Jedro

Stališče sodne prakse je, da v primeru, ko je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom proti enemu tožencu, ne pa tudi proti drugemu tožencu, uporabi analogijo s prvim odstavkom 161. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi (tretji odstavek izreka) spremeni tako, da pravilno glasi: „Druga toženka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 43,44 EUR, tožnik pa je dolžan povrniti prvi toženki 230,95 EUR pravdnih stroškov, oba v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti naprej“.

II. Tožnik je dolžan prvi toženki povrniti 235,40 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti naprej.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razsodilo o tožbenem zahtevku tožnika tako, da je drugi toženki naložilo, da mu povrne 700,00 EUR nepremoženjske škode in 39,60 EUR premoženjske škode ter 43,44 EUR pravdnih stroškov vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se v delu, v kateri je odločeno o povrnitvi stroškov postopka, pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga ustrezno spremembo sodbe ali podrejeno razveljavitev v sodbi vsebovanega sklepa o stroških. Navaja, da je sodišče odločilo zgolj o stroških postopka, vezanih na tožečo in drugotoženo stranko, ne pa tudi o njenih stroških, čeprav je v tem pravdnem postopku v celoti uspela in ji je posledično tožeča stranka dolžna povrniti vse stroške postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da se kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter na ugotovitev, da je bil tožnik v postopku le delno uspešen (samo glede ene toženke in delno po višini), zato je odmerjene stroške pravdnih strank glede na uspeh v postopku medsebojno pobotalo in drugi toženki naložilo, naj povrne tožniku 43,44 EUR pravdnih stroškov.

6. Pritožba ima prav, da je takšna stroškovna odločitev, kolikor se nanaša na prvo toženko, materialnopravno napačna. Toženki, ki ju zastopa skupni pooblaščenec (drugo toženko le del postopka), sta sospornici na pasivni strani. Tožnik je delno uspel s svojim zahtevkom le zoper drugo toženko, njegov zahtevek zoper prvo toženko pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. ZPP ne pozna posebnih pravil o tem, kako naj stranka povrne stroške sospornikom (stroškovnim upravičencem), niti pravil, po katerih se mora sodišče ravnati, kadar stranka propade v razmerju do enega sospornika, medtem ko proti drugemu (delno ali v celoti) uspe. V prvem primeru teorija zastopa stališče, da mora tožnik, če npr. sodišče tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, po splošnih pravilih poravnati stroške vsakega sospornika, ki nastopa na pasivni strani. Stališče sodne prakse pa je, da v primeru, ko je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom proti enemu tožencu, ne pa tudi proti drugemu tožencu, uporabi analogijo s prvim odstavkom 161. člena ZPP(1). Po tej določbi sosporniki krijejo stroške po enakih delih, kar pomeni, da so tudi upravičeni do stroškov po enakih delih. V konkretni zadevi to pomeni, da mora tožnik prvi toženki, ker je zoper njo s svojim tožbenim zahtevkom propadel, povrniti v celoti pravdne stroške do trenutka, ko se ji je na pasivni strani pridružila druga toženka in za zastopanje pooblastila isto pooblaščenko kot prva toženka, od tedaj dalje pa polovico stroškov. Pravdne stroške prve toženke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, pri tem pa upoštevalo zgolj potrebne stroške postopka, priglašene v odgovoru na tožbo in na zadnji glavni obravnavi: 89,80 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, kar skupaj z DDV in stroški prihoda na narok 31,08 EUR znese 164,91 EUR ter polovico nagrade za narok, skupaj z DDV in stroški prihoda na narok 66,04 EUR, skupaj 230,95 EUR. Tako odmerjene stroške mora tožnik povrniti prvi toženki, medtem ko je odločitev, da mora druga toženka njemu povrniti 43,44 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, že pravnomočna.

7. Ker je bilo z odločitvijo o stroških postopka zmotno uporabljeno materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prve toženke in sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

8. Prva toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), in sicer 50,00 EUR nagrade za postopek s pritožbo po tar. št. 3220, 20,00 EUR pavšala za materialne izdatke po tar. št. 6002, skupaj z DDV in sodno takso za pritožbo 235,40 EUR.

Op. št. (1): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, komentar mag. Nine Betetto, k 161. členu.