Jedro

Sodišče v sodnem zemljiškoknjižnem postopku zaradi načela prirejenosti postopkov ne sme presojati vprašanja pravilnosti in zakonitosti odločbe GURS (in torej tudi ne presojati, ali je bila pritožniku v upravnem postopku katastrskih sprememb zagotovljena pravica do izjave) in je tudi ne odpraviti. Če upravna odločba v upravnem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je nanjo vezano.

Prenos podatkov med katastrom in zemljiško knjigo se namreč pri prvih vpisih stavbe izvede šele ob vzpostavitvi etažne lastnine v zemljiški knjigi. V predmetni zadevi v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče želelo vzpostaviti etažno lastnino, listina, ki je bila podlaga vpisu, ni več ustrezala stanju v katastru in zato vzpostavitve etažne lastnine na njeni podlagi ni mogoče izvesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora A. d.o.o. - v stečaju in B. d.o.o. in potrdilo sklep, s katerim je bilo odločeno, da se vzpostavitev etažne lastnine na stavbi z ID 1111-1342, stoječi na uvodoma navedenih nepremičninah, ne dovoli.

2. Zoper sklep se je pritožil nasprotni udeleženec A. d.o.o. - v stečaju. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, podane pa so tudi kršitve pravil postopka, ki imajo za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v obrazložitvi navaja, da so navedbe udeležencev, podane v ugovorih pravilne in da so ti spoštovali veljavno zakonodajo, vendar pa izvedba vpisa v zemljiško knjigo ni možna zaradi pomanjkljive zakonske ureditve, ki dopušča delitev posameznih delov stavb v zadevah, ki so predmet postopka po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Zavrnitev vpisa naj bi bila glede na obrazložitev sodišča posledica tehnične ovire, saj zemljiška knjiga sama po sebi ne more oblikovati posameznih delov stavbe, temveč se ti podatki avtomatično prenesejo iz katastra stavb. Sodišče pojasnjuje, da se vpisa oziroma izbrisa posameznega dela, ki je bil izveden na podlagi odločbe GURS, ni več mogoče sanirati niti ročno, ne da bi bila izvedena vzpostavitev stanja pred delitvijo posameznega dela. Udeleženec z navedenim ne soglaša. Za takšno odločitev tudi ni pravne podlage v veljavni zakonodaji. Udeleženci so od leta 2014 pričakovali sklep o vzpostavitvi etažne lastnine v zemljiški knjigi in ne smejo trpeti negativnih posledic, ki so izven njihove sfere, saj v postopku delitve posameznega dela št. 15 niso imeli položaja stranke in do izdaje izpodbijanega sklepa sploh niso bili seznanjeni z razpolaganjem enega od lastnikov posameznega dela, s čimer jim je bila odvzeta možnost izjave. Sodišče je predlog za vknjižbo lastninske pravice obravnavalo zgolj formalno. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ni dopustno tolmačiti strogo formalno, ampak je sodišče dolžno vsebinsko preveriti, ali kljub različnemu poimenovanju obstaja istovetnost med starimi in novimi deli, ki nadomeščajo ukinjeni del. Sodišče tega preizkusa ni izvedlo, zato je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva in sklepa ni mogoče preizkusiti. Pritožba se sklicuje na smiselno enako zadevo in zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS (II Ips 211/2010). V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je iz posameznega dela stavbe št. 15 nastalo 7 novih delov, ki so po površini povsem enaki posameznemu delu št. 15, ki je bil z odločbo GURS ukinjen. Sodišče je kršilo načelo vrstnega reda odločanja o vpisih in poseglo v načelo pravne varnosti. Dokler ni pravnomočno odločeno o vpisih v posameznem postopku, ni dovoljeno odločati o vpisih glede iste nepremičnine, ki se vodijo v zvezi z vpisom nepremičnin v zemljiško knjigo, kar pomeni, da zavezuje tudi GURS. Varovanju teh vpisov je namenjen tudi institut zaznambe spora, ki je vezan na točno določen postopek in ki udeležencem omogoča vpis etažne lastnine v vrstnem redu zaznambe spora. Kršitev tega temeljnega načela posega v ustavno načelo pravne varnosti. V skladu s 40.a členom ZZK-1 se vpis etažne lastnine dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe o oblikovanju etažne lastnine. V konkretnem primeru je bila predložena in so bili izpolnjeni izpolnjeni vsi pogoji za vpis. Glede na načelo vrstnega reda in zaznambo spora, bi evidenca GURS morala omogočiti vpis po stanju na dan, ko je bil vložen predlog za vpis etažne lastnine. Dokler vpis posameznega dela ni izveden v zemljiški knjigi, GURS ne bi smel v katastru izvesti nobene spremembe, ampak počakati da se vpis osnovnega položaja izvede v zemljiški knjigi. Na dan vložitve predloga za vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo se je stanje v katastru stavb ujemalo s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine. Če bi sodišče o predlogu odločalo pred majem 2018, bi bila vknjižba dopustna, ker pa je o njem odločalo šele leta 2021 je vpis zavrnilo, kar je nedopusten poseg, ki je v nasprotju s 15.a, 40., 147. in 149. členom ZZK-1 in vsemi ustavnimi načeli. Udeleženec dodatno izpostavlja nezakonitost dopustitve odločanja na podlagi stanja v informacijski zbirki, ki se lahko spreminja brez soglasja in vednosti ostalih udeležencev. Takšno odločanje omogoča pravne zlorabe tistim udeležencem, ki v postopku etažne delitve niso zadovoljni s pravnomočno odločbo. GURS ima vsa pravna sredstva, da na podlagi 10. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) vzpostavi zakonito stanje. Glede na povezanost katastra stavb in zemljiške knjige, na kateri temelji zavrnitev vpisa, udeleženec predlaga, da se sporna odločba odpravi po nadzorstveni pravici in s tem vzpostavi stanje v registru, kot je bilo pred izdajo odločbe o delitvi posameznega dela št. 15. Iz obrazložitve sploh ni razvidno, kateri materialni predpis predstavlja podlago za zavrnitve vpisa, kar predstavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava.

3. Udeleženec C., d.o.o. je odgovoril na pritožbo. Pridružil se je pritožbenim razlogom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tega postopka je vpis etažne lastnine na podlagi odločbe nepravdnega sodišča o vzpostavitvi etažne lastnine. Sodišče vpisa ni dovolilo. Drži, da je pritrdilo ugovorni navedbi, da je treba vpise po sklepu o vzpostavitvi etažne lastnine izvesti v vrstnem redu zaznambe postopka, vendar je navedlo razloge, zakaj v konkretnem primeru to ni mogoče in med njimi ni zatrjevanega nasprotja.

6. Sodišče vpisa ni dovolilo prvenstveno, ker stanje v zemljiškem katastru vpisa ne dopušča. Ob tem je ključno, da sta zemljiška knjiga in kataster nepremičnin dva samostojna informacijska sistema. Predmet obeh so nepremičnine, vendar je kataster nepremičnin temeljna evidenca podatkov o položaju, obliki, fizičnih in drugih lastnostih parcel, stavb in delov stavb, zemljiška knjiga pa je temeljna evidenca podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami. Med obema velja načelo prirejenosti.

7. Spisovni podatki potrjujejo, da je bila v kataster stavb vpisana stavba št. 1111-1342, ki je povezana z uvodoma navedenima zemljiškima parcelama. Vpis stavbe in posameznih delov stavbe v kataster stavb pa sam po sebi nima nobenega vpliva na zemljiško knjigo, saj so v njej še vedno vpisani podatki o pravicah in pravnih dejstvih, ki se nanašajo na zemljiški parceli. Da bi imela razdelitev stavbe na posamezne dele posledice v zemljiški knjigi, mora biti ustanovljena lastnina v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Po določbi 107. člena SPZ namreč etažna lastnina nastane na podlagi pravnega posla ali z odločbo sodišča in z vpisom v zemljiško knjigo. Če etažna lastnina ni vzpostavljena, velja splošno načelo stvarnega prava o povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ), katerega praktična posledica (glede na to, da je zemljiška knjiga javna knjiga le za objavo podatkov o pravicah na nepremičnini in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičnino) je, da se v zemljiško knjigo ne vpisujejo podatki o fizičnih in drugih lastnostih parcel, stavb in delov stavb. V konkretnem primeru to pomeni, da dokler ni vzpostavljena etažna lastnina, niso vpisani stavba ali deli stavbe.

8. Predlog za vpis etažne lastnine po uradni dolžnosti je bil v konkretnem primeru vložen 5.6.2018, ki pa tedaj ni bil izvršen zaradi načela vrstnega reda vpisov v zemljiški knjigi. Leta 2018 je bila v postopku pri GURS predlagana sprememba podatkov v katastru stavb. GURS predloga kljub zaznambi teka postopka po ZVEtL-1 ni zavrgla, temveč je pravnomočno odločila, da se del stavbe 1111-1342-15 deli v dele stavbe številka 1111-1342 -77, 1111-1342 -78, 1111-1342 -79, 1111-1342 -80, 1111-1342 -81, 1111-1342 -82 in 1111-1342 -83 in je bil ukinjen del stavbe št. 1111-1342 -15. Na njeni podlagi je bil v katastru stavb izveden vpis sprememb, kar prav tako ni bila podlaga za kakršenkoli vpis v zemljiški knjigi. Očitno je GURS štela, da dejstvo, da je bil začet zemljiškoknjižni postopek za vpis etažne lastnine, ki je bil zaznamovan v zemljiški knjigi, ne pomeni sodnega spora glede sprememb podatkov katastra stavb v smislu takrat veljavnega tretjega odstavka 95. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin.1 Ker kataster stavb odraža zadnje podatke o nepremičninah, to pomeni, da v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče, ki je upoštevalo načelo vrstnega reda (in ne drži nasprotni pritožbeni očitek), začelo odločati o predlogu za vpis oblikovanja etažne lastnine (leta 2021), stanje v katastru ni več ustrezalo stanju, kot izhaja iz vsebine listine, ki je podlaga predlaganemu vpisu (stanje pred delitvijo posameznega dela stavbe št. 1111-1342 -15). Ob tem je bilo stanje v zemljiški knjigi ves čas enako (in je še zdaj), saj sta bili ves čas vpisani le zemljiški parceli. Zato pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na 15.a, 40., 147. in 149. člen ZZK-1. 9. Sodišče v sodnem zemljiškoknjižnem postopku zaradi načela prirejenosti postopkov ne sme presojati vprašanja pravilnosti in zakonitosti odločbe GURS (in torej tudi ne presojati, ali je bila pritožniku v upravnem postopku katastrskih sprememb zagotovljena pravica do izjave) in je tudi ne odpraviti. Če upravna odločba v upravnem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je nanjo vezano.

10. Sodišče prav tako ne more izvesti vpisa oblikovanja etažne lastnine, saj gre za specifičen vpis, ki je vezan tudi na stanje v zemljiškem katastru in ne samo na stanje vpisov v zemljiški knjigi. Prenos podatkov med katastrom in zemljiško knjigo se namreč pri prvih vpisih stavbe izvede šele ob vzpostavitvi etažne lastnine v zemljiški knjigi. V predmetni zadevi v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče želelo vzpostaviti etažno lastnino, listina, ki je bila podlaga vpisu, ni več ustrezala stanju v katastru in zato vzpostavitve etažne lastnine na njeni podlagi ni mogoče izvesti. Pritožnik se sklicuje na sklep VS RS v zadevi II Ips 211/2010, vendar ta ni obravnaval primerljive situacije. V navedeni zadevi je šlo za primer, ko je bil spremenjen identifikator nepremičnine po sklenitvi pravnega posla in ni bilo dvoma, da gre za isto nepremičnino, pri čemer je bil predlagani vpis možen. V predmetni zadevi pa tudi, če bi šteli, da je ne glede na to, da se prenos podatkov izvede šele ob vzpostavitvi etažne lastnine, možna identifikacija delov stavbe, ki po katastrskih spremembah ustrezajo delu 1111-1342 -15, vpisa ne bi bilo mogoče dovoliti. Zemljiškoknjižno sodišče, kot je že pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče, namreč ne more samo, brez ustrezne listine vpisati idealnih deležev na skupnih delih, ki bi odpadli na iz deljenega posameznega dela novo nastale dele, kar je neločljiv del vpisa etažne lastnine (15.a člen ZZK-1).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1 To sodišče meni drugače, vendar kot že prej omenjeno velja med zemljiškoknjižnim (sodnim) in upravnim postopkom načelo prirejenosti.