Jedro

Verjeti je tožniku, da izrečena žaljivka v kulturi naroda, iz katerega tožnik izhaja ter v okoliščinah, v katerih je bila izrečena, predstavlja za tožnika ponižanje in čustveno prizadetost. Četudi prizadetost ni mogla biti niti intenzivna niti dolgotrajna, je upravičen do odškodnine, ki seveda ne more biti visoka. Zahtevana odškodnina 200,00 EUR (0,20 povprečne plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje), predstavlja po presoji pritožbenega sodišča primerno denarno odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec v roku 15 dni dolžan plačati tožniku znesek 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 02. 2009 dalje do plačila, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške postopka v višini 891,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo obravnavo in razsojo. Navaja, da sodba nima razlogov o vsebini zapisnikov o zaslišanjih tožnika in prič v primarnem postopku o prekršku opr. št. ZSV 1369/2009. Iz zapisnikov in opisa dejanja v tej prekrškovni zadevi je namreč razvidno, da je toženec tožnika dejansko zgrabil, ga prijel za vrat, ga siloma držal in z drugo roko tudi udaril v predel glave. Sodišče v tej pravdni zadevi je priči L. M. in M. G., ki sta si bila v prekrškovnem postopku v evidentnem nasprotju, upoštevalo kot nesporno neposredni in objektivni priči. Ker se je sodišče ukvarjalo z malenkostmi, ne bi smelo spregledati niti pisnih izjavo obeh navedenih prič, za katere se je nesporno izkazalo, da jih je sestavil toženčev odvetnik in kažejo na temeljito pripravo izpovedb prič. Zato jih sodišče v nadaljnjih njunih izpovedih ne bi smelo šteti za verodostojne in nanje opreti svoje sodbe. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj so vsi zaslišani potrdili, da je toženec z roko posegel v avto tožnika, pri čemer so verzije posledice različne. Evidentno je bil toženec zelo jezen in razrvan. To dokazuje dejstvo, da je nad tožencem preklinjal, vpil, mu grozil, zato zagotovo na tako lahek način, kot zatrjuje, ni odreagiral na tožnikovo pasivnost. Glede same poškodbe je tožnik obrazložil, zakaj ni že policista zaprosil za zdravniško pomoč in jo je poiskal sam, zato mu sodišče brez pravega razloga noče verjeti. Če toženec tožnika ne bi poškodoval, tožnik zagotovo ne bi klical policije in šel do zdravnika. Tožnik ne sprejema ocene sodišča, da stavek „jebem ti mater“ ne predstavlja razžalitve, da ni ne objektivno ne subjektivno žaljiv. Tožnik je navedel, da je imel porušen notranji mir, da tega ni mogel in še danes ne more pozabiti, še posebej pa ga ta stavek prizadeva, ker svoje matere praktično ni poznal, saj mu je umrla, ko je bil še majhen. Jasno je povedal, da ga še danes boli srce.

3. Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot izmišljene in zavajajoče trditve pritožbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba uvodoma očita sodbi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer se sklicuje na zapisnike o zaslišanjih tožnika in prič v postopku o prekršku, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zoper toženca zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru. Trditve, da sodba nima razlogov o vsebini navedenih zapisnikov, ne držijo, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi temi listinami, na kar nakazuje pritožba. Na 9. strani sodbe je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, zakaj in v katerem delu verjame izpovedbam prič M. G. in L. M., pri čemer je primerjalo njuni izpovedbi v obravnavanem postopku in v prekrškovnem postopku.

6. V ostalem se pritožba predvsem ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovim zaključkom, da tožniku ni uspelo dokazati škodnega dogodka dne 10. 10. 2007 (razen v delu, ki se nanaša na izrečeno žaljivko, kot bo razvidno iz kasnejše obrazložitve). Pravdni stranki sta namreč ta dogodek opisovali povsem drugače. Tožnik je navajal, da je tega dne toženec pristopil k njegovemu vozilu, ga jezno prijel za glavo in vrat, ga pričel daviti in mu ga zvijati ter ga s pestjo udaril v glavo, ob tem pa izrekel več žaljivk. Toženec je trdil, da sta se s tožnikom zapletla v besedni dvoboj, ker ga je tožnik zaparkiral in se ni hotel umakniti, zato ga je po dveh neuspešnih poskusih nagovarjanja skozi okno vozila le prijel za brado in ga vprašal „zakaj se zafrkava“, nato pa se je umaknil. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Razlogi sodbe o tem so pregledni, jasni in izčrpni. V njih ni protislovij, niti manjkajočih razlogov, ki jih očita pritožba. Dokazno breme, da je prišlo do škodnega dogodka, v katerem naj bi tožnik utrpel poškodbe glave in vratu, je na tožniku, kot je pravilno poudarjeno v sodbi. Zaradi nasprotnih trditev pravdnih strank o poteku dogodka je moralo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku natančno presoditi izvedene dokaze in jih nato med seboj primerjati, ter odločiti na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena je v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, pri čemer ne temelji zgolj na izpovedbah v pritožbi navedenih prič M. G. in L. M., temveč tudi na izpovedbah pravdnih strank in ostalih prič, predvsem F. M., pa tudi policistov R. Ž. in E. S.. Glede priče M. G. pa je posebej poudarjeno v obrazložitvi sodbe, da je tako v tem postopku, kot v prekrškovnem postopku, izpovedoval v bistvenih delih enako, torej da se njegovi izpovedi razhajata le v nebistvenih delih. Priči L. M. in M. G. sta res izpovedala, da drug drugega nista videla ob dogodku, vendar zato njunih izpovedi ni šteti za neverodostojni, saj je bil L. M. v toženčevem vozilu. Tudi pritožbene trditve, da je bil toženec zelo jezen in razrvan, zaradi česar zagotovo ni odreagiral na tako lahek način, da ni imel tožnik prav nobenega namena, da bi si dogodek izmislil ter da v tem primeru ne bi šel do policije ter do zdravnika, ne omajejo pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

7. Materialnopravno zmotna pa je odločitev sodišča v tistem delu, ko je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Iz dejanskih ugotovitev sodbe v tem delu izhaja, da je toženec tožniku ob tem dogodku vsaj enkrat izrekel besede „jebem ti mater“. Sodišče je nadalje ugotovilo, da so bile te besede s strani toženca izrečene kot psovka, torej v afektu izrečena groba in žaljiva besedna zveza ter da je bilo ravnanje toženca do tožnika brez dvoma nespoštljivo, nevljudno in ponižujoče. Čeprav je toženčevo ravnanje sodišče opredelilo kot pravno nedopustno, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da pri tožniku ni povzročilo škodnih posledic v obliki duševnih bolečin takšne stopnje in trajanja, ki opravičuje prisojo denarne odškodnine na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Navedeno odločitev je sodišče oprlo na ugotovitev, da je tožnik v tožbi zelo skopo navedel, kakšne škodne posledice je zaradi toženčevega ravnanja trpel, pri čemer pa mu verjame, da je izrečena psovka pri njem povzročila določeno čustveno prizadetost, še zlasti zato, ker mu je mati umrla, ko je bil še majhen. Pritožba ima v tem delu prav, da je tožnik s tem v zadostni meri škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti zatrjeval in tudi dokazal. Verjeti je tožniku, da izrečena žaljivka v kulturi naroda, iz katerega tožnik izhaja ter v okoliščinah, v katerih je bila izrečena, predstavlja za tožnika ponižanje in čustveno prizadetost. Četudi prizadetost ni mogla biti niti intenzivna niti dolgotrajna, je upravičen do odškodnine, ki seveda ne more biti visoka. Zahtevana odškodnina 200,00 EUR (0,20 povprečne plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje), predstavlja po presoji pritožbenega sodišča primerno denarno odškodnino. Zato je delno ugodilo pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je toženec dolžan tožniku plačati 200,00 EUR z zahtevanimi obrestmi, v ostalem nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (358. in 353. člen ZPP).

8. Delni uspeh tožnika s pritožbo pa ni vplival na stroškovno odločitev, saj je tožnik uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (4 %), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Zato tožnik tudi sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi toženec, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k izboljšanju svojega procesnega položaja in zato zahtevani stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP).