Jedro

Ker tožniku ni uspelo v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZASP dokazati, da so se na toženčevih prireditvah pred koncertom ansambla in dogodkom javno priobčevali komercialni fonogrami, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 127450/2014 razveljavilo še v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 282,38 EUR z zamudnimi obrestmi od 15 1. 2014, za plačilo glavnice 272,62 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2014, za plačilo glavnice 40,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2014 in za plačilo izvršilnih stroškov v višini 64,98 EUR. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 473,86 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišče v pravdnem postopku odloča s stopnjo prepričanja in ne s stopnjo gotovosti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedbam prič, ki so v poslovnem odnosu s tožencem. Njihove izpovedbe so prirejene, saj so se spominjale vsake podrobnosti. To dokazuje tudi dejstvo, da so terenski zastopnici dovolile vstop v prireditveno dvorano, kar se ne sklada z navedbami v ugovoru, da terenska zastopnica na samih prireditvah v koncertni dvorani ni bila prisotna. Izpovedba terenske zastopnice je verodostojna. Logično je, da se koncertov ni povsem natančno spominjala, saj so se zgodili skoraj dve leti pred njenim zaslišanjem. Na zaslišanju je le dodala, da so se fonogrami predvajali tudi med prireditvijo in od ugotovitev iz zapisnika o kontroli prireditve ni odstopila. Ni res, da se njena izpovedba ne sklada z zapisnikom. Ni jasno, zakaj je sodišče pritrdilo toženčevemu stališču, da se na posnetkih sliši ogrevanje in uglaševanje nastopajočih. Toženec je namreč v celoti predvajal različne skladbe in ne le posameznih izsekov, kar bi bilo pričakovano v primeru ogrevanja in uglaševanja. Da je toženec javno priobčeval komercialne fonograme, izhaja iz posnetka na zgoščenki. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo. Toženec ni podal trditvene podlage o ogrevanju in uglaševanju nastopajočih in tudi ne o dejstvu, da se je v prireditveni prostor slišala glasba iz sosednjega lokala. Zaradi napačne dokazne ocene je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na zaslišanje terenske zastopnice A. A., ki je konkretni historični dogodek tudi po prepričanju pritožbenega sodišča opisala neprepričljivo. Na drugačno presojo njene verodostojnosti pa tudi sicer ne more vplivati dejstvo, da je na zaslišanju povsem na novo navedla dejstvo o predvajanju komercialnih fonogramov tudi med prireditvijo. Čeprav je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pri opredeljevanju dokaznega standarda po nepotrebnem uporabilo dva različna izraza (gotovost in verjetnost)(1), je njegova dokazna ocena racionalno argumentirana in skladna z določilom 8. člena ZPP. Izpovedbe B. B., C. C. in Č. Č. so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkustveno prepričljive. Dejstvo, da so priče podale natančen opis dogodka in da so v poslovnem odnosu s tožencem, še ne utemeljuje sklepa, da so njihove izpovedbe prirejene. Zgolj dejstvo, da je toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da terenska zastopnica v koncertni dvorani sploh ni bila prisotna, pa glede na celoten uspeh dokaznega postopka ne more vplivati na drugačno presojo njihove verodostojnosti. Iz posnetkov(2) obeh prireditev je mogoče slišati le slabo posnete izseke skladb, ki ob upoštevanju prepričljivih izpovedb B. B., C. C. in Č. Č. ne dokazujejo, da ne gre za predvajanje žive glasbe izza odra. Tožnik neutemeljeno meni, da ni jasno, zakaj je sodišče pritrdilo toženčevemu stališču o ogrevanju in uglaševanju nastopajočih. V 15. točki obrazložitve je ustrezno pojasnilo, da lahko ogrevanje in intonacija ansambla poteka tudi na način, da posamezni glasbeniki odigrajo težje dele posamezne skladbe ali pa celotno skladbo.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba o kršitvi razpravnega načela, saj je toženec konkretizirano ugovarjal tožbenemu zahtevku z dokazno podprto trditvijo, da se je na obeh prireditvah predvajala zgolj živa glasba. Izpodbijana sodba ne temelji na dejstvu, da naj bi se v prireditveni prostor slišala glasba iz sosednjega lokala, dejstvo o ogrevanju in uglaševanju nastopajočih izza odra pa predstavlja zgolj podrobnejšo konkretizacijo dejstvenega substrata o izvajanju žive glasbe. Ker tožniku ni uspelo v skladu s prvim odstavkom 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah dokazati, da so se na toženčevih prireditvah pred koncertom ansambla ... in dogodkom ... javno priobčevali komercialni fonogrami, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pa tudi kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. 13. in 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Prim. posnetka z oznako 12665-004 (priloga A 1) in 13201-002 (priloga A 2).