Jedro

Po presoji sodišča toženka v obravnavanem primeru ni ustrezno upoštevala pravil postopka tudi zato, ker tožnici po izvedenem ugotovitvenem postopku ni dala možnosti, da se seznani z njegovimi rezultati in se tako že pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah. Kot izhaja iz predloženih spisov zadeve, je toženka ob obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev ugotavljala dejstva in okoliščine v zvezi z upravičenimi stroški, opravila je administrativni pregled zahtevka in tožnico pozvala k razjasnitvi zahtevka. O zadevi torej ni odločala v skrajšanem, ampak v posebnem ugotovitvenem postopku. Tožnico bi zato, skladno z načelom zaslišanja stranke, pred izdajo izpodbijane odločbe morala seznaniti z ugotovljenimi dejstvi in z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka ter ji dati možnost, da se o vsem tem izreče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33140-19/2013/142 z dne 27. 7. 2015, odpravi v delu 1. točke izreka, ki se glasi: "del zahtevka v višini 62.460,70 EUR se zavrne", in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 33140-19/2013/142 z dne 27. 7. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) odločila o zahtevku tožnice za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33140-19/2013/8 z dne 2. 7. 2013 (glej popravni sklep, št. 33140-19/2013/155 z dne 30. 9. 2015), in sicer tako, da je zahtevku delno ugodila v višini 47.041,03 EUR, del zahtevka v višini 62.460,70 EUR pa je zavrnila (1. točka izreka). Odločeno je bilo še, da se sredstva v višini 47.041,03 EUR nakažejo na transakcijski račun tožnice ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. in 3. točka izreka).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka tožnici z odločbo o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013 odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 199.500,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 133: Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane (na podlagi Javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 106/2012, v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva so se tožnici odobrila po postopku in pod pogoji, določenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnem razpisu. Dne 15. 5. 2015 je tožnica vložila obravnavani zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 109.501,73 EUR, glede katerega je toženka zaključila, da ne izpolnjuje v celoti pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi PRP in Javnem razpisu, ter mu je zato v skladu z določbami 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) le delno ugodila, v preostalem delu pa je zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila.

3. V okviru računa št. 48/14 z dne 5. 5. 2014 (v nadaljevanju račun R1) je toženka zavrnila postavko "priprava materialov in izvedba izobraževanja" v skupni višini 5.000,00 EUR. Pri tem povzema pojasnila, ki jih je tožnica v zvezi s tem podala po pozivu na obrazložitev zahtevka, ter ugotavlja, da upravičene stroške določa prvi odstavek poglavja VI Javnega razpisa. Znotraj druge kategorije: Stroški oglaševanja in informiranja na prodajnih mestih in po drugih kanalih komunikacije, v katero je sporne stroške (to je stroške izobraževanja prodajne ekipe na prodajnih mestih) uvrstila tožnica, so določeni tudi stroški pospeševanja prodaje na prodajnih mestih, in sicer stroški degustacij in honorarji zunanjih izvajalcev za izvedbo akcij. Toženka nato citira dodatna pojasnila k tej skupini stroškov in zaključi, da stroški priprave materialov in izvedbe izobraževanja, ki jih uveljavlja tožnica, niso upravičeni stroški. V okviru računa št. 146/2014 z dne 10. 10. 2014 (v nadaljevanju račun R2) je toženka zavrnila postavke "predpasnik, odpirač in vobler" v skupni višini 19.650,00 EUR. V tej zvezi se sklicuje na četrti odstavek poglavja IV/2 Javnega razpisa, v zvezi s četrtim odstavkom 53. člena Uredbe PRP in 6. točko 23. člena Uredbe komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 1974/2006/ES). Ugotavlja, da je tožnica vložila zahtevke za odobritev zadevnega promocijskega gradiva, v zvezi s katerimi je toženka izdala obvestila o ustreznosti z dne 3. 10. 2013, 4. 9. 2013 in 21. 2. 2014. Vendar pa omenjeno promocijsko gradivo, za katero tožnica uveljavlja izplačilo sredstev (predpasnik, odpirač in vobler), ni identično s strani toženke odobrenemu gradivu; tožnica po izdaji navedenih obvestil toženki tudi ni javila nobene spremembe glede končnega izgleda promocijskega materiala. V okviru računa št. 184/2014 z dne 17. 12. 2014 (v nadaljevanju račun R3) je toženka zavrnila postavki "pogostitev in prevoz" v skupni višini 19.650,00 EUR. Tožnica je stroške "najem in priprava prostora za pogostitev, pogrinjki, priprava in postrežba kosila oziroma večerje na 9 ekskurzijah" ter "avtobusni prevozi za 5 ekskurzij" uvrstila med stroške prve kategorije: Stroški organizacije, priprave in sodelovanja na javnih nastopih, sejmih, tržnicah, razstavah, oddajah, delavnicah in drugih oblikah javnih nastopov oziroma dogodkov. Po Javnem razpisu so med upravičeni stroški, ki so uvrščeni v prvo kategorijo, tudi "Stroški tehnične izvedbe javnega nastopa, tematske oddaje, dogodka". Toženka našteje upravičene stroške, kot so znotraj navedene podskupine določeni v Javnem razpisu, citira k njim podana dodatna pojasnila, ter nato zaključi, da uveljavljani stroški "pogostitve in prevoza" niso upravičeni stroški. V nadaljevanju obrazloži še zavrnitev postavk po računih št. W4/0020589 z dne 31. 12. 2014 in W5/A012015 z dne 27. 3. 2015 v skupnem znesku 314,78 EUR.

4. Sklepno iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v postopku administrativnega pregleda zahtevka za izplačilo sredstev ugotovljeno, da razlika med upravičenimi stroški, ki se priznajo, in višino stroškov, ki jih tožnica uveljavlja v zahtevku za izplačilo sredstev, presega 10 %, zato je toženka uporabila upravno kazen iz (prve točke) 63. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (v nadaljevanju Uredba 809/2014/EU). Na tej podlagi se ob upoštevanju, da razlika med zaprošenim in priznanim zneskom znaša 31.230,35 EUR, odobreno izplačilo z 78.271,38 EUR zniža na 47.041,03 EUR.

5. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija zavrnilni del 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Toži iz razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno: odpravi) in samo odloči tako, da se tožnici, poleg že priznanih sredstev, dodatno prizna izplačilo v višini 62.460,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve zahtevka dalje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, vključno s sodnimi taksami, v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi tožnica kronološko našteva svoja dejanja in dejanja toženke, povezana z Javnim razpisom. Ugovarja predvsem, da izpodbijana odločitev ni obrazložena in da se je zato ne da preizkusiti, ter izpostavlja, da je upravna odločba zakonita le, če ima vse sestavine, določene v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem se sklicuje še na sodbo tega sodišča, št. III U 350/2014 z dne 20. 3. 2015, iz katere izhaja stališče, da mora toženka, če zahtevek zavrne, ugotoviti, ali je bilo ravnanje upravičenca v nasprotju s pravili ukrepa in s predpisi Unije, in ob tem konkretno navesti, kateri člen določenega predpisa je bil kršen. Tožnica nadalje ugovarja, da je bilo o njeni pravici že odločeno, saj je toženka vsebino posameznih zahtevkov dejansko že priznala z vmesnimi potrditvenimi odločbami, to je obvestili o ustreznosti zahtevkov. Ta imajo po mnenju tožnice naravo dokončne in pravnomočne upravne odločbe, v katero ni mogoče poseči, ne da bi se jo razveljavilo, odpravilo oziroma spremenilo na podlagi izrednih pravnih sredstev; k temu dodaja, da se dejansko stanje po izdaji obvestil do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenilo. Toženka je tako o isti stvari dvakrat (različno) odločila, s čemer je kršila temeljna načela upravnega postopka (ne bis in idem) ter ustavne pravice in načela, kot so načelo zaupanja v pravo, načelo pravne varnosti in načelo enakosti pred zakonom, pri čemer se tožnica sklicuje na 15., 31., 33., 74. in 158. člen Ustave Republike Slovenije.

7. V nadaljevanju tožbe tožnica utemeljuje, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje. Poudarja, da postavke v računih R1, R2 in R3 sledijo finančni konstrukciji iz projekta, ki je bil sestavni del prijave na Javni razpis in je bil potrjen. V zvezi z nepriznanimi stroški po računu R1 (priprava in izvedba izobraževanja prodajne ekipe) izpostavlja, da je toženka predhodno potrdila materiale za izvedbo izobraževanja, ter pojasnjuje, da bilo za optimalno doseganje rezultatov projekta treba prodajno ekipo usposobiti (s posredovanjem novih in aktiviranjem obstoječih znanj) za učinkovito predstavljanje vsebin projekta in promocijo shem kakovosti ciljnim udeležencem. Po Javnem razpisu med upravičene stroške spadajo stroški degustacij, med katere po mnenju tožnice sodijo tudi stroški priprave degustacij, torej tudi izobraževanja ekipe za izvedbo teh promocij. Toženka je neutemeljeno zavrnila izplačilo sredstev po računu R2 (predpasnik, odpirač in vobler). Tožnica navaja, da izdelani promocijski materiali ne odstopajo od s strani toženke potrjenih simbolnih slik. Uporabljena je bila potrjena fotografija, z izboljšanim rezom, pozicije posameznih elementov pa so predstavljene tako, da še poudarjeno odražajo temeljno sporočilnost celotnega projekta. Na promocijskih materialih so prisotni vsi potrjeni in predpisani elementi, pozicija ali barvna shema pa sta, zaradi tehnoloških parametrov odtisov, prilagojeni izvedbenim aplikacijam. Za odpirač v škatlici se je tožnica odločila iz razloga, da je lahko na večji površini aplicirala sporočilnost projekta. Pri promocijskih materialih je zasledovala isti cilj, to je vidljivost in prepoznavnost celostne grafične podobe projekta in vseh elementov, ki so predpisani zato, da sta razvidna Evropska unija in Republika Slovenija kot sofinancerja aktivnosti. Rezultat je bil glede na testiranje pri končnih uporabnikih več kot dosežen. Vse navedeno kaže, da med potrjenimi osnutki promocijskih gradiv in izvedenimi aplikacijami v bistvu ni razlik. Tožnica je prepričana, da je upravičena tudi do izplačila sredstev za nepriznane stroške po računu R3 (izvedba 9 ekskurzij in avtobusni prevoz za 5 ekskurzij). V projektu, ki ga je toženka potrdila, je tožnica navedla, da bo izvedla strokovno izobraževalne ekskurzije in katere konkretne aktivnosti bo izvedla. Za takšne ekskurzije se je odločila, ker so izkušnje pokazale, da je prav osebni obisk zainteresirane javnosti tisto komunikacijsko in promocijsko orodje, ki je najbolj uspešno pri doseganju zasledovanih ciljev. Informacija, ki se preveri na mestu samem, se trdneje vtisne v spomin kot zgolj v pisni ali govorni obliki posredovana informacija. Organiziran avtobusni prevoz je pomenil dodatno motivacijo za zadostno udeležbo na dogodku, ki je pri nekaterih ciljnih skupinah brez tega praktično ne bi bilo mogoče zagotoviti. Sestavni del programa ekskurzij so bile pogostitve, saj degustacija vina brez tega ni popolna. Glede na navedeno je tožnica upravičena do povračila stroškov (tehnične) izvedbe teh dogodkov (avtobusni prevozi, najem prostorov za dogodke, priprava in izvedba pogostitve). Dodaja, da je scenarije vseh 9 ekskurzij toženka predhodno brez pripomb potrdila in da ji je tovrstne stroške, ko jih je uveljavljala v prvem zahtevku znotraj iste (pod)kategorije, v celoti priznala kot upravičene stroške.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V izpodbijani odločbi je navedla pravno podlago odločitve: 56. člen ZKme-1 ter določbe Javnega razpisa, ki konkretizirajo pogoje upravičenosti do sredstev, ter vse zavrnjene zneske podrobno in jasno argumentirala. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodbo III U 350/2014, saj zadevi nista primerljivi, omenjena sodba se namreč nanaša na 42. člen ZKme-1, ki ureja poseben primer odprave odločbe prve stopnje. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je toženka z izdajo izpodbijane odločbe kršila institut pravnomočnosti ter druge procesne postulate, ustavne in zakonske. T.i. obvestila stranki o skladnosti osnutkov informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv s predpisi Evropske unije tožnica neustrezno enači z upravnopravnimi akti. Toženka poudarja, da je na področju izvajanja ukrepov razvoja podeželja postopek odločanja, drugače kot v ZUP, urejen v ZKme-1 kot t.i. dvofazni postopek.

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V tem upravnem sporu tožnica izpodbija odločbo, s katero je bilo odločeno o njenem zahtevku za izplačilo sredstev, in sicer odločbo izpodbija v zavrnilnem delu 1. točke izreka, torej v delu 1. točke izreka, ki se glasi: "del zahtevka v višini 62.460,70 EUR se zavrne".

11. Pri tem ni sporno, da je bila tožnici pred tem izdana odločba o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013, s katero so ji bila odobrena sredstva v višini do 199.500,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 133 - Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane. Spor teče, kot rečeno, o tem, ali je na podlagi navedene odločbe o pravici do sredstev vloženi zahtevek tožnice za izplačilo sredstev toženka zakonito delno zavrnila v višini 62.460,70 EUR, ker da v tem delu uveljavljani stroški ne predstavljajo upravičenih stroškov iz Javnega razpisa.

12. Glede na vsebino tožbe sodišče uvodoma pojasnjuje, da je z ZKme-1 predpisana specialna ureditev odločanja o dodeljevanju tovrstnih sredstev, ki poteka v dveh fazah. Najprej se izda odločba o pravici do sredstev (53. člen ZKme-1), s katero pa stranka še ne pridobi materialne pravice do izplačila sredstev. Po izdani odločbi o pravici do sredstev se namreč šele vlagajo zahtevki za izplačilo sredstev, kot določa 56. člen ZKme-1. Po določbi četrtega odstavka tega člena se zahtevek za izplačilo sredstev (v delu), ki ne izpolnjuje pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, zavrne. Toženka mora torej tudi pri odločanju o izplačilu sredstev, v t.i. drugi fazi, preveriti, ali obravnavani zahtevek izpolnjuje vse pogoje iz predpisov, javnega razpisa (vključno s tistimi, ki se nanašajo na upravičene stroške) in odločbe o pravici do sredstev. To obenem pomeni, da se stranka ne more z uspehom sklicevati na pred tem izdano (čeprav pravnomočno) odločbo o pravici do sredstev, če pogoji iz predpisov ali javnega razpisa niso izpolnjeni. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa.

13. Tožnica prav tako neutemeljeno ugovarja, da je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga, ker da je bilo o zahtevku pred tem že (pravnomočno) odločeno z obvestili o ustreznosti informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva, ki jih je toženka izdala v zvezi s posameznimi zahtevki tožnice za odobritev gradiva. Z navedenimi obvestili ni (bilo) odločeno o zahtevku tožnice za izplačilo sredstev in tudi ne o kakšnem drugem materialnopravnem zahtevku, saj toženka z obvestili ni odločila o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, ampak je z njimi le potrdila, da so predložena gradiva ustrezna glede na tretji odstavek 51. člena in 2. točko drugega odstavka 53. člena Uredbe PRP, drugi odstavek 2. točke in 6. točko 23. člena Uredbe 1974/2006/ES ter glede na 1., 2. in 3. točko poglavja IV/2 Javnega razpisa. O zahtevku za izplačilo sredstev je toženka, kot rečeno, odločila šele z izpodbijano odločbo. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača vse tožbene navedbe glede procesnih in ustavnih kršitev, ki se nanašajo na ugovor, da je bilo o obravnavanem zahtevku "dejansko" odločeno že pred izdajo izpodbijane odločbe.

14. Pač pa je po presoji sodišča utemeljen tožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločitve. Toženka je v okviru računa R1 zavrnila izplačilo sredstev za uveljavljane stroške za "pripravo materialov in izvedbo izobraževanja prodajne ekipe". Sodišče ugotavlja, da je tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe v vlogi z dne 17. 7. 2015 obrazloženo navajala, da spadajo navedeni stroški med "stroške degustacij" v smislu prve alineje 5. podskupine druge kategorije upravičenih stroškov po Javnem razpisu, pri čemer vztraja tudi v tožbi. Tožnica namreč poudarja, da je za doseganje rezultatov projekta prodajno ekipo morala ustrezno usposobiti, ter zato meni, da je med upravičene "stroške degustacij" oziroma stroške njihove priprave mogoče uvrstiti tudi uveljavljane stroške. Toženka se do teh navedb tožnice v izpodbijani odločbi ni obrazloženo opredelila, saj jih je le povzela ter citirala določbe Javnega razpisa, vključno z dodatnimi pojasnili k zadevni podskupini stroškov. Povedano drugače, toženka ni vsebinsko presodila pomena navedb, ki jih je v tem pogledu že v upravnem postopku podala tožnica, in ne obrazložila svoje razlage določb Javnega predpisa. Razlaga in uporaba teh določb je po mnenju sodišča lahko restriktivna, mora pa to biti obrazloženo in pri tem odgovorjeno na vse konkretne navedbe, s katerimi stranka zagovarja drugačno stališče. Sicer obrazložitev upravnega akta ne zadosti standardu iz prvega odstavka 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev odločbe obsegati tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Če obrazložitev odločitve ni takšna, stranki onemogoča, da učinkovito uveljavlja sodno varstvo, sodišču v upravnem sporu pa, da polno preizkusi pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, kar utemeljeno ugovarja tožnica. Glede na povedano gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi katere je tožbi treba ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti toženki v ponovni postopek.

15. Obrazložitev izpodbijane odločbe zahtevam ZUP ne zadosti (in posledično onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve) tudi v delu, v katerem je toženka zavrnila izplačilo sredstev v okviru računa R3, za "izvedbo 9 ekskurzij in avtobusni prevoz za 5 ekskurzij". Enako kot v primeru računa R1, je tožnica tudi v zvezi s spornimi stroški po računu R3, v vlogi z dne 17. 7. 2015 (in pri tem vztraja tudi v tožbi) obrazloženo navajala, da spadajo navedeni stroški med upravičene stroške prve kategorije: Stroški organizacije, priprave in sodelovanja na javnih nastopih, sejmih, tržnicah, razstavah, oddajah, delavnicah in drugih oblikah javnih nastopov oziroma dogodkov. Pri čemer je še navedla, da je istovrstne stroške uveljavljala že v prvem zahtevku za izplačilo za leto 2013 in da so ji bili takrat priznani kot upravičeni. Toženka se tudi teh navedb tožnice ni vsebinsko presodila, ampak jih je le povzela, citirala določbe Javnega razpisa (stroške, naštete v 4. podskupini prve kategorije ter dodatna pojasnila k njim) in nato zgolj zaključila, da ne gre za upravičene stroške po Javnem razpisu.

16. Po presoji sodišča pa toženka v obravnavanem primeru ni ustrezno upoštevala pravil postopka tudi zato, ker tožnici po izvedenem ugotovitvenem postopku ni dala možnosti, da se seznani z njegovimi rezultati in se tako že pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Kot izhaja iz predloženih spisov zadeve, je toženka ob obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev ugotavljala dejstva in okoliščine v zvezi z upravičenimi stroški, opravila je administrativni pregled zahtevka in tožnico pozvala k razjasnitvi zahtevka. O zadevi torej ni odločala v skrajšanem, ampak v posebnem ugotovitvenem postopku. Tožnico bi zato, skladno z načelom zaslišanja stranke, pred izdajo izpodbijane odločbe morala seznaniti z ugotovljenimi dejstvi in z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka ter ji dati možnost, da se o vsem tem izreče (9. in 146. člen ZUP). Takšno stališče je to sodišče zavzelo že v sodbah I U 509/2013 z dne 17. 6. 2014, I U 910/2015 z dne 19. 1. 2016, I U 1548/2015 z dne 10. 8. 2016 in II U 465/2015 z dne 7. 3. 2017. 17. Dosledno spoštovanje pravice stranke, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah, prispeva, da se pretresejo vsi za odločitev relevantni argumenti, in s tem pripomore, da se v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje ter pravilno uporabi materialno pravo, odločba pa ustrezno obrazloži. Navedeno ima v obravnavani zadevi še poudarjen pomen, ker je toženka uporabila tudi upravno kazen, ki je določena v 63. členu Uredbe 809/2014/EU. V tej določbi je obenem navedeno, da se kazni ne uporabljajo, če lahko upravičenec (tožnica) pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da ni kriv za vključitev neupravičenega zneska (v zahtevek), ali če je pristojni organ drugače prepričan, da za to ni kriv zadevni upravičenec. Glede na vse navedeno bi bilo treba po presoji sodišča v konkretnem primeru tožnici pred izdajo odločbe predočiti rezultate postopka, ker sicer ta ne more učinkovito izkoristiti pravice do obrambe v zvezi z vključitvijo spornih oziroma neupravičenih zneskov v zahtevek, kar omogoča zadevna določba Uredbe.

18. Glede na povedano je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, napadeno odločbo toženke v izpodbijanem delu odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek. V tem bo morala toženka odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka in ponovno odločiti o tem delu zahtevka ter obrazložitev ustrezno obrazložiti, v skladu s stališči iz te sodbe, zlasti tudi glede uporabljene upravne kazni.

19. Zaradi pravilnega odločanja v ponovnem postopku sodišče glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka v zvezi s stroški, uveljavljanimi v okviru računa R2 za promocijski material "predpasnik, odpirač in vobler", dodaja, da Uredba PRP v četrtem odstavku 53. člena (na podlagi 6. točke 23. člena Uredbe 1974/2006/ES) določa, da morajo biti osnutki informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv skladni s predpisi Evropske unije in da jih mora toženka potrditi pred izvedbo aktivnosti. Navedena določba je povzeta v četrtem odstavku poglavja IV/2 Javnega razpisa, kjer je določeno še, da mora biti zahtevek za odobritev promocijskega gradiva vložen vsaj 10 dni pred izvedbo aktivnosti oziroma pred oddajo v tisk oziroma produkcijo. Kolikor je v postopku ugotovljeno, da promocijsko gradivo, za katero se uveljavlja izplačilo sredstev, takšno, kot je, ni bilo potrjeno oziroma odobreno s strani toženke, kot to zahtevajo citirane določbe Uredbe PRP in Javnega razpisa, to pomeni, da ni izpolnjen pogoj za izplačilo sredstev iz predpisov in Javnega razpisa. Drugih ugovorov pa tožnica nima.

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ter (že) zato tudi ni izvajalo dokazov, ki jih je tožnica predlagala v tožbi (zaslišanje njenega takratnega zakonitega zastopnika in prič). Predlogu tožnice, da bi samo odločilo o stvari, sodišče ni sledilo. Takšno odločanje je po 65. členu ZUS-1 predvideno zgolj kot možnost, ki se kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora kot sodnega postopka, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost aktov uprave, uporabi, če sicer stranki ne bi bilo zagotovljeno varstvo njenih pravic. Narava obravnavane zadeve takšnega odločanja ne terja, pa tudi ugotovitve dosedanjega postopka zanesljive podlage zanj ne dajejo.

K II. točki izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločitev odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov tega sodnega postopka v pavšalnem znesku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta pavšalni znesek zajema (tudi) vse materialne stroške. Tožnice v postopku ni zastopal odvetniški pooblaščenec, ki bi zanjo opravil storitev zastopanja, zato ji sodišče ni priznalo priglašenega 22 % DDV. Rok za plačilo stroškov postopka je sodišče določilo na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1; od poteka tega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

22. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici, v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah, vrnilo sodišče samo po uradni dolžnosti.