Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanja odbitka vstopnega DDV na podlagi računa, za katerega prvostopenjski organ ugotavlja, da ga je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. mising trader, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je bila zaračunana storitev resnično opravljena s strani izdajatelja računa, iz objektivnih okoliščin pa prvostopenjski organ (in tožena stranka) zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je skladno s prakso Sodišča Evropske unije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za januar, maj, november 2006 in januar, april 2007, v skupnem znesku 19.355,71 EUR s pripadajočimi obrestmi (točka I. izreka), ugotovil, da je tožnik plačal 11.009,86 EUR DDV za januar, november 2006, januar, april 2007 in naložil plačilo DDV za maj 2006 z obresti, v skupnem znesku 9.596,76 EUR (točka II. izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točki III. in IV. izreka). V obrazložitvi prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik neupravičeno odbil vstopni DDV za januar 2006 za nakup zaščitnih očal za računalnik za zaposleno osebo pri tožniku, ker nabavljenega blaga ni porabil za namene svojih obdavčenih transakcij (1. in 2. odstavek 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 21/06-UPB4, v nadaljevanju ZDDV), ampak gre za strošek, ki ni neposredno povezan z opravljanjem dejavnosti tožnika.

Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik 26. 5. 2006 v knjigo prejetih računov knjižil račun izdan s strani A. d.o.o., za storitve oblikovanja, designa in tehnične realizacije poslikav za avtobuse, v skupni vrednosti 12.000.000,00 SIT, ki ga je tožnik istega dne plačal. Storitve naj bi navedena družba opravila v povezavi s pogodbo o poslovnem sodelovanju med tožnikom in B. d.o.o. Družba je sama vzpostavila kontakt s tožnikom, ki zaradi obsežnosti pogodbe s svojimi človeškimi viri ni mogel sam zagotoviti izvedbo posla. Zato je izbral podizvajalca, ki naj bi zanj opravil grafično oblikovanje in zunanje oblepitve avtobusov (Novo mesto, Koper), idejno zasnovo in tehnično realizacijo na izmere in oblepitev. Z družbo ni bila sklenjena pisna pogodba in tudi ne obstaja drug pisni dokument. Iz izjav direktorja tožnika izhaja, da jih je navedena družba poklicala po telefonu, da podjetja niso poznali in da so podali argumente, da posel lahko izvedejo ceneje, zato je tožnik sprejel ponudbo pod pogojem, da storitev plačajo po opravljenem delu. Tožnik je v postopku pojasnil, da so sporne storitve grafičnega oblikovanja, povezane z računom tožnika družbi B. d.o.o. z dne 7. 4. 2006 za storitve grafičnega oblikovanja in oblepitve vozil Mercedes Sprinter 413 in oblepitev devetih vozil enakega tipa (skupni znesek 21.600.000,00 SIT).

Iz predhodno opravljenega davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) pri A. d.o.o. izhaja, da ji je bila odvzeta ID številka 14. 2. 2007, da gre za fiktivne račune, saj dobave blaga in storitev navedena družba ni mogla opraviti (nima sedeža, nima zaposlenih). Izdanih računov ni vključevala v svoje davčne evidence in ni izkazovala obveznosti za plačilo DDV, omogočila pa je odbijanje vstopnega DDV pri osebah, katerim je izstavila račune. Gre za navidezne posle (5. odstavek 7. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 54/04 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-1 oz. 3. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), ki ne vplivajo obdavčenje. Obdavčljivi dogodki pri A. d.o.o. dejansko niso nastali in računi temeljijo na neresničnih transakcijah, po 3. členu ZDDV niso izpolnjeni pogoji za obračun in plačilo DDV. Hkrati pri prejemnikih takih računov ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV (40. člen ZDDV).

Prvostopenjski organ je preveril verodostojnost izjav tožnika pri B. d.o.o., in pri podjetju C. d.d., ter ugotovil, da je večino dela v okviru dela oblepitve, oblikovanje, razpoznavanje želja naročnikov, tisk in izrez ter fizično pritrditev, opravljal tožnik, ter da je večina del potekala v prostorih tožnika na posameznih lokacijah Maribor, Koper, Novo mesto in Ljubljana, kjer je potekala sama fizična namestitev nalepk.

Vrednost opravljenih del s strani A. d.o.o. je znašala 12.000.000,00 SIT in je neobičajno, da tožnik nima nobene spremljajoče dokumentacije k računu, kot npr. naročilnica izvedbe del, podatki o opravljenih delovnih urah ali delavcih, ki so opravljali grafične storitve oz. specifikacijo opravljenih del, niti pogodbe o izvedbi posla. Tožnik ni poznal bonitet in poslovnega obnašanja navedene družbe, zaradi česar je neobičajno ravnanje tožnika, ki nima kontaktne številke odgovorne osebe za izvedbo projekta, niti ni bil opravljen prevzemni zapisnika oz. kakršnakoli dobavnica s strani te družbe za opravljanje storitve grafičnega oblikovanja. Tožnik ni izvedel osnovnih preveritev, kot npr. pridobil kopije ustanovitve, odločbe o identifikacijski številki za DDV, veljavnosti ID številke, informacije iz komercialnih baz podatkov, reference, informacije o boniteti podjetja, obstoječih podatkov o podjetju na internetu, stacionarne telefonske številke. A. d.o.o. ni mogel oz. ni opravil storitev oblikovanja, designa in tehnične realizacije poslikav za avtobuse v vrednosti 12.000.000,00 SIT, račun je fiktiven. Tožnik bi moral pri sklepanju poslov ravnati skrbno, ker je strokovnjak na svojem področju ter je vedel oz. bi moral vedeti, da posluje z neplačujočim gospodarskim subjektom oz. družbo, ki obstaja samo na papirju in da je transakcija s strani navedene družbe povezana z goljufijo.

Popravek odbitka DDV - osnovna sredstva Tožnik ni opravil popravek odbitka vstopnega DDV za nepremičnino, ki jo je kupil od D. d.d., (pri prodaji ni bil obračunan DDV, temveč davek na promet nepremičnin DPN). Tožnik je del nepremičnine -1/3 v decembru 2004 prodal in tudi v vseh nadaljnjih prodajah deleža nepremičnine (leto 2004 in 2005) drugim davčnim zavezancem ni bil obračunan DDV, temveč DPN, enako kot v primeru nabave. Del nepremičnine je ostal v lasti tožnika, kar je vodil v knjigovodskih evidencah kot investicijo v teku. Ves čas nabave so na projektu potekala različna gradbeno rekonstrukcijska dela. Za račune za opravljena dela in storitve je tožnik v celoti odbijal vstopni DDV, ki jih je prefakturiral na posamezne kupce delov nepremičnine in v sorazmernem delu tudi obračunal izstopni DDV. Davčni organ ugotavlja, da je za vsa gradbeno rekonstrukcijska dela na tistem delu nepremičnine v lasti tožnika, le ta od vseh prejetih računov s strani izvajalcev gradbenih del in vlaganj v investicijo v teku (od leta 2004 do vključno konca leta 2007) odbijal vstopni DDV.

Tožnik je v letih 2006 in 2007 dal del poslovnih stanovanjskih prostorov v najem brez obračunavanja DDV od zaračunane najemnine in ni izvršil popravka odbitka DDV. Tožnik je z najemno pogodbo z dne 22. 11. 2006 najemojemalcu E. d.d., oddal v najem poslovne prostore brez obračunanega DDV od zaračunane najemnine (2. odstavek 27. člena ZDDV). Po 2. odstavku 42. člena ZDDV, če se znotraj obdobja 5 let od koledarskega leta pričetka uporabe opreme spremenijo pogoji, ki so bili v tem letu merodajni za odbitek vstopnega DDV, se za obdobje po spremembi izvrši popravek vstopnega DDV, pri nepremičninah se namesto 5 let upošteva 20 let. Pričetek uporabe opreme oz. nepremičnin se šteje davčno obdobje, v katerem je izvršen (oz. ni izvršen) odbitek vstopnega DDV. Davčni organ se sklicuje tudi na 1. odstavek 125. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/2004-17/2006, v nadaljevanju PZDDV), po katerem je mišljena sprememba pogojev, merodajnih za obdavčevanje v skladu z 2. odstavkom 42. člena ZDDV, ki so bili merodajni za odbitek vstopnega DDV na začetku uporabe opreme oz. nepremičnine, naknadna sprememba teh pogojev pa privede do večjega ali manjšega odbitka vstopnega DDV. Glede načina ugotavljanja zneska popravka vstopnega DDV se sklicuje na 2., 3. in 5. odstavek 42. člena ZDDV, ki jih citira in 127. člen PZDDV.

Dne 1. 1. 2007 je bila med tožnikom in najemojemalcem F.F. sklenjena pogodba o najemu stanovanja za mesečno najemnino brez DDV in enako 2. 4. 2004 z najemnico G.G. ob plačilu mesečne najemnine 250 EUR. Davčni organ ugotavlja, da je v obeh primerih tožnik v letu 2007 opravljal dejavnost dajanja poslovnih in stanovanjskih prostorov v najem brez obračunavanja DDV v skladu z 44. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1), ki ga citira. Glede na že predhodno navedeno, je tožnik od vlaganj v rekonstrukcijo-obnovo in dograditev objekta „Mlekarna“ v celoti odbijal vstopni DDV, objekt pa je v obdobju investicijskih vlaganj med leti 2004 in 2007 knjižil na konto investicij v teku, od oddajanja v najem po navedenih dveh pogodbah v letu 2007 pa ni obračunal DDV, ker je najem stanovanjskih prostorov predstavljal dejavnost oproščeno plačila DDV. Prvostopenjski organ se sklicuje na 62. člen, 63. člen in 69. člen ZDDV-1 in 1. odstavek 110. člena, 111. člen in 111 a. člen Pravilnika o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06-21/08, v nadaljevanju PZDDV-1) o popravku pravice do odbitka vstopnega DDV. Pisne pripombe tožnika na zapisnik davčni organ povzema in nanje odgovarja na straneh od 14 do 21 izpodbijane odločbe ter jih zavrne.

Pritožbeni organ se sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega organa (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Glede na 2. odstavek 40. člena ZDDV se pravica do odbitka DDV prizna le v povezavi z opravljanjem dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Nakup zaščitnih očal ima značaj končne potrošnje, čeprav je nakup opravil tožnik, in DDV bremeni končnega potrošnika - delavca in ga zato ni mogoče uveljavljati kot vstopni DDV. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prejeti račun družbe A. d.o.o. pomanjkljiv, saj opis storitev ne ustreza zahtevi 34. člena ZDDV. Ni razvidno koliko avtobusov je bilo poslikanih (obstaja verjetnost, da jih je nekaj pritožnik sam) ali koliko ur dela je bilo porabljeno zato niti koliko je cena na uro. Račun mora imeti obvezne sestavine, ki omogočajo identifikacijo oseb, ki so sodelovale v poslovnem dogodku, identifikacijo samega dogodka (opis vsebine dogodka), identifikacijo časa dobave oz. nabave. Zgolj račun in njegovo plačilo, opravljenih storitev ne dokazuje. Iz računa ali njegovih prilog kot verodostojnih listin bi moralo biti jasno in nedvoumno razvidno, da je tožniku prav ta družba opravila storitve. Razen računa tožnik nima druge listine. Pritožbeni organ meni, da odbijanje vstopnega DDV po spornem računu, pri katerem ni jasno, kdo je storitev opravil in kdaj, pomeni zlorabo v sistemu DDV, pri čemer iz okoliščin (objektivnih dejavnikov), ki jih je navedel prvostopenjski organ, izhaja, da je bil cilj tega posla pridobitev teh davčnih ugodnosti. Značilnosti takega poslovanja družb je predvsem to, da ne obstajajo nobeni pisni dokazi, niti pri dobavitelju, niti pri kupcu, ki bi dokazovali, da se je postopek od povpraševanja, ponudbe, do opravljanja del, resnično izvajal ter neobičajni finančni tokovi. Navaja sodbo C-342/87, v kateri je SES sprejelo stališče, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden.

Po mnenju pritožbenega organa pritožba tudi ni utemeljena glede opravljenega popravka vstopnega DDV, saj v zadevi ni sporno, da je tožnik uveljavil pravico do odbitka za vsa gradbeno-rekonstrukcijska dela na nepremičnini in da je v letu 2006 sklenil pogodbo za najem poslovnih prostorov, ki sodi med oproščene dejavnosti, zato so se na dan začetka veljavnosti pogodbe (1. 12. 2006) spremenili pogoji, ki so bili merodajni za odbitek vstopnega DDV od predmetne nepremičnine. Prvostopenjski organ je pravilno za obdobje po spremembi pogojev izvršil popravek vstopnega DDV glede na 42. člen ZDDV v povezavi s 125. členom PZDDV. Popravek vstopnega DDV od osnovnih sredstev se mora opraviti v trenutku, ko se spremenijo pogoji, ki so merodajni za odbitek vstopnega DDV na začetku uporabe osnovnega sredstva. PZDDV-1 v 110. členu določa, da se za spremembo pogojev, ki so bili odločilni pri določitvi zneska odbitka DDV, ne štejejo spremembe, nastale zaradi spremembe predpisov (konkretno ZDDV-1). Tožniku pojasni, da bo lahko v primeru, če bo spet prišlo do spremembe pogojev, ki so merodajni za odbitek vstopnega DDV (npr. da bo poslovni prostor, ki ga je v inšpiciranem obdobju imela v oproščenem najemu zavarovalnica, dal v obdavčljiv najem), lahko ta DDV spet popravil, do poteka 20 let od začetka uporabe poslovne stavbe.

Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve Ustave Republike Slovenije. Vztraja pri svojih navedbah in dokaznih predlogih v pripombah na zapisnik in pritožbi. Ne strinja se z ugotovitvami glede poslovanja z A. d.o.o. Tožniku ni bila dana možnost, da pri inšpiciranju navedene družbe sodeluje, izpodbijani odločbi pa se opirata na ugotovitve davčnega organa pri inšpiciranju te družbe v letu 2008. Tožnik je ravnal s potrebno skrbnostjo, poslovanje družbe je preveril v njemu dostopnih evidencah, ali je vpisana v sodni register, za katero dejavnost je registrirana, kdo je zakoniti zastopnik ali je zavezanec za DDV ter ali ima delujoče in neblokirane transakcijske račune. Davčni organ zmotno meni, da bi tožnik moral preverjati poslovanje in pravilnost plačevanja davkov in prispevkov svojih poslovnih partnerjev. Ne more priti tudi do podatkov o zaposlenih delavcev. Tožnik je s predmetno družbo posloval enako kot z ostalimi. Ne razume, kako se lahko očita tožniku, da naj bi vedel oz. moral vedeti, da je družba A. d.o.o. mising trader. Davčni organ ima na voljo vse potrebne podatke in baze, da bi lahko takšni družbi odvzel ID številko. Na spletni strani DURS, ki jo navaja, v seznamu zavezancev, katerim je bila preklicana identifikacija za DDV po uradni dolžnosti po 2. odstavku 80. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06-85/2009, v nadaljevanju ZDDV-1) (stanje na dan 19. 2. 2010), navedena družba ni zapisana, saj je ni na tem seznamu.

Tožnik je zaradi zglednega sodelovanja poravnal prejete račune hitro v roku nekaj dni, tudi na dan prejema računa, vendar le ko so bile storitve predhodno potrjene s strani tožnikovega naročnika, kar je običajno. Kriteriji poslovnega prostora, miza, računalnik, skladiščni prostori in odsotnost katerega koli elementa, ki je po davčnem organu objektivni kriterij, da gre za goljufiv namen, je po mnenju tožnika glede na tehnični in tehnološki napredek, internet in mobilno telefonijo nepotreben strošek. Objektivni kriteriji so bili objavljeni na spletnih straneh DURS-a v začetku leta 2008, ne pa 2006 in 2007. Davčnemu organu očita, da ni pojasnil zakaj naj bi se poslovni partnerji morali srečevati v svojih poslovnih prostorih in zakaj naj bi tožnik moral vedeti telefonske številke mobilnih telefonov poslovnih partnerjev še leta kasneje in imeti stacionarne telefonske priključke. Kaj bi tožnik pridobil s kopijo odločbe za registracijo DDV ni pojasnjeno, saj jo je davčni organ izdal in objavil na svoji spletni strani. Enako je glede zahteve, da si mora pridobiti tiskane prospekte poslovnih partnerjev, da bi se morali pogodbeni partnerji spoznati. Navajanje davčnega organa, da se podpisi na dokumentih prejetih od družbe A. d.o.o. med seboj razlikujejo, sega na področje grafologije, davčni organ ni predložil dokazi, da je usposobljen za tovrstno analizo. Ni upošteval, da se kdo podpisuje različno. Naročnika ne zanima koliko oseb sodeluje, koliko je podizvajalcev in podobno, ampak ga zanima plačilo, rok in standard izvedbe, zato na računih ni vedno treba pisati roka plačila, če je bil dogovorjen.

Sodišču predlaga, da ugodi tožbi in izpodbijani odločbi odpravi ter ustavi postopek, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe iz tožbe in v celoti vztraja na pravilnosti in zakonitosti odločbe prvostopnega organa iz razlogov razvidnih iz obrazložitve svoje odločbe. Navedbe v tožbi so identične navedbam, ki jih je tožeča stranka navedla že v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z obrazložitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanja odbitka vstopnega DDV na podlagi računa, za katerega prvostopenjski organ ugotavlja, da ga je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. missing trader, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je bila zaračunana storitev resnično opravljena s strani izdajatelja računa, iz objektivnih okoliščin pa prvostopenjski organ (in tožena stranka) zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je skladno s prakso Sodišča Evropske unije (primeri Axsel Kittel, Halifax Plc, Optigen Ltd.).

Pravica do odbitka DDV, nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1). Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za njej opravljene storitve s strani izdajatelja računa, zato tudi ni nastala pravica do odbitka. Tudi iz prakse SEU, npr. v zadevi Genius Holding BV(C 342/87) izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Subjektivni elementi, ki jih navajata oba davčna organa na strani tožnika, niso v obravnavanem primeru odločilni za odločitev, čeprav sodišče ocenjuje, da gre res za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji in enako kot ravna v drugih svojih zadevah, s čimer pa se sodišče ne strinja. Oba organa sta pojasnila, kako je potekal posel z družbo A. d.o.o. in kako tožnik običajno posluje. Tožnik je nedvomno na drugačen način posloval z družbo B. d.o.o., s katero je sklenil pogodbo, kjer je natančno definiral način grafičnega oblikovanja in način oblepitve vozil. Zato se sodišče strinja z ugotovitvijo obeh organov, na podlagi katerih temelji pravilni zaključek, da je račun, s katerim je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktiven, kar izhaja iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal. Pravilno je sklepanje davčnega organa, da izdajatelj računov ni imel realnih možnosti tožniku opraviti navedene storitve, niti ne obstojajo za to kakršnikoli dokazi, ne na strani izdajatelja računa ne na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Po 3. odstavku 74. člena ZDavP- 2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezen pravni posel prikriva drug pravni, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Sicer pa tudi po mnenju sodišča ni dvoma, da je izdajatelj računa neplačujoč gospodarski subjekt oz. missing trader, v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ni plačal. Iz razkritih podatkov o navedeni družbi je razvidno, da ni imela zaposlenih delavcev, opreme niti dokazil o poslih glede izvedbe konkretnih storitev.

Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila, saj tožnik, razen računa, ni predložil nikakršnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2). Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Sicer pa tudi račun, ki ga je tožnik evidentiral 26. 5. 2006 v knjigo prejetih računov pod št. 479, nima vseh sestavin v smislu 34. člena ZDDV, kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka, saj je glede količine navedeno, da gre za „en komad“ opravljenih storitev oblikovanja, designa ali tehnične realizacije poslikav za avtobuse, kar tudi po mnenju sodišča, ob pomanjkanju drugih dokazil, ne dokazuje identifikacije poslovnega dogodka v smislu 34. člena ZDDV. Zato sodišče ugovore tožnika, da gre za opravljeno storitev s strani A. d.o.o. na podlagi računa, kot neutemeljene zavrača. Dejstvo je, da tožnik z nobenim dokumentom ni potrdil svojih navedb, da je bila storitev zanj s strani izdajatelja računa opravljena. Tožniku utemeljeno ni priznan odbitek vstopnega DDV iz tega računa, saj niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV. Ob takem stanju stvari tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV.

Očitek tožnika, da naj bi se ugotovitve, ki se nanašajo na inšpekcijske postopke pri A. d.o.o. ne bi mogle uporabiti v obravnavanem primeru, ni utemeljen. V postopku inšpekcijskega nadzora je prvostopenjski organ v zapisniku o inšpekcijskem pregledu navedel okoliščine, ki se nanašajo na neplačujoči gospodarski subjekt in dejstva, ki jih je pri navedenem subjektu ugotovil, s temi okoliščinami je bil tožnik v postopku seznanjen in je imel možnosti dajanja pripomb, ki jih je tudi podal, zato sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka.

Odločitev je pravilna tudi v delu, ki se nanaša na nepriznavanje odbitka vstopnega DDV po računu za nakup zaščitnih očal za delo pri računalniku. Prvostopenjski organ se je med razlogi za zavrnitev med drugim sicer skliceval (tudi) na določbe 20. člena in 21. člena ZDDPO, ki se nanašajo na davčno nepriznane odhodke za davek od odhodkov pravnih oseb, ki na samo obdavčenje prometa storitev ne vpliva, saj je relevantne okoliščine ali gre za pravica do odbitka vstopnega DDV treba obravnavati s stališča ZDDV in sicer ali gre za opravljeno storitev za obdavčljivo dejavnost tožnika. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru nakupa očal za delo pri računalniku ni šlo za blago za namene tožnikovih obdavčenih transakcij, saj ni šlo za nakup osnovnega sredstva oz. inventarja tožnika in s tem za promet za namene tožnikovih obdavčenih transakcij (2. odstavek 40. člena ZDDV).

Glede neizvršenega popravka odbitka vstopnega DDV za del poslovnih in stanovanjskih prostorov, ki jih je dal tožnik v najem brez obračunavanja DDV od zaračunane najemnine, pa je davčni organ že v postopku na prvi stopnji navedel pravilne pravne podlage, na podlagi katerih je tožnik že v postopku DIN izračunal pravilni popravek odbitka vstopnega DDV zaradi spremembe pogojev, merodajnih za obdavčitev, z njimi pa se strinja tudi sodišče. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne, sporno je pravno vprašanje (1. odstavek 59. člen ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.