Jedro

Delodajalec ima pravico (določba prvega odstavka 14. člena ZDR), da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat, kljub izpolnjevanju razpisanih pogojev, njegovim potrebam ustreza. Da delodajalec pride do takega zaključka, ni dolžan opraviti razgovora (intervjuja) s kandidati, saj ta ni predpisan z nobenim predpisom. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi sam delodajalec.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, kot nedovoljena zavrže. Revizija se v glavni stvari (izbira kandidata) kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se postopek za izbiro strokovnega sodelavca pri toženi stranki ustavi do odločitve sodišča in s sodbo zavrnilo njegov zahtevek, s katerim je zahteval razveljavitev sklepa predsednika tožene stranke z dne 2.10.1996, izdanega v postopku varstva pravic, zaradi izbire strokovnega sodelavca pri toženi stranki.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep in sodbo, izdana na drugi stopnji je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP. Navajal je, da ga tožena stranka v postopku izbire za prosto delovno mesto strokovnega sodelavca kot edinega ni povabila na razgovor, s čemer naj bi bila kršena njegova ustavna pravica, da se pod enakimi pogoji poteguje za zasedbo prostega delovnega mesta. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in ugotovi, da je bila s sklepom o izbiri kršena njegova ustavna pravica, da se pod enakimi pogoji poteguje za zasedbo prostega delovnega mesta.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe, vztrajala pri svojih dosedanjih navedbah in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija zoper sklep ni dovoljena, zoper sodbo pa ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 400. člena ZPP stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, postopek ni bil pravnomočno končan, kar pomeni, da zoper tak sklep revizija ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo zoper sklep, glede na določbo 392. člena ZPP, kot nedovoljeno zavrglo.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Ker je revizija bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljala samo formalno, ne da bi jih vsebinsko opredelila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Tožena stranka je v reviziji vsebinsko uveljavljala samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da je tožena stranka postopek izbire strokovnega sodelavca izpeljala v skladu z veljavnimi predpisi. V postopku so bile upoštevane zahteve 8. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91 in 71/93), saj je bilo prosto delovno mesto objavljeno interno pri toženi stranki in pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. V objavi so bili navedeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za zasedbo prostega delovnega mesta. S tem je bila glede prijave na prosto delovno mesto tudi izpolnjena zahteva tretjega odstavka 49. člena Ustave Republike Slovenije, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Iz zaključkov nižjih sodišč (niti iz listinskih dokazov v spisu) ne izhaja, da bi bilo v postopku izbire kandidata za zasedbo prostega delovnega mesta strokovnega sodelavca ugotavljano, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zasedbo razpisanega delovnega mesta, iz česar je možno zaključevati, da pogoje izpolnjuje. Vendar pa to še ne pomeni, da ga je delodajalec tudi dolžan sprejeti na razpisano delovno mesto. Delodajalec ima pravico (določba prvega odstavka 14. člena ZDR), da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat, kljub izpolnjevanju razpisanih pogojev, njegovim potrebam ustreza. Da delodajalec pride do takega zaključka, ni dolžan opraviti razgovora (intervjuja) s kandidati, saj ta ni predpisan z nobenim predpisom. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi sam delodajalec, ki je, kot je v spornem primeru razvidno iz izpodbijanega sklepa, ocenil, da je razgovor treba opraviti samo s kandidatom, za katerega je bilo že na podlagi predloženih podatkov ocenjeno, da je najprimernejši kandidat. Ker je bil postopek izbire kandidata za opravljanje del in nalog strokovnega sodelavca opravljen v skladu z določili 3. in 6. člena zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90) in je bil kandidat obveščen o izbiri kandidatov (10. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), revizijsko sodišče ni moglo pritrditi revidentu, da je bilo v postopku izbire strokovnega sodelavca zato, ker na to delovno mesto ni bil izbran, zmotno uporabljeno materialno pravo, oziroma da je bil celo prikrajšan pri ustavni pravici dostopnosti do delovnega mesta.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožnika ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).