Jedro

Sodišče pri sojenju upošteva moralna načela zgolj, če ima za to zakonsko pooblastilo, ki pa ga v primeru pravde zaradi plačila uporabnine na podlagi 198. člena v zvezi s 190. členom OZ nima. To, da je tožnik dolžan preživljati toženko, ne pomeni, da ji je dolžan nuditi brezplačno stanovanje oz. da sam ne sme uporabljati stanovanja, ki je v solasti pravdnih strank, in da tudi ne sme zahtevati plačila najemnine oz. uporabnine za sorazmerni del.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer v višini 7.684,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče je v okviru predhodnega vprašanja ugotovilo, da je sporna nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank in da so deleži na tem skupnem premoženju enaki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožnika proti njegovi volji izključila iz souporabe skupnega stanovanja. Glede na to, da sta tožnikov delež stanovanja uporabljali dve osebi, tožnik pa je tožil zgolj toženko (gre za deljeno in ne solidarno obveznost), je sodišče toženki naložilo v plačilo zgolj 25 % vtoževane uporabnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je v celoti strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Na pritožbene navedbe toženke, da je tožbeni zahtevek v nasprotju z moralnimi načeli, ker je tožnik po pravnomočni sodbi dolžan toženko preživljati, je sodišče druge stopnje odgovorilo, da ker je bil tožnik izključen iz souporabe skupnega stanovanja, je upravičen, ne glede na to, da je na podlagi sodbe dolžan toženko preživljati, do sorazmerne uporabnine in njegov zahtevek ni v nasprotju z moralnimi načeli.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja vprašanje upravičenosti postavitve zahtevka zaradi nezmožnosti rabe (so)lastnine napram osebi, ki jo je izključeni (so)lastnik dolžan preživljati. Navaja, da o tem vprašanju sodne prakse ni. Pravdni stranki sta ločena zakonca in tožnik je toženki zaradi njene invalidnosti in posledično pridobitne nesposobnosti dolžan plačevati preživnino. Gre za konflikt pravice do razpolaganja z lastnino in pravice oz. dolžnosti do preživljanja. Tožbeni zahtevek nasprotuje morali. Toženka se zaveda, da bo lahko zahtevala zvišanje preživnine, če bo morala plačati uporabnino, vendar je to po njenem mnenju nepotrebno vodenje novih sodnih postopkov.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Predlog za dopustitev revizije je očitno neutemeljen. Sodišče sodi na podlagi ustave in zakonov, ne pa na podlagi moralnih načel oz. sodišče pri sojenju upošteva moralna načela zgolj, če ima za to zakonsko pooblastilo, ki pa ga v primeru pravde zaradi plačila uporabnine na podlagi 198. člena v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika nima. To, da je tožnik dolžan preživljati toženko, ne pomeni, da ji je dolžan nuditi brezplačno stanovanje oz. da sam ne sme uporabljati stanovanja, ki je v solasti pravdnih strank, in da tudi ne sme zahtevati plačila najemnine oz. uporabnine za sorazmerni del. 7. Po navedenem je Vrhovno sodišče zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).