., Banki B d. d. in Banki C d. d. naložilo, da mora toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke odreči plačilo denarnega zneska v višini 209.700,00 EUR, z računov tožene stranke pri Banki A d. d., številka …, računa pri Banki B d. d., številka … in računa pri Banki C d. d., številka … in se navedenim organizacijam za plačilni promet prepovedalo izplačilo navedenega zneska toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke, toženi stranki pa se prepovedalo razpolaganje z denarnim zneskom v višini 209.700,00 EUR, ki je predmet te začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da ni izkazal sedanjega aktivnega delovanja toženke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve tožnikove denarne terjatve. Sodišče ni upoštevalo, da prav kontinuirana dejanja toženke v letih 2014, 2016 in 2017 kažejo na njen modus operandi. Ni res, da gre v primeru odtujevanja premoženja za spreminjanje oblike premoženja, iz katerega se tožnik lahko poplača. Toženka lahko razpolaga z denarnimi sredstvi tako, da jih zapravi ali skrije, kar je glede na njena pretekla ravnanja zelo verjetno. Ker tožnik nima vpogleda v toženkin bančni račun, ne more podati bolj konkretnih navedb v smeri, ali toženka že odsvaja svoja denarja sredstva ali ne. Glede na to, da toženka nima premoženja, katerega vrednost bi dosegala tožnikovo denarno terjatev, in glede na dejstvo, da mu je povedala, da ne bo dobil ničesar, grozi konkretna in realna nevarnost, da tožnik svoje denarne terjatve ne bo mogel uveljaviti. Nepravilna in pavšalna je ugotovitev sodišča, da toženka premoženje ima. Tožnik je v predlogu navedel, da toženka razen 10 % deleža na stanovanju in deležev v družbi F. d. o. o. nima drugega premoženja. Negativnega dejstva ne more dokazovati in je s tem prevalil dokazno breme nad toženko, ki bo v ugovoru lahko izkazovala, da ima premoženje v višini tožnikove denarne terjatve in iz katerega bo lahko poplačan. Sodišče ne more zgolj povzeti navedbe obeh strank in zaključiti, da v tej fazi ugotovitev deležev strank ni mogoča niti na stopnji verjetnosti. Sodišče namreč mora na stopnji verjetnosti ugotoviti dejstva, če je to potrebno, pa mora že v tej fazi izvesti tudi predlagane dokaze, česar pa ni storilo. Toženka mora izkazati, koliko je vreden njen poslovni delež v družbi F. d. o. o. Poleg tega je sodišče že v sklepu o ugovoru zoper sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 16. 2. 2022 na podlagi istih navedb presojalo, ali je podana nevarnost. Glede na to ponovno ugotavljanje tega dejstva, pri čemer so bila zatrjevana ista dejstva, ni dopustno, saj gre za kršitev pravila ne bis in idem. Sodišče je v sklepu z dne 16. 2. 2022 ugotovilo, da je toženka s skupnim premoženjem v preteklosti že razpolagala, zaradi česar se kaže nevarnost, da bo to počela tudi v prihodnje (subjektivna nevarnost). Čeprav je vsak postopek za izdajo začasne odredbe samostojen, ob presoji istih dejstev sodišče ne sme sprejeti drugačne odločitve.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in prereka pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni zmogel trditvenega bremena, da obstaja konkretno aktivno ravnanje toženke v smeri razpolaganja s premoženjem (subjektivna nevarnost). Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za zavarovanje nedenarne terjatve zadostuje objektivna nevarnost, za zavarovanje denarne terjatve pa mora tožnik izkazati konkretno nevarnost, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja toženke s premoženjem uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno opozorilo na vsebinsko razliko med denarno in nedenarno terjatvijo (11. točka obrazložitve). Ravno zaradi te razlike so pretekla ravnanja toženke, ko je v letu 2014 odsvojila nepremičnino iz skupnega premoženja in v letih 2016 in 2017 obremenila stanovanje iz skupnega premoženja, lahko predstavljala podlago za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ne izkazujejo pa verjetnosti sedanjega aktivnega delovanja toženke v smeri onemogočanja ali oteževanja tožnikove denarne terjatve. Pritožbeni očitek kršitve načela ne bis in idem torej ni utemeljen.

6. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje oziroma stališče, da odtujevanje premoženja samo po sebi ne opravičuje izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če ni dvoma o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta. Nenazadnje tožnik niti ne ve, ali in kako toženka s sredstvi na svojih računih razpolaga.

7. Glede na obseg skupnega premoženja, ki je predmet te pravde, sodišče prve stopnje izhajajoč iz domneve o polovičnem deležu, utemeljeno ni sledilo tožnikovim trditvam, da znaša delež toženke na skupnem premoženju le 10 %, kar ne zadošča za poplačilo tožnikove denarne terjatve. Posledično ni štelo za verjetno, da solastniški delež na stanovanju 0000-8 in poslovnem deležu v družbi F., d. o. o. ne zadostuje za poplačilo terjatve. Ne gre torej za to, da bi sodišče prve stopnje tožniku naložilo dokazovanje negativnih dejstev in je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Pravilen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral okoliščine, ki kažejo na to, da je toženkino premoženjsko stanje takšno, da bi bila kasnejša izvršba onemogočena ali precej otežena, izkazati tožnik.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

9. Ker so stroški zavarovanja terjatve, kadar se o tem odloča v pravdnem postopku, sestavni del pravdnih stroškov, bo o stroških tega pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).