Jedro

Imenovanje članov v Svet Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji ne pomeni odločanja o materialno pravni pravici bodisi predlagateljev bodisi predlaganih članov sveta fundacije. Iz ZLPLS namreč ne izhaja, da je biti imenovan za člana sveta te fundacije kandidatovo materialno pravno upravičenje, če izpolnjuje pogoje, prav tako pa pravica organizacij, da predlagajo člane, ne pomeni tudi njihove pravice do imenovanja predlaganega kandidata, zaradi česar bi jo bilo mogoče varovati pred sodiščem.

Ker v konkretnem primeru postopek imenovanja še ni zaključen, saj po njenih navedbah predlog še ni bil posredovan v Državni zbor RS, je tožba preuranjena, kar je razlog za zavrženje tožbe po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po mnenju sodišča v postopku izvolitve ni možno izpodbijati aktov, ki so izdani v vmesni fazi, pred zaključkom postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 12. 10. 2017 vložil tožbo, v kateri navaja, da z njo izpodbija akt tožene stranke št. 013-36/2017/89 z dne 13. 9. 2017, ki se imenuje „obvestilo glede izbora predlogov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji“. Nadalje navaja, da je tožba usmerjena tudi zoper sklep št. 4/26 volilne komisije tožene stranke, ki je bil sprejet 21. 9. 2017, ter zoper druge sklepe, ki jih je volilna komisija obravnavala na svoji 4. seji. Ker tožnik ni določno navedel, katere sklepe še izpodbija, ga je sodišče pozvalo na dopolnitev tožbe, pri čemer je navedel poleg že omenjenega sklepa št. 4/26 še sklep volilne komisije Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport št. 4/27. Tožnik v uvodu tožbe še navaja, da nima drugega sodnega varstva in glede prvega akta navaja, da posega v pravice do enakopravne obravnave vseh kandidatov na volitvah po predpisih, vezanih na volitve v Svet fundacije za šport. Sodišče v nadaljevanju tega sklepa povzema vsebino aktov, ki jih tožnik izpodbija.

2. Z obvestilom glede izbora predlogov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji je tožena stranka določila, kdo so kandidati za predloge članov po posameznih sklopih, pri čemer sodišče ugotavlja, da je kandidat tudi tožnik in sicer v sklopu H, kjer so kandidati na predlog športnih trenerjev in drugih športnih strokovnjakov. Z istim aktom je tožena stranka med drugim določila, kje in kdaj bodo potekale volitve, konkretno za kandidate v sklopu H, kamor spada tožnik, je navedla, da ima te kandidate pravico voliti tisti športni trener oziroma drugi športni strokovnjak, ki je star najmanj 18 let, pri čemer športni trener oziroma drug športni strokovnjak svoj status športnega trenerja oziroma drugega športnega strokovnjaka izkaže s predložitvijo ustreznega pisnega potrdila pristojne nacionalne športne zveze oziroma strokovne inštitucije v športu volilni komisiji.

3. S sklepom št. 4/27 volilne komisije je bilo odločeno, da volilna komisija potrjuje, da so predlogi predlagateljev kandidata A.A. skladni z določbami Uredbe o postopku izbora predlogov članov Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Uredba).

4. S sklepom št. 4/26 volilne komisije strokovnega sveta Republike Slovenije za šport pa je bilo ugotovljeno, da je volilna komisija v sodelovanju z Direktoratom za šport in Fundacijo za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji preverila trditve Športne zveze B., da je pravna oseba C. d.o.o. prejemnik sredstev fundacije za šport, in na podlagi ugotovitev, da pravna oseba C. d.o.o. ni prejemnik sredstev fundacije za šport, smatra razlog umika kandidature D.D. iz liste kandidatov, ki ga navaja Športna zveza B., kot neutemeljen.

5. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da nima možnosti vpogleda v dokumentacijo. Navaja tudi, da so bila pravila pred volitvami, ki so bile že enkrat izvedene, tokrat spremenjena in da zato vsi kandidati niso enakopravni. Nadalje prereka legalnost sklepov tožene stranke glede na pretek mandata njenih članov. Nadalje obsežno pojasnjuje, zakaj se mu zdi problematična kandidatura D.D. (le ta spada v sklop C - kandidati na predlog nacionalnih športnih zvez, katerih področje delovanje je pretežno športna rekreacija). Zaradi narave svoje odločitve teh tožbenih navedb sodišče podrobno ne povzema. Nadalje predlaga sodišču, naj preveri verodostojnost prijave kandidata E.E., ki spada med kandidate v sklopu G - kandidati na predlog športnikov. Glede sklopa H (v tem sklopu je predlagan tudi tožnik) pa tožnik izpostavlja kandidaturo A.A. in navaja, da so vsi predlagatelji njegove kandidature fizične osebe ter se sprašuje, ali lahko fizična oseba predlaga trenerja oziroma športnika tudi, če ne izkaže svoje strokovnosti, na primer brez izjave pravne osebe, da gre za strokovnjaka na tem področju. Tožnik nadalje navaja, da so doslej trenerji oziroma strokovnjaki, organizirani na področju ene nacionalne športne zveze oziroma strokovne inštitucije v športu, imeli en glas s predložitvijo ustreznega pisnega potrdila pristojne nacionalne športne zveze. Sedaj pa je volilna komisija brez obrazložitve to spremenila in imajo trenerji oziroma strokovnjaki toliko glasov, kolikor trenerjev oziroma strokovnjakov se pojavi na volišču s predložitvijo ustreznega pisnega potrdila pristojne nacionalne športne zveze oziroma strokovne inštitucije v športu. V prednosti so osebe iz Ljubljane, ker nimajo potnih stroškov in ne izgubljajo časa, da se pojavijo na volitvah.

6. Tožnik predlaga, naj sodišče ugotovi, da predpis, vezan na zakon (Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, ZLPLS) ni bil pravilno uporabljen in da je s tem tožena stranka kršila pravico do enakopravne obravnave vseh kandidatov na volitvah po veljavnih predpisih, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v 15 dneh. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe tako, da naj sodišče poseže v postopek pred toženo stranko in toženi stranki prepreči obravnavo njenega predloga pred Mandatno volilno komisijo Državnega zbora. Sodišče naj tudi odredi, da bo izločena uradna oseba, ki je z vodenjem ali odločanjem kršila pravila, ki imajo za posledico očitno prikrajšanje javnega interesa. Če sodišče ugotovi, da ni bil izveden predpisan postopek javnega natečaja, naj ga razveljavi. Izloči naj člane volilne komisije, kjer je podana kolizija interesov.

7. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe meni, da ni pasivno legitimirana, saj je lahko tožena stranka v upravnem sporu država, državna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Niti iz besedila tožbe niti iz predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče razbrati, zoper kateri konkretni posamični akt je tožba sploh podana, še manj pa, kaj naj bi bila vsebina začasne odredbe. Nadalje tožena stranka opozarja, da se tožnik napačno sklicuje na 69. člen ZUS, ki ni podlaga za tako tožbo, saj 69. člen ZUS-1 opredeljuje situacijo, ko pride do vložitve tožbe zaradi molka organa. Tožena stranka domneva, da tožnik zahteva izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Akti, ki jih tožnik omenja, ne morejo biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu. Nadalje opozarja na to, da v konkretnem primeru postopek imenovanja sploh še ni zaključen, saj predlog tožene stranke še ni bil posredovan Državnemu zboru Republike Slovenije. Postopek bo zaključek, ko bo Državni zbor RS imenoval člane Sveta Fundacije in šele zoper to odločitev bo mogoče uveljavljati pravno varstvo. Iz navedenega razloga predlaga zavrženje tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, ker sta podani preuranjeno. S predmetno tožbo tudi niso izpodbijani upravni akti, ampak gre za odločitev nosilcev zakonodajne oziroma izvršilne veje oblasti, ki so utemeljeni na politični diskreciji. Sodišče je na primer v zadevi št. IV U 167/2011 odločilo, da „predstavništvo ustanovitelja v svetu zavoda ne pomeni uresničevanje pravice predstavnika, ampak pravice ustanovitelja, ki je tega predstavnika imenoval, zato članstvo v svetu zavoda ni tožnikova pravica ali pravna korist...“ Posameznik nima pravice oziroma pravno varovanega interesa, da je imenovan v svet. To je dodaten razlog za zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe. Podrejeno pa tožena stranka opozarja na to, da je potrebno v zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretne navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi se utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati je treba, da je takšna škoda za vlagatelja težko popravljiva. Glede na ustaljeno sodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Tožnik niti v tožbi niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti pavšalno, kaj šele konkretno, ne izpostavlja oziroma izkazuje težko popravljive škode. Tožnik bi moral konkretno navesti okoliščine, s katerimi utemeljuje nastanek škode, in okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da bo ta škoda težko popravljiva. Tožnik pa niti pavšalno ne zatrjuje možnosti nastanka težko popravljive škode. Tožena stranka pa izpostavlja, da bo moralo sodišče presojati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank ter upoštevati dejstvo, da postopek izbora predlogov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji sploh še ni zaključen. Tožena stranka predlaga zavrženje tako predloga za izdajo začasne odredbe kot tožbe, podrejeno pa, naj sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

8. Uvodoma sodišče najprej pojasnjuje, da čeprav tožnik kot tožene stranke ni izrecno navedel Republike Slovenije, ki jo zastopa Strokovni svet Republike Slovenije za šport, ampak je navedel zgolj slednjega, je sodišče vseeno smiselno štelo, da toži toženo stranko na način, kot je določen v skladu z določili ZUS-1, kateri v petem odstavku 17. člena določa, da je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Nadalje sodišče uvodoma še pojasnjuje, da čeprav tožnik v tožbi, ki je laična, tega ni izrecno navedel, je sodišče tožbo smiselno obravnavalo kot tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, saj se uvodoma sklicuje na tretji odstavek 1. člena ZUS, kar je kratica za prej veljavni Zakon o upravnem sporu, ki je v tem določilu določal možnost vložitve tožbe v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, razen tega pa tožnik tudi navaja, da v tej zadevi nima drugega sodnega varstva. Tudi glede zahteve za izdajo začasne odredbe, ne glede na to, da tožnik ni točno opredelil, na kakšni pravni podlagi jo vlaga, je sodišče smiselno štelo, da gre za ureditveno začasno odredbo, saj na koncu svoje vloge predlaga, naj sodišče zadrži postopek imenovanja članov Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Tožba je bila po presoji sodišča sprva nepopolna predvsem zaradi tega, ker tožnik ni natančno opredelil vseh aktov, ki jih želi izpodbijati, saj sta bila prvotno v tožbi določno navedena le dva akta, v dopolnitvi tožbe na poziv sodišča pa je potem določno navedel še en akt, tako da je bila po dopolnitvi tožba popolna.

K točki I izreka:

9. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva pravno varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

11. Tožnik v upravnem sporu izpodbija obvestilo tožene stranke glede izbora predlogov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, kjer pa je v sklopu H (kandidati na predlog športnih trenerjev in drugih športnih strokovnjakov) tudi sam naveden kot kandidat za člana imenovanega Sveta Fundacije na predlog večjega števila predlagateljev. Po mnenju sodišča tožnik ne more imeti pravnega interesa, da bi izpodbijal akt, kjer je tudi sam eden od predlaganih kandidatov.

12. Nadalje tožnik izpodbija sklep št. 4/26 volilne komisije Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport z dne 21. 9. 2017, s katerim je ta ugotovila, da je razlog umika kandidature D.D. neutemeljen. Sodišče tudi s tem v zvezi meni, da tožnik ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje tega sklepa, saj se ta sklep ne nanaša nanj, ampak na drugega kandidata, ki pa, kot je razvidno iz prej navedenega obvestila, niti ni kandidat v sklopu H, kot tožnik, ampak v sklopu C, kjer so kandidati na predlog nacionalnih športnih zvez, katerih področje delovanja je pretežno športna rekreacija, medtem ko so tožnikovi predlagatelji športni trenerji in drugi športni strokovnjaki. Kandidata D.D. so predlagali drugi predlagatelji in tudi volilci so drugi kot pri sklopu H. Iz navedenega razloga tudi za izpodbijanje tega sklepa tožnik ne more imeti pravnega interesa.

13. Nadalje tožnik izpodbija tudi sklep št. 4/27 volilne komisije Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport z dne 21. 9. 2017, s katerim volilna komisija potrjuje, da so predlogi predlagateljev kandidata A.A. skladni z določbami Uredbe. Ne glede na to, da kandidat A.A. spada med kandidate iz sklopa H tako kot tožnik, se vseeno ta sklep ne nanaša na samega tožnika, ampak na sokandidata. Iz navedenega razloga s tem sklepom ni bilo poseženo v pravico ali pravno korist tožnika, da kandidira, ampak se sklep nanaša na drugo osebo, torej se zopet ne nanaša na tožnika, zato tožnik ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje te kandidature. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, saj akti, ki se izpodbijajo, očitno ne posegajo v pravico ali neposredno na zakon oprto osebno korist tožnika. Tudi če je tožba vložena zaradi varstva ustavnih pravic, morajo biti pri taki tožbi izpolnjene vse procesne predpostavke, da jo sodišče lahko obravnava po vsebini.

14. Sodišče pa se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da ker v konkretnem primeru postopek imenovanja še ni zaključen, saj po njenih navedbah predlog še ni bil posredovan v Državni zbor RS, je tožba preuranjena, kar je razlog za zavrženje tožbe po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po mnenju sodišča v postopku izvolitve ni možno izpodbijati aktov, ki so izdani v vmesni fazi, pred zaključkom postopka.

15. Poleg tega sodišče tudi meni, da imenovanje članov v Svet Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji ne pomeni odločanja o materialno pravni pravici bodisi predlagateljev bodisi predlaganih članov sveta fundacije. Iz ZLPLS namreč ne izhaja, da je biti imenovan za člana sveta te fundacije kandidatovo materialno pravno upravičenje, če izpolnjuje pogoje, prav tako pa pravica organizacij, da predlagajo člane, ne pomeni tudi njihove pravice do imenovanja predlaganega kandidata, zaradi česar bi jo bilo mogoče varovati pred sodiščem. Vrhovno sodišče RS je v sklepu št. I Up 224/2014 z dne 18. 11. 2015 zavzelo tako stališče (točka 12 obrazložitve), ki se je sicer nanašalo na imenovanje članov Sveta fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji, vendar gre za povsem primerljivo zadevo, saj imenovanje članov obeh svetov določa ZLPLS v 10. členu. V istem sklepu je Vrhovno sodišče RS tudi opozorilo na to, da je v primerljivih zadevah, v katerih je bil upravni spor sprožen v zvezi s sklepom o imenovanju oziroma razrešitvi članov svetov oziroma uprav, sprejelo stališče, da s takimi akti ni poseženo v pravni položaj tožnikov, saj z njimi ni odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, ker biti član sveta ni nikogaršnja pravica, niti ni kot taka določena v zakonu, prav tako z imenovanjem ni pridobljena pravica za upravljanje nalog za celoten mandat in tudi Ustavno sodišče RS je v primerljivi zadevi sprejelo stališče, da v takih primerih ne moremo govoriti o pravici ali pravno varovanem interesu posameznika in da tak akt ni upravni akt v smislu ZUS-1 (točka 13 obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 224/2014). Torej je razlog za zavrženje tudi v tem, da imenovanje v fundacijo ne pomeni odločanja o materialno pravni pravici, zato tudi pri aktih, ki so izdani v postopku odločanja, ne gre za akte, zoper katere bi bilo dopustno uveljavljati sodno varstvo niti v rednem upravnem sporu niti v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, saj se z njimi ne odloča o materialno pravni pravici. To pa je razlog za zavrženje po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 16. Sodišče je torej tožbo zavrglo iz razlogov po 2., 4. in 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kajti tudi če gre za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, morajo biti izpolnjene vse procesne predpostavke, da se lahko taka tožba obravnava po vsebini. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

17. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdaje začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki III izreka:

18. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo tožeči stranki, ki zahteva povrnitev stroškov postopka.