Jedro

Stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je imetnik služnostne oziroma stavbne pravice, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko dokaže z overjeno listino, da je imetnica te pravice. Tožeča stranka pa imetništva služnostne in stavbne pravice ne dokazuje z listinami, temveč s trditvami, da je pravico služnosti priposestvovala, stavbno pravico pa naj bi pridobila na podlagi 2. odstavka 271. člena SPZ. Verjetnost pridobitve služnostne oziroma stavbne pravice na originaren način bi tožnica lahko kvečjemu izkazala, če pogoji, ki morajo biti po zakonu izpolnjeni za tako pridobitev pravice, ne bi bili sporni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva prizadetih strank za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-344/2007 z dne 13. 7. 2007 investitorju, družbi A. d. o. o., za gradnjo hotela „B.“ v C. na zemljiščih k. o. ..., med katerimi je tudi zemljišče s parc. št. 315. V obrazložitvi navedene odločitve upravni organ navaja, da je tožeča stranka predložila Pogodbo o prodaji deležev in ureditvi medsebojnih razmerij z dne 22. 12. 1995, v predlogu za obnovo postopka pa navajala, da je na podlagi te pogodbe postala lastnica cevovoda mineralne vode in plina, ki je položen od vrtine RgS-2/88 do njene polnilnice pijač. Po uradni dolžnosti je vpogledal v podatke in v zbirko listin v Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah. Ugotovil je, da tožeča stranka ni vpisana kot imetnica kakršnekoli pravice na navedeni nepremičnini, lastninska pravica, ki je vpisana na družbo D. d. o. o., je vpisana na podlagi pogodbe z dne 1. 4. 2004 in izjave z dne 20. 4. 2004; služnostna pravica hoje, vožnje in dostopa do vrtin z oznako RgS-22/88 in V-6/67, ki jo ima navedena družba oziroma vsakokratni lastnik vrtin, pa na podlagi pogodbe z dne 13. 2. 2004. Investitor (družba A. d. o. o.) naj bi v dopisu z dne 5. 6. 2009 priložil tudi listine, ki izkazujejo lastništvo družbe D. d. o. o. Po navedbah investitorja naj bi družba D. d. o. o. pridobila tudi koncesijo za rabo vode iz navedene vrtine, monitoring vrtine pa naj bi izvajala družba E. d. d. V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je pridobila stavbno pravico, prvostopenjski organ povzema vsebino določb 271. in 257. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ).

Po ugotovitvah upravnega organa prve stopnje predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih z 267. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 uradno prečiščeno besedilo in naslednji – v nadaljevanju ZUP). Predlog naj bi bil nepopoln, saj predlagatelj nima listine, s katero bi nedvoumno dokazal, da se postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja lahko udeležuje kot stranski udeleženec po 43. členu ZUP oziroma po 62. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in naslednji – v nadaljevanju ZGO-1). V postopku je bilo ugotovljeno, da o pravicah (stavbni pravici, priposestvovanju služnosti ter pridobitvi koncesije), ki jih je tožeča stranka zatrjevala, še ni pravnomočno odločeno. Glede na sklicevanje tožeče stranke na sodne postopke, ki še niso končani, pa upravni organ pojasnjuje, da bo lahko tožeča stranka predlagala obnovo postopka na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, po kateri je mogoče predlagati obnovo postopka, če se odločba organa, ki je izdal odločbo, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožeča stranka je vložila zahtevo za priznanje statusa stranke in zahtevo za obnovo postopka. Obe zahtevi je prvostopenjski organ zavrgel, tožeča stranka se je zoper ti dve odločitvi pritožila, pritožbeni organ pa je oba pritožbena postopka s sklepom združil, odpravil sklep prvostopenjskega upravnega organa o zavrženju zahteve za priznanje statusa stranke (1. točka izreka odločbe), ter tudi to zahtevo obravnaval kot predlog za obnovo postopka (2. točka izreka odločbe). Pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil (3. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor), ker tožeča stranka nima nobene stvarne pravice na omenjenem zemljišču, cevovodu in vrtinah.

Tudi pritožbeni organ se sklicuje na podatke iz elektronske zemljiške knjige ter na pogodbo z dne 13. 2. 2004 in na pogodbo o pripravi programa in letni izvedbi monitoringa odvzema podzemne vode z vrtino RgS-2/88 z dne 20. 11. 2004, ki ju je kot odgovor na predlog za obnovo postopka predložil investitor. Sklicevanje tožeče stranke na stavbno pravico, ki naj bi nastala na podlagi drugega odstavka 271. člena SPZ, zavrne, ker medsebojna razmerja med lastniki niso bila urejena, niti ni o tem odločilo sodišče. Po mnenju pritožbenega organa v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz 265. člena ZUP, ker stranka ni verjetno izkazala okoliščin, na katere opira predlog za dovolitev obnove postopka. Te bi bile verjetno izkazane, če bi tožeča stranka izkazala služnostno oziroma stavbno pravico, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo. V zvezi s sklicevanji tožeče stranke na postopke, ki tečejo pred drugimi organi, pritožbeni organ pojasnjuje, da bo imela tožeča stranka možnost predlagati obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP.

S 4. točko izreka je pritožbeni organ tožeči stranki naložil, da mora investitorju povrniti stroške dveh odgovorov na pritožbi v znesku 216,64 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka se je pritožila zoper sklepa prvostopenjskega upravnega organa, investitor pa je odgovoril na obe pritožbi in zahteval povrnitev stroškov. Pritožbeni organ je odločitev o stroških sprejel na podlagi 114. člena ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija sklep prvostopenjskega upravnega organa o zavrženju zahteve za obnovo postopka in 4. točko izreka odločbe upravnega organa druge stopnje. Opozarja, da pritožbeni organ ni odločil o pritožbi zoper sklep, ki ga je s 1. točko izreka odpravil, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Upravnima organoma očita kršitev kontradiktornosti postopka in absolutno bistveno kršitev pravil postopka ker tožeča stranka ni prejela investitorjevega odgovora na predlog za obnovo postopka in listin, ki naj bi jih investitor priložil k temu odgovoru, in na katere naj bi se tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve sklicevala. Tožeča stranka navaja tudi, da ji nista bila vročena odgovora investitorja na pritožbi.

Meni, da je stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da bi morala biti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, napačno. Navaja, da je v predlogu za obnovo postopka trdila, da je pridobila služnostno pravico koriščenja zemljišča za potrebe dostopa, vzdrževanja in nadzora vrtine RgS-2/88 in piezometra V-6/67 ter služnostno pravico vkopa in vzdrževanja cevovoda za mineralno vodo in plin na podlagi SPZ. Trdi tudi, da je pridobila stavbno pravico na podlagi drugega odstavka 271. člena SPZ. Obe pravici naj bi pridobila na podlagi samega zakona z izpolnitvijo zakonskih pogojev, tj. originarno. Zato zemljiškoknjižni vpis ni potreben za nastanek pravice. Sklicuje se na pravdni postopek zaradi motenja posesti ter na pravdni postopek zaradi vznemirjanja lastninske pravice, v okviru tega postopka pa naj bi bila vložena nasprotna tožba tožeče stranke zaradi priposestovanja služnostne pravice oziroma pridobitve stavbne pravice na podlagi zakona. Sklicuje se tudi na postopek zaradi obnove postopka pridobitve koncesijske pravice za koriščenje vode iz vrtine RgS-2/88. Po mnenju tožeče stranke spornost obstoja navedenih pravic sama po sebi ne more pomeniti, da okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana. Za izkazanost okoliščine s potrebno stopnjo verjetnosti naj bi zadoščale trditve tožeče stranke o obstoju navedenih stvarnih pravic in dokazila o njunem obstoju v tem in ostalih postopkih. Trdi, da je posestnica navedenega zemljišča, na katerem sta vrtini ter cevovod mineralne vode in plina. Lastnica cevovoda, ki je položen od vrtine RgS-2/88 do polnilnice pijač, naj bi postala na podlagi Pogodbe o prodaji poslovnih deležev in ureditvi medsebojnih razmerij z dne 22. 12. 1995. Od takrat naj bi tudi uporabljala cevovod in obe vrtini za izvajanje programa monitoringa odvzema podzemne vode.

Tožeča stranka obema upravnima organoma očita, da se nista opredelila do njenih navedb v zvezi z vsebino odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 7. 2001 in da sta s tem bistveno kršili pravila upravnega postopka. S to odločbo naj bi navedeno ministrstvo potrdilo, da tožeča stranka iz zajetja oziroma iz vrtin, ki se nahajajo na parc. št. 315 k. o. ..., črpa naravno mineralno vodo z nazivom slatina ali kisla voda, ki se polni pod blagovno znamko F., ta pa je v lasti tožeče stranke. Tudi s tem naj bi tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da bi se zaradi varstva svojih pravnih interesov in koristi morala kot stranka udeležiti postopka za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka nasprotuje stališču pritožbenega organa glede možnosti obnove postopka po 1. točki 260. člena ZUP, saj meni, da je vprašanje obstoja služnostne in stavbne pravice brez dvoma predhodno vprašanje, poleg tega naj bi triletni rok za vložitev predloga po obnovitvenem razlogu iz 1. točke 260. člena ZUP že potekel, ker je postalo gradbeno dovoljenje dokončno in pravnomočno 13. 7. 2007. Meni, da za odločitev po prvem odstavku 268. člena ZUP ni bistvena odločitev o predhodnem vprašanju obstoja služnostne in stavbne pravice, ker po prvem odstavku 267. člena ZUP zadošča, da je okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka, verjetno izkazana. Te okoliščine naj bi v obravnavanem primeru obstajale ne glede na to, da pravdni postopek glede obstoja služnostne oziroma stavbne pravice še ni pravnomočno zaključen. Po mnenju tožeče stranke bi bilo treba izdati sklep o dovolitvi obnove postopka po prvem odstavku 268. člena ZUP, nato pa prekiniti postopek obnove do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, od katere je odvisna končna odločitev o obnovi postopka po 270. členu ZUP.

Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev pritožbenega organa o priznanju stroškov investitorju za dva odgovora na pritožbo. Meni, da sestava dveh odgovorov na pritožbo ni bila potrebna, saj gre v obravnavanem primeru zgolj za predlog za obnovo postopka, poleg tega investitor v postopku ni v celoti uspel, saj se je zavzemal, da ostane sklep z dne 1. 7. 2009 v veljavi.

Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep prvostopenjskega upravnega organa in 4. točko izreka odločbe drugostopenjskega upravnega organa odpravi, dovoli obnovo upravnega postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-344/2007-6 z dne 13. 7. 2007 v obsegu, da se v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranko postopka pritegne tožečo stranko, do pravnomočnosti odločitve o obnovi postopka zadrži izvršitev gradbenega dovoljenja, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo tudi toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Družba A. d. o. o., kot prizadeta oseba s položajem stranke v odgovoru na tožbo meni, da je upravni organ pravilno zavrgel vlogo tožeče stranke in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka prizadete osebe. Navaja, da se je tožeča stranka imela možnost opredeliti do njenih navedb, ker je imela možnost vpogleda v upravni spis in podati svoje navedbe. Opozarja, da postopek o predlogu za obnovo postopka ne predvideva posebnega kontradiktornega postopka, ker mora vlagatelj okoliščine, ki so pomembne, navesti že v predlogu. Enako naj bi veljalo tudi glede odgovora na pritožbo. Predlog tožeče stranke za obnovo postopka naj ne bi imel vseh zahtevanih sestavin in naj bi bil vložen prepozno. Navaja, da tožeča stranka ob pripravi projektne dokumentacije ni izjavila, da bi imela kakršnekoli pravice na nepremičnini, ki je predmet postopka. Zanika trditev tožeče stranke, da je pridobila služnostno oziroma stavbno pravico na podlagi zakona. Navaja, da cevovod ni zgradba v smislu 256. člena SPZ in da tožeča stranka ni lastnica cevovoda. Za priposestovanje služnosti pa naj ne bi bil izpolnjen niti pogoj desetletnega dobrovernega izvrševanja posesti. Na podlagi pogodbe z dne 13. 2. 2004 naj bi bila lastnica nepremičnine parc. št. 315 k. o. …, vrtin in cevovoda z vso opremo in s pravico neovirane uporabe vrtin družba D. d. o. o., ki je pred tem te pravice imela na podlagi najemne pogodbe z dne 5. 9. 2003. Tožeča stranka naj se tudi ne bi sklicevala na pravnomočno vodno dovoljenje. Trdi, da tožeča stranka ni sprožila ustreznega sodnega postopka za ugotovitev služnosti, nepravnomočno končan postopek zaradi motenja posesti naj ne bi bil odločilen, postopek o pridobitvi koncesijske pravice pa naj bi bil pravnomočno končan, koncesijsko pogodbo pa je sklenila družba D. d. o. o., dne 18. 2. 2008. Po mnenju prizadete stranke tožeča stranka nima pravnega interesa sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ker nima ne pravic ne posesti, ne koncesije. Dovoljenje za uporabo in izkoriščanje mineralne vode v zdravstvene namene z dne 20. 4. 2004 pa naj bi Upravno sodišče odpravilo.

Kot prizadeta oseba s položajem stranke je po vsebini enak odgovor na tožbo dala tudi družba D. d. o. o. Prilaga še dokumentacijo, iz katere naj bi izhajalo, da je tožeča stranka sama izjavila, da nima interesa za vodo iz spornih vrtin in da je ne koristijo, ter navaja, da ima sama sklenjeno pogodbo z Zavodom G. iz novembra 2008 za pripravo programa in letne izvedbe monitoringa odvzema vode iz vrtine RgS-2/88. Tudi ta prizadeta stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da ni dvoma, da je upravni organ pri svoji odločitvi kot pravno relevantne upošteval listine, ki naj bi jih investitor priložil odgovoru na predlog za obnovo postopka (prodajna pogodba z dne 13. 2. 2004 in pogodba z dne 20. 11. 2008), ker naj bi ti dve pogodbi dokazovali, da tožeča stranka nima stvarnih pravic na spornem zemljišču. Ker tega odgovora in navedenih listin ni prejela, se o njih ni mogla izjaviti, s tem pa naj bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, kar naj bi pomenilo tudi bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Trdi, da iz navedenih listin ne izhaja, da tožeča stranka ne bi imela interesa za vodo iz spornih vrtin in da je ne koristi, kot to trdita prizadeti stranki. Glede na to, da teče o obstoju pravic pravdni postopek, naj bi bilo logično, da tožeča stranka v dokaz svojih trditev ne more predložiti notarsko overjenih listin. Vendar naj to ne bi pomenilo, da tožeča stranka teh pravic nima. Določba ZGO-1 po mnenju tožeče stranke velja le za primer pravnoposlovne pridobitve stvarnih pravic, ne pa za primere njihove originarne pridobitve. Zanika tudi trditve, da je družba D. d. o. o., od nakupa dalje posestnik vrtin in zemljišča, saj je postala odločitev Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah zaradi motenja posesti pravnomočna, z njo pa je bilo pravnomočno odločeno, da je navedena prizadeta stranka z zamenjavo ključavnice motila tožečo stranko v posesti vrtin in merilne omarice na vrtini, ki se nahaja na zemljišču parc. št. 315 k. o. ... Sklicuje se na odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 7. 2001 in v zvezi s tem na Direktivo Sveta EU o približevanju zakonodaje držav članic o trženju in izkoriščanju naravnih mineralnih vod (80/777/EGS) z dne 15. julij 1980. Tudi zato, ker se iz vrtine, ki je na navedenem zemljišču, črpa mineralna voda z blagovno znamko F., katere lastnica je tožeča stranka, naj bi ta izkazovala pravni interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka naj bi imela na podlagi Uredbe o koncesiji za odvzem podzemne vode iz vodnih virov G-9/78, G-10/95, V-3/66 in K-2a/86 za proizvodnjo pijač s prilogami (Uradni list RS, št. 68/05) tudi obveznost izvajanja monitoringa na navedeni vrtini. To pa naj bi pomenilo, da mora imeti zagotovljen stalen dostop do vrtine. Tudi zato naj bi bilo očitno, da ima tožeča stranka izkazan pravni interes udeleževati se postopka za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno zavrgel predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki ga je tožnik podal na podlagi 9. točke 260. člena ZUP. Po navedeni določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primere iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po presoji sodišča je odločitev o zavrženju predloga o obnovi pravilna in zakonita.

Vprašanje, kdo je lahko stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ureja ZGO-1. Navedeni predpis je v primerjavi z ZUP specialni predpis, ki za področje gradenj določa, kdo ima pravico udeleževati se postopka. To izhaja tudi iz drugega odstavka 3. člena ZUP, ki določa subsidiarno uporabo v primerih, ko so posamezna vprašanja upravnega postopka urejena v posebnem zakonu. Za takšen primer glede strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa gre v primeru ZGO-1. Navedeni zakon v 62. členu določa, da se imajo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravico udeleževati postopka poleg investitorja, ki je stranka postopka, kot stranski udeleženci med ostalimi tudi lastniki nepremičnin in imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na nepremičninah, ki jih na podlagi vplivnega območja objekta, prikazanega z mejo v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, določi pristojni upravni organ za gradbene zadeve ter lastniki zemljišč izven gradbene parcele, na katerih je predvidena dovozna cesta in na katerih so predvideni komunalni priključki, prikazani v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ter imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah.

Poleg prej navedenega kroga oseb, ki ga določata prvi dve točki drugega odstavka 62. člena ZGO-1, se lahko postopka udeležujejo tudi drugi subjekti, vendar le, če tako določa zakon. Zato so po presoji sodišča neutemeljene tožbene navedbe o izkazovanju pravnega interesa s potrdilom Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 7. 2001 o črpanju naravne mineralne vode z blagovno znamko, ki je v lasti tožeče stranke. Ker navedena odločba ne more biti upoštevna za presojo izpolnjevanja pogojev za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil upravnega postopka iz 3. točke (tožeča stranka tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi napačno navaja 4. točko) drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se upravna organa nista opredelila do navedb tožeče stranke v zvezi s to odločbo. Glede na opredelitev ZGO-1, kdo se lahko udeležuje postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, je neupoštevno tudi sklicevanje tožeče stranke na Direktivo Sveta EU o približevanju zakonodaje držav članic o trženju in izkoriščanju naravnih mineralnih vod in na Uredbo, ki je po svoji vsebini koncesijski akt za podelitev koncesije za odvzem podzemne vode iz določenih vodnih virov.

Ko gre za vprašanje, kdo se ima pravico udeleževati postopka izdaje gradbenega dovoljenja, se ni mogoče omejiti samo na tiste, ki svojo pravico do udeležbe v postopku izpeljujejo samo iz pravic vpisanih v zemljiško knjigo, saj lahko stranke to pravico dokazujejo tudi z listinami (tretji odstavek 62. člena ZGO-1). Stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je imetnik služnostne oziroma stavbne pravice, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko dokaže z overjeno listino, da je imetnica te pravice.

Kar zadeva razmerje med stopnjo izkazanosti okoliščin, na katerih temelji obnovitveni razlog, in vprašanjem, ali je predlog vložila upravičena oseba, je pri obravnavanem obnovitvenem razlogu po mnenju sodišča treba upoštevati, da sta status upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka in sam obnovitveni razlog neločljivo povezana na način, da je mogoče govoriti o upravičeni osebi za vložitev predloga šele, ko je (verjetno) ugotovljeno, da gre za osebo, ki bi morala sodelovati v postopku, katerega obnovo predlaga. Že pritožbeni organ pa je pojasnil, da bi bila lahko okoliščina verjetno izkazana tudi brez overjene listine, ki se sicer zahteva za status stranskega udeleženca po navedeni določbi ZGO-1. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da tožeča stranka ne razpolaga z listino, s katero bi dokazala, da se lahko kot stranski udeleženec udeležuje postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka imetništva služnostne in stavbne pravice niti ne dokazuje z listinami, temveč s trditvami, da je pravico služnosti priposestvovala, stavbno pravico pa naj bi pridobila na podlagi drugega odstavka 271. člena SPZ. Upravni organ je po uradni dolžnosti vpogledal v zemljiško knjigo in ugotovil, da je kot lastnik in kot imetnik služnosti vpisana druga pravna oseba (družba D. d. o. o.). To pomeni, da imetništvo služnostne oziroma stavbne pravice tožeče stranke iz zemljiške knjige ne izhaja. Verjetnost pridobitve služnostne oziroma stavbne pravice na originaren način, pa bi tožnica kvečjemu lahko izkazala, če pogoji, ki morajo biti po zakonu izpolnjeni za tako pridobitev pravice, ne bi bili sporni.

Po presoji sodišča tožeča stranka zgolj z zatrjevanjem, da ima navedeni pravici, in s sklicevanjem na nepravnomočno končane pravdne postopke, v katerih jih uveljavlja, ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka. V skladu z 265. členom ZUP je namreč stranka tista, ki mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Pravda zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice, ki jo je vložila zemljiškoknjižna lastnica, in nasprotna tožba tožeče stranke zaradi priposestvovanja služnosti pravice pa ne izkazujeta verjetnosti obstoja okoliščin, ki bi morale biti izkazane za dovolitev obnove. Na drugačno presojo ne more vplivati niti sklicevanje tožeče stranke na pravnomočno končan spor glede motenja posesti, saj sodno varstvo posesti ne temelji na pravici do posesti (prvi odstavek 33. člena SPZ), tožeča stranka pa ne navaja, da je šlo za varstvo posesti iz naslova pravice do posesti po 36. členu SPZ. Tudi navedbe o postopku zaradi obnove pridobitve koncesijske pravice za koriščenje vode iz vrtine RgS-2/88 ne izkazujejo zatrjevane verjetnosti obstoja okoliščin, ki naj bi utemeljevale uveljavljani obnovitveni razlog.

Iz navedenega je razvidno, da navedbe investitorja v odgovoru na predlog za obnovo postopka in listine, ki jih je priložil, niso odločilne. Prvostopenjski upravni organ jih v obrazložitvi svoje odločitve sicer navaja, razlogi, s katerimi utemeljuje svojo odločitev, pa temeljijo na navedbah tožeče stranke in na podatkih, ki jih je upravni organ pridobil z vpogledom v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti. Med njimi so sicer tudi podatki o pogodbah, ki jih je odgovoru priložil investitor, vendar to ne pomeni, da bi se tožeča stranka o njih lahko izjavila le, če bi prejela odgovor investitorja in listine, ki jih je priložil. Gre za podatke, ki so enaki podatkom, vpisanim v zemljiški knjigi, in ki jim tožeča stranka tudi v tožbi ne nasprotuje. To pomeni, da gre za kršitev drugega odstavka 9. člena ZUP, po katerem mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom, vendar ta kršitev pravil postopka glede na navedeno ni takšne narave, da bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1).

Po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Glede na to, da je predmet upravnega spora upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitosti odločbe upravnega organa prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka, odločba pritožbenega organa pa te odločitve ne spreminja in ne posega v pravni položaj strank. Zato sodišče ni presojalo tožbenih očitkov, ki se nanašajo na kršitve pritožbenega postopka. Tožbeni ugovori zoper odločitev o stroških pritožbenega postopka pa so neutemeljeni. Pritožbeni organ je sicer res združil postopka za priznanje položaja stranke v postopku in dovolitev obnove postopka, vendar to ne pomeni, da investitor ni upravičen do povračila stroškov za dva odgovora pritožbi, saj je tožeča stranka sama vložila dve pritožbi v upravnem postopku.

Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sta izpodbijana akta pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (1. točka izreka). V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato tudi prizadeti stranki zato nista upravičeni do povračila stroškov, nastalih v tem upravnem sporu (2. točka izreka).

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), na nejavni seji, ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev. Tožeča stranka sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, vendar dejstva, ki jih navaja, za odločitev niso pomembna.